Tiskane izdaje
Trditev, da je izvoz Ahilova peta slovenskega gospodarstva, je Luki Mescu najbrž povzročila več kot en glavobol. Predsednik Levice se verjetno zaveda, da ga bo ta faux pas še dolgo preganjal. Gre za eno tistih izjav, ki vsebujejo zrno resnice, a so tako nesrečno formulirane, da dobijo lastno življenje in se obrnejo proti svojim avtorjem: takšni so bili Obamova opazka, da se konservativni volivci »oklepajo svojih Biblij in pištol«, oznaka Trumpovih volivcev kot »klavrnikov«, kar je ušlo Hillary Clinton, Rodetova izjava o sekularni vzgoji kot »treniranju nemških ovčarjev« in veliko tega, kar je v svoji karieri izrekel Janez Janša.
Dajmo najprej cesarju, kar je cesarjevega. Mesec ni kritiziral izvoznega sektorja, temveč je opozoril na neravnovesje v slovenskem gospodarstvu, ki da je preveč odvisno od izvoza. To je navsezadnje pravilna raba metafore. Nerazumevanje je morda posledica klavrnega stanja klasične izobrazbe. Legenda ne pravi, da bi imel ahajski junak posebno šibko peto: prav verjetno je bila enako krepka kot vso njegovo telo in gotovo močnejša od petá običajnih smrtnikov, bila pa je edini del njegovega telesa, ki je lahko utrpel smrtno rano, in ko jo je Parisu (največji lokostrelec antike!) uspelo predreti z zastrupljeno puščico, je v trenutku pokončal junaka, ki se je bil ubranil pred veliko močnejšimi udarci.
Iz te perspektive je Meščevo opozorilo na mestu. Usoda ekonomskega modela je odvisna od izvoza. Je točka, kjer stoji in pade slovensko gospodarstvo. In da je ta točka ranljiva, opozarja nihče drug kot Boštjan Vasle, direktor Umarja, institucije, ki ji ne moremo očitati apriorne simpatije do neomarksističnega projekta Levice. »Imamo geografsko zelo slabo porazdeljen izvoz, ki je večinoma osredotočen le na nekaj držav,« pravi Vasle in dodaja, da je slovenski izvozni sektor tehnološko precej zaostal, vse bolj caplja za primerljivimi državami in postaja nekonkurenčen. Vasletov povzetek: »Slovenija se ne more večno zanašati na izvoz v Nemčijo.«
Kljub navideznemu sozvočju pa oceni skrivata radikalno drugačen pristop. Za Vasleta je treba izpeljati reforme, ki naj omogočijo modernizacijo slovenskega gospodarstva, da bo kos izzivom na tujih trgih. »Šlepanje« na nemško lokomotivo zakriva sistemske slabosti slovenskega proizvodnega modela in ne bi smeli ponoviti napake iz gospodarske konjunkture pred letom 2008, ko sta tako politika kot gospodarstvo zaspala na lovorikah ekonomske rasti, ki je bila odvisna od zunanjih faktorjev. Levica pa opozarja na možnost – ki jo dobro poznamo iz zgodovine svetovnega kapitalizma –, da bi desetletjem liberalizacije in odprtih tržišč sledila faza okrepljenega protekcionizma velikih držav, ki bi najbolj prizadela mala gospodarstva, kot je naše. Kot varovalko pred to nevarnostjo predlagajo ukrepe za spodbujanje domače potrošnje.
Ko sem začel pisati kolumne, sem si zadal zavezo, da se ne bom loteval tem, o katerih vem premalo in glede katerih je dovolj avtorjev, ki lahko povedo veliko bolj pametnega kot sam. Ekonomska politika gotovo spada mednje. Izpostaviti pa želim neko politično poanto.
Od razsvetljenstva dalje in zlasti od nastopa marksizma v zahodni misli obstaja jasna zavest o gospodarski podstati političnih ureditev. Liberalna demokracija, enako kot avtokracija ali oligarhični režimi, lahko obstaja le znotraj določenih gospodarskih okvirov in določene razporeditve ekonomske moči. In čeprav to razmerje ni tako shematično, kot je domneval historični materializem, ki se ga mnogi bralci spominjajo iz šolskih ur »samoupravljanja s temelji marksizma«, postavlja določene omejitve.
Prav politični razvoj na evropskih periferijah, tako vzhodnih kot južnih, akutno kaže, da gospodarskih pogojev demokracije in odprte družbe ni mogoče raztegniti do neskončnosti. V deželah, razklanih na kozmopolitska velemesta in obubožano podeželje, s šibkim srednjim slojem, kjer proizvodnja temelji predvsem na nizkocenovnemu servisiranju tujih koncernov in kjer je ekonomska moč koncentrirana v rokah oligarhov, ki kupčkajo z monopolnim vplivom nad domačim tržiščem, je težko pričakovati politično kulturo in družbeno klimo, ki bi se bistveno razlikovala od sicilske ali latinskoameriške.
Če je Slovenija drugačna od tega modela, ki prevladuje v »tranzicijskih« državah Vzhodne Evrope (in tu ostaja velik »če«), je to prav po zaslugi izvoznega sektorja, ki zahteva drugačno politično kulturo in družbeno klimo. Tisti del slovenskega gospodarstva, ki je osredotočen na boj za nadzor nad kronično premajhnim domačim trgom, je po strukturi usmerjen k ustvarjanju raznih balončkov in političnih pogojev. Te omogočajo neučinkovite nadzorne institucije, klientelne povezave, korupcija, družbena histerija in vedno nove kulturnobojne zavese, ki zakrivajo skrito subverzijo demokratičnih principov. Tisti del gospodarstva, ki je usmerjen v izvoz, pa je vsaj potencialno zaveznik projekta odprte družbe in transparentnega političnega odločanja: terja kompetentno zunanjo politiko, družbeno klimo, naklonjeno spoznavanju sveta ter kompleksnosti in specifičnosti tujih kultur; zahteva kakovostno izobraževanje, inovacijam naklonjeno okolje, pa tudi državo, ki je v svetu prepoznavna kot garancija odličnosti, sposobnosti in ustvarjalnosti.
Bodimo realni. Možnosti, da bi država spodbujala domačo porabo na račun izvozništva, tako rekoč ni. Pravzaprav je edini način nižanje davčnega bremena za posameznike in ohranjanje visokih davščin za podjetja – česar si Levica najbrž ne želi. A način, kako razmišljamo in govorimo o izvozu, je prekleto pomemben pri vzpostavljanju vizije družbe, kakršne si želimo, in politike, ki jo omogoča. Veliko bolje kot o Ahilovi peti je zato govoriti o hrbtenici. Kot vemo, je pokončna hoja evolucijsko zelo mlada »iznajdba«: človeška hrbtenica je zato kronično izpostavljena poškodbam. Toda ne moremo se vrniti k hoji na vse štiri – lahko le krepimo hrbtenico.
***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, urednik Razpotij in raziskovalec na CEU v Budimpešti.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
