Tiskane izdaje
Conan Doyle, avtor legendarnega Sherolcka Holmesa, bi zgodbo o tej zadevi naslovil »Nenavadni primer Bašarja al Asada«. Ki tudi je nenavaden. Gre za zlobna dejanja sirskega diktatorja, ki je bombardiral svoje lastno ljudstvo s sarinom, živčnim plinom, ki povzroči grozljivo smrt. Kot vsi drugi sem za zločinsko dejanje izvedel nekaj ur po tem, ko je bilo izvedeno. Tako kot drugi sem bil tudi sam šokiran. Pa vendar ...
Pa vendar sem profesionalni raziskovalni novinar. Štirideset let svojega življenja sem bil glavni urednik raziskovalnega tednika, ki je razkrival skoraj vse izraelske pomembne škandale. Nikoli nisem izgubil kakšne pomembne tožbe zaradi klevetanja. Pravzaprav so me zelo redko tožili. Tega ne omenjam zato, da bi se hvalil, ampak zato, da lahko suvereno govorim o tem, kar imam povedati.
Svojčas sem objavljal na tisoče raziskovalnih člankov, vključno z nekaterimi, ki so se nanašali na najpomembnejše ljudi v državi. Malo manj znano je, da nisem objavil na stotine drugih člankov, ki niso bili kaj prida kredibilni. Kako sem se odločal glede tega? Torej, najprej sem hotel dokaz. Kje je dokaz? Kdo so priče? Ali obstajajo pisni dokumenti? Toda vedno je bilo tudi nekaj, česar se ne da določiti. Poleg prič in dokumentov obstaja tudi nekaj v urednikovi glavi, ki mu pravi: počakaj, tukaj je nekaj narobe. Nekaj manjka. Nekaj se ne sklada. Gre za občutek, ki ga imamo lahko za notranji glas. Neke vrste intuicija oziroma opozorilo, ki ti v trenutku, ko prvič slišiš za zadevo, reče: »Pazi! Preverjaj, ponovno in ponovno.«
Prav to se mi je zgodilo, ko sem prvič slišal, da je 4. aprila Bašar al Asad z živčnim plinom bombardiral Han Šejkun. Moj notranji glas je šepetal: »Počakaj. Nekaj je narobe. Nekaj smrdi.«
Kot prvo, bilo je prehitro. Samo nekaj ur po dogodku so vsi vedeli, da je bil Bašar storilec. Seveda je bil Bašar! Ni potrebe po dokazovanju in ni treba zapravljati časa za preverjanje. Kdo pa drug kot Bašar? No ja, so tudi mnogi drugi kandidati. Vojna v Siriji ni dvostranska. Tudi ne tri- ali štiristranska. Skoraj nemogoče je prešteti strani. Tam je Bašar, diktator, in njegovi bližnji zavezniki: Islamska republika Iran in Božja stranka (Hezbolah) v Libanonu, oboji šiiti. Tesno jih podpira tudi Rusija. Tam so tudi ZDA, oddaljeni sovražnik, ki podpira desetino (kdo sploh bi jih lahko preštel?) lokalnih milic. Tam so tudi kurdske lokalne milice. In seveda, tam je tudi Daeš (ISIS, ISIL, IS), Islamska država Iraka in al Šama (Al Šam je ime za Veliko Sirijo).
Ne gre za urejeno vojno ene koalicije proti drugi. Vsi se borijo proti drugim, ki se borijo proti drugim. Američani in Rusi z Bašarjem proti Daešu. Američani in Kurdi proti Bašarju in Rusom. »Uporniške« milice druga proti drugi ter proti Bašarju in Iranu. In tako naprej. (Nekje tam je tudi Izrael, toda molčimo o tem.)
Ker je bojno polje nenavadno, le kako lahko nekdo nekaj minut po napadu s plinom zatrdi, da je to storil Bašar? Politična logika ne gre v to smer. Bašar je v zadnjem času zmagoval. Nobenega razloga ni imel za to, da bi naredil nekaj, kar bi osramotilo njegove zaveznike, še posebno Ruse.
Prvo vprašanje, ki bi ga Sherlock Holmes postavil, bi bilo: »Kaj je motiv? Kdo bi s tem pridobil?« Bašar ni imel nikakršnega motiva. Z zaplinjenjem svojih državljanov bi lahko zgolj izgubil. Razen seveda, če ni nor. Nič pa ne kaže na to, da je nor. Nasprotno, zdi se, da zelo nadzoruje svoja čustva. Še celo bolj kot Donald Trump.
Diktatorjev nimam rad in nimam rad Bašarja al Asada, diktatorja in sina diktatorja. Toda razumem, zakaj je na svoji poziciji.
Dolgo po prvi svetovni vojni je bil Libanon del Sirije. Obe državi sta mešanici sekt in ljudstev. V Libanonu so kristjani, maroniti, melkitski Grki, grški katoliki, rimskokatoličani, druzi, suniti, šiiti in številni drugi. Judje so večinoma odšli.
Vsi ti so tudi v Siriji. Tam pa so tudi Kurdi in alaviti, ki so Alijevi privrženci in so muslimani − ali pa tudi ne, odvisno od tega, koga vprašaš. Sirija je tudi razdeljena na mesta, ki se med seboj sovražijo. Damask je politično in versko središče, Alep je gospodarsko središče. Vmes so številna mesta, kot so Homs, Hama in Latakia. Večina države je puščava.
Po številnih državljanskih vojnah sta se državi oprijeli različnih rešitev. V Libanonu so sklenili nacionalni sporazum, v skladu s katerim je predsednik maronit, premier sunit, poveljnik vojske Druz in predsednik parlamenta, nemočna funkcija, šiit (do Hezbolaha so bili šiiti na najnižji letvi lestvice).
V Siriji, ki je veliko bolj nasilna, so našli drugo rešitev: neke vrste sporazumno diktaturo. Diktatorja so izbrali iz ene najmanj močnih sekt, alavitov. (Ljubitelji Biblije se lahko pri tem spomnijo, da so Izraelci ob izbiri svojega prvega kralja izbrali Savla, ki je bil pripadnik najmanjšega ljudstva.) To je razlog, zakaj Bašar še naprej vlada. Različne sekte in lokalne skupnosti se bojijo druga druge. Zato potrebujejo diktatorja.
Kaj ve o vseh teh podrobnostih Donald Trump? Hja, nič. Globoko so ga šokirale slike žrtev napada s plinom. Ženske! Otroci! Lepi otroci! Zaradi tega se je nemudoma odločil za kaznovanje Bašarja z bombardiranjem enega od njegovih letališč. Po svoji odločitvi je poklical generale, ki pa so skromno nasprotovali. Vedeli so, da Bašar tega ni izvedel. Kljub temu da so Američani in Rusi sovražniki, njihove zračne sile tesno sodelujejo v Siriji (še ena bizarna podrobnost), da bi preprečile incidente in začele tretjo svetovno vojno. Vse misije so jim tako znane in sirske zračne sile so del tega sporazuma.
Zdi se, da so generali okoli Trumpa še nekako razumni ljudje, a jih ta noče poslušati. Zato so sprožili rakete, ki so uničile sirsko letališče. Američani so bili navdušeni. Vsi pomembi protitrumpovski časopisi, z New York Timesom in Washington Postom na čelu, so hiteli z izrazi občudovanja zaradi njegove genialnosti.
Tukaj pa se vmeša Seymour Hersh, svetovno priznani raziskovalni novinar, ki je razkril ameriške masakre v Vietnamu in ameriške mučilnice v Iraku. Temeljito je raziskal zločin in ugotovil, da ni nikakršnega dokaza in verjetnosti, da je Bašar v Han Šejkunu uporabil živčni plin.
Kaj se je zgodilo potem? Nekaj neverjetnega. Vsi priznani časopisi v ZDA, vključno z New York Timesom in The New Yorkerjem, so zavrnili objavo. Prav tako prestižni London Review of Books. Na koncu je našel zatočišče v nemškem Welt am Sonntag.
Kar se tiče mene, je to resnična zgodba. Verjamemo lahko, da je svet – še posebej »Zahodni svet« – poln poštenih časopisov, ki temeljito raziskujejo in objavljajo resnico. Ampak temu ni tako. Res da verjetno zavestno ne lažejo, ampak so nezavedno ujetniki laži.
Nekaj dni po dogodku sem dal po telefonu intervju za izraelsko radijsko postajo. Izpraševalec, desničarski novinar, me je spraševal o Bašarjevi okrutni uporabi plina proti lastnim državljanom. Odgovoril sem mu, da ni dokaza glede njegove odgovornosti za napad. Izpraševalec je bil slišno pretresen in je hitro spremenil temo pogovora. Vendar pa je njegov ton glasu izdajal njegove misli: »Od nekdaj sem vedel, da je Avneri malce nor, ampak zdaj je pa povsem znorel.«
Stari dobri Sherlock bi mogoče vedel, ampak jaz res ne vem, kdo je storil ta zločin. Mogoče celo Bašar. Vse, kar vem, je, da za to ni nikakršnega dokaza.
