Nesveto mesto

V svoji dolgi in razgibani zgodovini so Jeruzalem okupirali številni osvajalci. Babilonci, Perzijci, Grki, Rimljani, Mameluki, Turki, Britanci in Jordanci, če jih naštejemo samo nekaj. Zadnji okupator je Izrael, ki je leta 1967 zavzel in si pripojil Jeruzalem.

(Napisal bi lahko »vzhodni Jeruzalem«, toda zgodovinski Jeruzalem je danes v vzhodnem Jeruzalemu. Vse preostale dele mesta so v zadnjih 200 letih zgradili sionistični naseljenci ali pa jih tvorijo okoliške arabske vasi, ki so bile samovoljno priključene ogromnemu območju, ki ga danes, po okupaciji, imenujemo Jeruzalem.)

Ta teden je bil Jeruzalem znova v plamenih. Dva mladeniča iz Džabel Mukaberja, ene od vasi, priključene k Jeruzalemu, sta med jutranjo molitvijo vstopila v sinagogo na zahodu mesta in ubila štiri pobožne Jude, nato pa so ju ubili policisti.

Jeruzalem se imenuje »Mesto miru«, kar pa je jezikovna napaka. Res, v starih časih so ga imenovali Salem, ki sicer zveni kot mir, toda Salem je bilo pravzaprav ime lokalnega božanstva.

To je tudi zgodovinska napaka. Še nobeno mesto na svetu ni bilo priča tolikšnim vojnam, masakrom in tolikšnemu prelivanju krvi kakor prav to mesto.

Vse v imenu tega ali onega boga.

Jeruzalem je bil priključen (oziroma »osvobojen« ali »združen«) takoj po šestdnevni vojni leta 1967.

Ta vojna je bila največje izraelsko vojaško zmagoslavje. Prav tako pa največja izraelska katastrofa. Božanski blagoslovi neverjetne zmage so se spremenili v božje kazni. Ena od teh je Jeruzalem.

Priključitev nam je bila predstavljena (takrat sem bil član kneseta) kot združitev mesta, ki je bilo brezobzirno raztrgano na pol v izraelsko-palestinski vojni leta 1948. Vsi so citirali biblijski stavek: »Jeruzalem je mesto, ki se tesno drži skupaj.« Toda ta prevod psalma 122 je malce čuden, saj hebrejski izvirnik jasno pravi: »Mesto, spojeno skupaj.«

Kar se je leta 1967 pravzaprav zgodilo, je bilo vse kaj drugega kot združitev.

Če bi bil cilj res združitev, bi bilo vse zelo drugače.

Izraelsko državljanstvo bi bilo avtomatično podeljeno vsem prebivalcem. Vse arabsko premoženje, razlaščeno leta 1948, bi bilo povrnjeno zakonitim lastnikom, ki so pobegnili v vzhodni Jeruzalem.

Brez posebne zahteve bi bila mestna občina Jeruzalem razširjena tako, da bi vključevala Arabce z vzhoda. In tako dalje.

Zgodilo pa se je ravno nasprotno. Lastnine niso povrnili, pa tudi nobenih odškodnin ni bilo. Mestna občina je ostala izključno judovska.

Arabskim prebivalcem ni bilo dodeljeno izraelsko državljanstvo, ampak zgolj »stalno prebivališče«. Ta status je možno v vsakem trenutku samovoljno preklicati, kar se je v številnih primerih tudi res zgodilo in so bile žrtve prisiljene mesto zapustiti. Arabcem je bilo sicer na videz dovoljeno, da zaprosijo za izraelsko državljanstvo, saj se je oblast namreč zavedala, da bo zanj zaprosila zgolj peščica. To dejanje bi namreč pomenilo priznanje okupacije. Za Palestince bi bila to največja izdaja. (Tudi peščico, ki je zaprosila za državljanstvo, so večinoma zavrnili.)

Mestne občine niso razširili. V teoriji je Arabcem dovoljeno voliti na občinskih volitvah, a le peščica jih to stori. Razlog je isti kot zgoraj. V praksi je vzhodni Jeruzalem še vedno okupirano ozemlje.

Župan Teddy Kollek je bil izvoljen dve leti pred priključitvijo. Eno od njegovih prvih dejanj po izvolitvi je bilo porušenje celotne četrti Mugrabi, ki se je nahajala poleg Zidu žalovanja, kar je pustilo velik, prazen trg, ki spominja na parkirišče. V roku nekaj ur so bili revni prebivalci deložirani.

Toda Kollek je imel žilico za odnose z javnostjo. Na videz je vzpostavil prijateljske odnose z arabskimi pomembneži, jih predstavil tujim obiskovalcem in ustvaril splošen vtis miru in zadovoljstva. Kollek je na arabski zemlji zgradil več novih izraelskih sosesk kakor katerakoli druga oseba v državi. Pa vendarle je ta mojstrski kolonist pobral skoraj vse svetovne mirovne nagrade, z izjemo Nobelove. Vzhodni Jeruzalem je bil tiho.

Samo peščica je vedela za Kollekovo skrivno navodilo, v katerem je vsem mestnim uradom naročil, naj poskrbijo za to, da arabsko prebivalstvo, ki je takrat tvorilo 27 odstotkov prebivalstva, ne zraste čez to mejo.

Kolleka je temu primerno podpiral Moše Dajan, takratni obrambni minister. Ta je bil prepričan, da je Palestince možno utišati z vsemi mogočimi ugodnostmi, z izjemo svobode.

Nekaj dni po okupaciji vzhodnega Jeruzalema je odstranil izraelsko zastavo, ki so jo vojaki zasadili pred Kupolo na skali na Tempeljskem hribu. Dajan je tudi predal dejansko oblast nad hribom muslimanskim verskim voditeljem.

Judom je bil dovoljen vstop v tempeljski prostor zgolj v majhnem številu in zgolj kot tihim obiskovalcem. Prepovedano jim je bilo tam moliti in so jih s silo odstranili, če so premikali ustnice. Navsezadnje so pri sosednjem Zidu žalovanja (ki je del starodavnega zunanjega zidu poslopja) lahko molili, kolikor jim je srce poželelo.

Vlada je zmogla uveljaviti ta dekret zaradi nenavadnega verskega dejstva: rabini prepovedujejo ortodoksnim Judom vstop na Tempeljski hrib. Na podlagi biblične prepovedi je navadnim Judom prepovedan vstop v Najsvetejše, zgolj visoki svečeniki smejo biti tam. Danes nihče več ne ve, kje natanko je bil ta prostor, zato pobožni Judje ne smejo vstopiti v poslopje.

Posledica tega je bila, da so bila prva leta okupacije za Jeruzalem obdobje sreče. Judje in Arabci so se svobodno družili. Med Judi je bilo modno, da so nakupovali na barvitih arabskih tržnicah in kosili v »orientalskih« restavracijah. Sam sem pogosto prebival v arabskih hotelih in se spoprijateljil s številnimi Arabci.

To ozračje pa se je postopoma spremenilo. Vlada in mestna uprava sta porabili veliko denarja za posodobljenje zahodnega Jeruzalema, arabske soseske v vzhodnem Jeruzalemu pa so ostale zanemarjene in so se spremenile v slume. Lokalna infrastruktura in storitve so propadale. Mlado generacijo so hoteli prisiliti k odselitvi iz mesta, zato Arabcem niso izdali skoraj nobenega gradbenega dovoljenja. Potem pa je bil zgrajen Zid ločitve, da bi preprečil tistim od zunaj vstop v mesto. S tem jih je odrezal od njihovih šol in služb. Kljub temu je arabsko prebivalstvo raslo in naraslo na 40 odstotkov.

Politični pritisk je naraščal. Na podlagi sporazuma iz Osla je bilo jeruzalemskim Arabcem dovoljeno, da volijo palestinsko oblast. Toda kmalu zatem jim je bilo to preprečeno, njihovi predstavniki pa aretirani ter izgnani iz mesta. Vse palestinske inštitucije so bile nasilno zaprte, vključno s slavno Orientalsko hišo, kjer je imel svojo pisarno cenjeni in priljubljeni voditelj jeruzalemskih Arabcev, pokojni Faisal al-Huseini.

Kolleka sta nasledila Ehud Olmert in ortodoksni župan, ki mu je bilo vseeno za vzhodni Jeruzalem, z izjemo Tempeljskega hriba.

Potem pa se je zgodila še ena katastrofa. Sekularni Izraelci zapuščajo Jeruzalem, ki pospešeno postaja branik ortodoksnosti. V obupu so se prebivalci odločili, da odstranijo ortodoksnega župana in izvolijo sekularnega poslovneža. Na žalost je ta fanatičen ultranacionalist.

Nir Barkat se vede kot župan zahodnega Jeruzalema in vojaški guverner vzhodnega Jeruzalema. Svoje palestinske podanike obravnava kot sovražnike, ki jih tolerira, ko tiho ubogajo, in brutalno zatre, ko tega ne storijo. Desetletje dolgo zanemarjanje arabskih sosesk, pospešena gradnja novih judovskih četrti in čezmerna policijska brutalnost (ki jo župan odprto podpira) ustvarjajo eksplozivne razmere.

Popolna odrezanost Jeruzalema od Zahodnega brega, njegovega naravnega zaledja, situacijo samo še poslabšuje.

K temu lahko dodamo prekinitev tako imenovanega mirovnega procesa. Palestinci so namreč prepričani, da mora biti vzhodni Jeruzalem prestolnica prihodnje palestinske države.

V takšni situaciji je bila potrebna samo iskra, da se je mesto vžgalo. Za to so primerno poskrbeli desničarski demagogi v knesetu. V prizadevanjih za pozornost in popularnost so drug za drugim začeli obiskovati Tempeljski hrib ter vsakič povzročili razburjenje. Če k temu dodamo odkrito željo nekaterih verskih in desničarskih fanatikov po graditvi tretjega templja na mestu svete mošeje Al-Aksa in zlate Kupole na skali, vse to povsem zadostuje za ustvarjanje prepričanja, da so svetišča zares v nevarnosti.

Potem pa se je zgodil maščevalni umor arabskega fanta, ki so ga Judje ugrabili in ga živega zažgali z bencinom, ki so mu ga zlili v usta.

Posamezni muslimanski prebivalci mesta so začeli ukrepati. Prezirajoč organizacije in skoraj brez orožja so izvedli niz napadov, ki se jih je oprijelo ime »intifada posameznikov«. Arabec, ki deluje sam oziroma z zaupanja vrednim bratom ali bratrancem, vzame nož, pištolo (če jo lahko dobi), svoj avto ali traktor ter pobije najbližje Izraelce. Zaveda se, da bo umrl.

Bratranca, ki sta ta teden v sinagogi pobila štiri Jude in druzovskega policista, sta se tega zavedala. Vedela sta tudi, da bosta njuni družini trpeli, njuna domova porušena in njuni sorodniki aretirani. Vse to ju ni odvrnilo od namere. Mošeje so bolj pomembne.

Takoj po poboju v sinagogi je šel v akcijo zbor izraelskih politikov in komentatorjev. Naloge so se lotili z osupljivo soglasnostjo. Ministri, člani kneseta, nekdanji generali in novinarji so, z rahlimi variacijami, ponavljali isto sporočilo. Razlog za to je preprost: premierov urad vsak dan razpošlje »seznam sporočil«, v katerem pouči vse posamezne dele propagandnega stroja, kaj povedati.

Tokrat je bilo sporočilo, da je Mahmud Abas kriv za vse, da je »terorist v elegantni obleki« in voditelj, katerega hujskanje sproža novo intifado. Ni pomembno, da je šef Šin Beta isti dan pričal, da ni Abas niti odkrito niti prikrito povezan z nasiljem.

Benjamin Netanjahu je stopil pred kamere in z resnim obrazom ter otožnim glasom − res je dober igralec − znova ponovil tisto, kar je povedal že mnogokrat prej, vsakič s pretvarjanjem, da je to nov recept: več policije, strožje kazni, rušenje domov, aretacije in visoke denarne kazni za starše 13-letnih otrok, ki so jih ujeli pri metanju kamenja. In tako dalje.

Vsak strokovnjak ve, da je posledica takšnih ukrepov prav nasprotna od želenega. Še več Arabcev bo besnih in bodo napadali izraelske moške in ženske. Izraelci se bodo seveda »maščevali« in »vzeli zakon v svoje roke«.

Za prebivalce in turiste je sprehod po ulicah Jeruzalema, mesta, ki je »združeno«, postal tvegana pustolovščina. Mnogi ostanejo doma.

Nesveto mesto je bolj razdeljeno kot kdaj prej.

***

Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.