Neodvisnost državne televizije

Vlada Republike Slovenije je 14. maja 2020 preklicala epidemijo nalezljive bolezni covid-19. Preklicala jo je v Sloveniji, razumljivo, saj pristojnosti za druge države nima. Postali smo prva država Evropske unije, ki je to storila, in znašli smo se na naslovnicah velikih svetovnih medijev (Reuters, Independent, BBC, Corriere). Tam smo pristali tudi zato, ker smo se z epidemijo zelo dobro spopadli.

Vsi seveda ne mislijo tako, predvsem v naši domovini sami. Kar je normalno, sicer bi kdo še rekel, da živimo v enoumju in diktaturi. Tistih režimov razviti demokratični svet ne hvali in ljudje tam ne smejo protestirati na ulicah. Pri nas pa lahko, čeprav se številni sprašujejo: Zakaj že?

Vse bolj se nam vsiljuje banalna razlaga, ker kaj bolj vsebinsko oprijemljivega ni najti, da je namreč bicikliste na ulico pognala politična srenja, njeni podmladki in perspektivni kadri, ki se ne more sprijazniti, da je Slovenijo iz do nedavna še nepredstavljivo težke zdravstvene situacije tako mojstrsko izpeljal ubrani orkester nekih drugih političnih barv. Taktirko je dirigentu v roke dobesedno potisnil »igralec iz Šmarce«, ko je končno uvidel, da njega in njegovih violinistov nihče več ne jemlje resno. Po domače bi rekli, da je vrgel puško v koruzo. In se predal.

Na kolesarske mitinge, o katerih nekateri še vedno mislijo, da so se začeli spontano (morda starejši, ki ne uporabljajo twitterja in facebooka), so orkestrirano vabili »neodvisni« slovenski mediji, katerih poročanja v primetime so bila prav bolestna, kot da so izgubili zdrav razum. Kolesarili so tudi novinarji, igralci, pevci, politiki, in to kljub temu da so za čas krize prejeli finančna sredstva. Proti čemu so protestirali, ni jasno, proti komu, pa se ve. To so pokazali tudi s transparenti. Marsikoga je bilo ob spremljanju tega teatra slišati: »Delajo naj raje, koliko imamo neobdelanih polj. Denar dobivajo, pa zganjajo cirkus. V kolesarsko prikolico naj namesto psa naložijo hrano in jo peljejo ostarelim, ki živijo sami po zakotnih vaseh.« A to je cena demokracije, pluralne in inkluzivne družbe. V njej imajo prav zato, ker je tako opredeljena in želena, pravico bivati in mirno živeti tudi tisti, ki kolesarskih vstaj ne odobravajo, ker v njih težko prepoznajo, kaj je pravzaprav corpus delicti oziroma razumen motiv zanje.

Za to, da bi bila slika družbenopolitičnega dogajanja v podalpski deželici čim ostrejša (beri objektivna, uravnotežena, neodvisna, jasna), naj bi v prihodnje vsaj na državni radioteleviziji skrbel programski svet, ki bo na novo konsteliran. Pa ne ta, ki je delo začel v teh dneh. Povsem nov programski svet prihaja. To je oznanila poslanska skupina Lista Marjana Šarca (LMŠ), ki je v parlamentarno proceduro vložila predlog o spremembah in dopolnitvah zakona o radioteleviziji. Pod žaromete ga je postavila poslanka Lidija Divjak Mirnik, tista poslanka, ki je tvitnila, da vlada odpira cerkve, pred tem pa se ni prepričala, da so bile cerkve ves čas razglašene epidemije pri nas odprte in jih državni organi niso ukazali zapreti, saj tega zaradi drugega odstavka 16. člena ustave v zvezi z njenim 41. členom, ki govori o pravici do verske svobode, niti niso mogli storiti.

A vrnimo se k RTV in nameravanim spremembam. Pri tem si postavimo vprašanje, na katero sicer ne bo težko odgovoriti: zakaj želi del opozicije zakon spreminjati zdaj, ko je v (bistveno) slabšem položaju kot takrat, ko so bili koalicijska stranka s premierom? Aja, že takrat jim je primanjkovalo glasov in zdaj računajo na skrite moderne podeželane (»modern«, brez preglasa, v nemščini pomeni moderen, Dorf pa je vas ali podeželje). Po mnenju predlagatelja spremembe zakona Radiotelevizija Slovenija ni državni medij, čeprav je njegova ustanoviteljica država. Je to nemara zasebni medij, kot so vsi drugi, ki se financirajo iz sredstev zasebnikov, pa najsi bodo ti slovenskega, češkega ali madžarskega porekla, kar je na prostem trgu pač mogoče? LMŠ želi spremeniti zakon, ker da ima politika (država) prevelik vpliv na RTVS. Ja, saj ga ima tudi pri potrjevanju ustavnih sodnikov in drugih funkcionarjev. Nič ne pomaga spreminjati sestave programskega sveta RTVS na način, da primarni uporabniki RTV-vsebin (radia, televizije in spleta) ter plačniki naročnine v njem sploh ne bi več imeli svojih predstavnikov, direktno pravico imenovanja v svet pa bi imele strokovne organizacije novinarjev (katere?), nevladne organizacije v javnem interesu na področju športa in FDV, predsedniku republike pa bi bila odvzeta pravica do imenovanja dveh predstavnikov verskih skupnosti.

Predlagateljem sprememb zakona o RTVS gre za »nujnost ohranitve vsakršne neodvisnosti in avtonomije RTV Slovenija«. Sklicevanje na neodvisnost je zelo spolzko. Pri tem gre predvsem za aluzijo na privatizacijo in obvladovanje. Popolne neodvisnosti ni. Neodvisni smo lahko od nečesa, a smo spet od česar ali kogar drugega odvisni: otrok od staršev, delavec od delodajalca, parlamentarec od volivcev. Vsakdo nekomu služi. Kolikor bolj mu je to služenje v veselje in skladno z njegovim intimnim prepričanjem, toliko bolj je tudi svoboden, a še vedno odvisen. Ne slepimo se, da bi bila nova sestava programskega sveta RTVS brezbarvna. Vsak je krvav pod kožo.

Mag. Sebastijan Valentan kanonski pravnik

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.