Tiskane izdaje
Društvo slovensko-hrvaškega prijateljstva bo 7. decembra praznovalo 25. obletnico ustanovitve. Ob tem, ko za ta dogodek že zdaj vlada veliko zanimanje, se bomo ozrli na četrt stoletja aktivnosti našega društva. Ideja se je razvila z dogodki tistega časa, ki so me ujeli v Švici, kjer sem zadnjih trideset let deloval v gospodarstvu. V življenju se pred tem nisem ukvarjal s politiko, celo stikov s Slovenci v Švici skoraj nisem imel, s Hrvati pa sploh ne. Družiti in pogovarjati, in to zelo spontano, smo se začeli šele ob pomladnem vrenju v obeh državah.
Profesionalci namesto entuziastov
Po referendumu o samostojnosti se je v stihijskem druženju sčasoma oblikovala ideja državnosti, ki je junija 1991 pripeljala do ustanovitve Slovenskega kongresa in nekaj kasneje do njegove konference za Švico, katere ustanovitelj in predsednik sem bil. Hrvati so podobno institucijo že imeli. Delovali in sodelovali smo po vseh celinah, na katerih so bile aktivne slovenske in hrvaške skupnosti, in to sodelovanje je v intenzivnosti in usklajenosti doseglo vrh v oddaji o stanju v Jugoslaviji za švicarsko televizijo julija 1991 in kasnejših konspirativnih sestankih s predsednikom Kohlom in ministrom Genscherjem. Zadnje srečanje med Genscherjem in predsednikom Mesićem, 14. novembra 1991 v Bonnu, pa je ključno vplivalo na hitro in učinkovito priznanje obeh držav.
Po priznanju smo zelo kmalu začutili usihanje iskrenega sodelovanja, kar pripisujem temu, da so se entuziasti umaknili, njihov prostor pa so zasedli profesionalni politiki, ki so na oblast poskušali priti in na njej ostati tudi s pomočjo načela deli in vladaj. In ko smo videli, kako kopnijo pridobitve medsebojnega sodelovanja, smo se s somišljeniki odločili za ustanovitev društva. Na naš ustanovni občni zbor je prišlo kar 450 ljudi, ki so razumeli našo namero in jo podprli.
Društvo je v 25 letih za obnovo nekdanjega sodelovanja naredilo ogromno, pa čeprav nam v večini primerov ni uspelo prepričati aktualne politike o primernih ciljih. Smo pa rešili ogromno realnih problemov. Takšna je bila že naša prva akcija, in sicer posredovanje pri težavah, ki jih je imela Pivovarna Union s svojo poslovno enoto v Buzetu. Naj omenim še nekaj primerov.
Leta 1993 smo na Otočcu sklicali zbor gospodarstvenikov Slovenije in Hrvaške, ki sta se ga udeležila Franjo Gregurić, direktor hrvaške Ine, ter Franc Premk, direktor Petrola. Petrol takrat ni mogel dobiti surovin iz reškega pristanišča za svojo rafinerijo v Lendavi. Gospodarstvenikoma smo ponudili sobo za pogovor in po petnajstih minutah sta se vrnila nasmejana in dogovorjena. Gregurić je takrat dejal (in to kasneje še večkrat ponovil): »Vi, gospod Dimnik, in vaše društvo ste naredili za naši podjetji več kot vse vlade.«
To sodelovanje med obema naftnima družbama teče še danes.
Tihi dogovor
Obiskal sem politike, ki so imeli takrat v rokah škarje in platno in ki jih tukaj ne bi imenoval. Nihče ni razumel priložnosti, ki se nam je s tem ponudila. Celo nasprotno. Na pogovor me je poklical Rudi Gabrovec, visoki predstavnik Slovenije za nasledstvo, me po udbovsko zasliševal in ozmerjal s hrvaškim kolaborantom, češ da bomo ves denar dobili iz jugoslovanskega nasledstva. »Gospod Gabrovec,« sem mu takrat rekel, »če se bo zgodilo to, kar mislim, da se bo, boste vi osramočeni, Slovenija pa bo utrpela veliko škodo.«
Danes bomo morali plačati hrvaškim upnikom milijardo evrov, škoda zaradi izgubljenih poslov na Hrvaškem, ki jo lahko pripišemo ravnanju Ljubljanske banke oziroma slovenske države, pa je najmanj desetkrat večja.
Zaradi upravičene jeze hrvaških varčevalcev tudi hrvaška politika ni mogla delovati drugače, kot je. Ljubljansko banko je nenehno uporabljala kot izgovor, da je odlagala in izničevala dogovore med narodoma, kot je bil npr. Sunčani Hvar, Sops (maloobmejni sporazum) in na koncu še sporazum Drnovšek-Račan. Za tega je prav tako zaslužno tudi naše društvo, ki je sodelovalo pri pripravah na tihi sestanek med Janezom Drnovškom in Ivico Račanom na Otočcu. Žal je njun dogovor padel ob neuspešni ratifikaciji v hrvaškem saboru. Tudi zaradi LB.
Humorna soočenja politikov obeh držav
Od leta 1994 smo sodelovali s Cirilom Ribičičem, ki je v Lutkovnem gledališču v Ljubljani vsak mesec deset let pripravljal pogovore med slovenskimi in hrvaškimi politiki, in tako pomagali normalizirati odnose med državama. Na teh pogovorih so se teme, razprtije med obema narodoma, premlevale na drugačen, tudi humoren način. Udeležili so se jih vsi vrhovni politiki, razen Tuđmana. Po teh srečanjih smo uradno povabljene peljali še na večerjo in na eni od teh sta se v času največje diplomatske tišine med državama sestala Milan Kučan in zunanji minister Hrvaške Mate Granić.
Naše društvo je pripravilo ogromno obmejnih srečanj, ki so pripeljala do maloobmejnega sporazuma s Hrvaško, ki je olajšal življenje našim ljudem ob meji in tudi ribičem in ki mu je politika, tako slovenska kot hrvaška, sprva zelo nasprotovala. Vsako leto smo z zelenim Jurijem simbolično obiskali oba predsednika. Dosegli smo, da so bili slovenski lastniki počitniških hišic in parcel na Hrvaškem obdavčeni enako kot domači … in še in še.
Pravzaprav smo ves čas delali to, kar bi morala delati politika. V nasprotju z njo smo to počeli zastonj, vsa ta leta smo se financirali sami. Na državo smo se s prošnjo obrnili samo enkrat, ko smo jo zaprosili za status društva v javnem interesu. Zavrnili so nas s pojasnilom, da bi potem tak status morala imeti vsa društva. (Tudi pivska?) Bralcem prepuščam presojo o tem, ali je Društvo slovensko-hrvaškega prijateljstva v javnem interesu ali ne.
Danes mnogi pozabljajo na pomen, ki ga je za nastanek obeh držav imelo naše sodelovanje. Naj jim osvežim spomin. Ob obletnici priznanja Slovenije in Hrvaške, 14. januarja 2002, smo na proslavo v Zagreb, kjer so bili zbrani skoraj vsi pomembni akterji tega dogodka, povabili kot najzaslužnejšega tudi Hansa Dietricha Genscherja. Ta nam je v vili Weiss na Pantovčaku pri zajtrku v najožjem krogu dejal: »Nismo mi tisti, ki si zaslužimo odlikovanje. Mi smo bili tehnični kader. Saj smo vas razumeli in bi vam radi pomagali, a smo bili prepričani, da gre za misijo nemogoče. Bili smo vaši prijatelji in zavezniki, a odločilni so bili vaši ljudje na tujem, Slovenci in Hrvati, ki so imeli velik vpliv v parlamentih držav, kot so Kanada, ZDA, Nova Zelandija … Tako velik vpliv, da so začeli po kuloarjih ugotavljati, da je v Jugoslaviji res nekaj narobe. Potem sem jaz lahko tisto, kar mi je Mesić povedal in čemur sprva nisem verjel, uresničil in je na krilih splošnega političnega razmišljanja nenadoma nastal tihi konsenz med državami, da dovolimo izjemo.«
In če smo lahko bili prijatelji takrat, ko je bilo najhuje, zakaj ne bi mogli biti tudi danes? Slovenci in Hrvati se nikoli nismo bojevali, smo se pa večkrat skupaj borili za interese, ki smo jih poenotili od Matije Gubca naprej. Amen.
Božo Dimnik,
predsednik Društva slovensko-hrvaškega prijateljstva
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
