Neučinkovit sistem je neupravičen strošek

Društvo slovenskih pisateljev v svoji najnovejši, dovolj odmevni izjavi, ki jo je naslovilo na ministrico za kulturo in vlado (28. 8. 2015), ugotavlja, da je »slovenski kulturnopolitični sistem dosegel točko, ko blokira svoje lastne potenciale, onemogoča vstop novih idej, modelov, kadrov in se zaradi zmanjševanja javnih sredstev že seseda sam vase«. To pa seveda pomeni, da je poraba sredstev, ki jih vlada namenja za vzdrževanje takega kontraproduktivnega sistema in v njem delujočega uradništva neupravičena. In zahteva odgovornost.

Proračunski rez grozi programom

Po eni strani je torej mogoče razumeti namero finančnega ministra in vlade, da takemu sistemu odtegne velik del proračunskih sredstev. Še toliko bolj zato, ker je jasno, da ministrstvo za kulturo v sedanjem mandatu ni predložilo nobene resne vizije, nobenega razvojnega programa, niti obveznega poročila v državni zbor – da torej ni storilo ničesar, s čimer bi ustrezno učinkovito upravičilo pridobivanje proračunskih sredstev in porabo davkoplačevalskega denarja za svoj obstoj. Toda napaka je, da tak proračunski rez grozi izključno sredstvom za programe. Medtem ko bosta sam kulturnopolitični sistem in v njem delujoče uradništvo kljub očitni neučinkovitosti in celo kontraproduktivnosti ostala neprizadeta. Takšna napaka finančnega ministra in predsednika vlade pa je seveda nedopustna. Saj bi, resnici na ljubo, zgolj utečeno razdeljevanje že tako mizernih programskih sredstev in plač zaposlenim izvajalcem teh programov namesto ministrstva mirno lahko izvajal neki manjši urad – medtem ko imamo Slovenci sprenevedavega političnega nastopaštva nekompetentnih ministrov in neučinkovitega uradništva že tako in tako polno kapo.

Javnost poziva vlado k odgovornosti za slovensko kulturo

Kljub sedanji kontraproduktivni kulturni politiki pa ni treba dvomiti o tem, da bi se kulturno ozaveščena civilna družba spet takoj dvignila v vstajo, če bi si kdo od domačih ali tujih politikov ponovno drznil ukinjati slovensko ministrstvo za kulturo. Kar je glede na sedanje stanje seveda paradoks. Vendar pa je ravno v tem paradoksu treba videti kulturno ozaveščen civilni interes za odgovoren odnos vlade do slovenske kulture in za kulturno politiko, ki bo s svojo vizijo, učinkovitostjo in kompetentnostjo, kot pravijo pisatelji, »kulturo zmogla vrniti v osrčje družbe in politike«.

Vsekakor se uresničevanju tega interesa niti vlada niti ministrstvo za kulturo ne bosta mogla prav dolgo izogibati. Pri tem ju namreč zavezujeta davkoplačevalski interes in denar. To pa, skratka, pomeni, da vlada po eni strani ne more opravičevati porabe proračunskih sredstev za vzdrževanje obstoječega jalovega kulturnopolitičnega sistema, po drugi strani pa ne more docela zavrniti uresničevanja interesa za učinkovito kulturno politiko.

Če sta torej predsednik vlade in finančni minister sprevidela, da je jalovemu, nekoristnemu kulturnopolitičnemu sistemu treba odvzeti levji delež predvsem programskih proračunskih sredstev, bosta morala pojasniti, čemu, s kakšnim namenom pa mu sploh namenjati tisto, kar od predvidenih proračunskih rezov ostane. Saj ta predvideni preostanek še zmeraj pomeni milijonske vsote, ki jih pred davkoplačevalskimi očmi seveda ne moreta še kar naprej in v nedogled namenjati sistemu, ki je že dovolj očitno neučinkovit in nekoristen.

Ob vsem tem sicer za zdaj še ne bom trdil, da sta se predsednik vlade gospod dr. Miro Cerar in finančni minister gospod dr. Dušan Mramor odločila hirati, dušiti, se pravi, ubijati slovensko kulturo – saj bi pri tem šlo za izdajalsko, sovražno dejanje, ki bi ga bilo treba takoj preprečiti. Hkrati pa vendarle ni mogoče spregledati, da sta se z nameravanim zmanjševanjem proračunskih sredstev za kulturo lotila ravno tega početja – torej hiranja, dušenja, se pravi, ubijanja slovenske kulture.

Za neopravičljivo napako sta odgovorna predsednik vlade in predsednik Desusa

Že takoj na začetku mandata te vladne koalicije je bilo dovolj jasno, da se je odločila kulturo in kulturno politiko marginalizirati. Nastavili so strokovno nekompetentno, politično neučinkovito ministrico, za katero sta prevzela odgovornost predsednik vlade in predsednik Desusa. Te odgovornosti pa se zdaj, ko je javnost to nekompetentnost in neučinkovitost očitno že skoraj prepoznala in razkrinkala, ne moreta znebiti. Ker pa je ob vsem tem minister za finance odgovoren za gospodarno ravnanje z davkoplačevalskim denarjem, je pač razumljivo, da z njim ne more neodgovorno poravnavati zgolj nekoristnih stroškov za neučinkovit kulturnopolitični sistem, ki je v večinoma posledica politične napake, za katero sta jasno in glasno odgovorna torej gospod dr. Miro Cerar in gospod Karl Erjavec.

Vsekakor so se s svojo tokratno izjavo pisatelji pridružili vsem kulturniškim asociacijam ter vsej kulturno ozaveščeni javnosti, ki je že povedala, da ima tega dovolj. In so se pridružili vsem davkoplačevalcem, ki zahtevajo odgovorno ravnanje z njihovim denarjem. To pa pomeni, da se bo krivda gospoda dr. Mira Cerarja, gospoda Karla Erjavca in tudi morebitna krivda gospoda dr. Dušana Mramorja za neodgovorno porabo četudi okrnjenih javnih sredstev, ki jih še namenjajo za sedanje ministrstvo za kulturo, povečevala tako dolgo, dokler ne bodo poskrbeli za zares korenito preobrazbo in učinkovitost tega ministrstva.

Lahko se torej zgodi, da bodo omenjeni gospodje in funkcionarji pač kratko in malo vztrajali s svojim nespametnim in negospodarnim ravnanjem z javnimi sredstvi ter jih, kljub vsej njegovi prepoznani neučinkovitosti in škodljivosti, še naprej zapravljali za sedanji kulturnopolitični sistem. Lahko pa da bodo vendarle sposobni priznati napako – in jo tudi popraviti. Ker pa te napake ni mogoče popraviti z zgolj povečevanjem sredstev za kulturnopolitični sistem – saj bi bila s tem njihova krivda za zapravljanje davkoplačevalskega denarja le še večja – bodo morali poskrbeti za temeljito spremenjen vladni odnos do slovenske kulture.

Ne glede na to, ali so tega uvida in ukrepa omenjeni gospodje politiki sposobni ali ne, je namreč jasno, da bo davkoplačevalski denar, ki ga v takšni ali drugačni količini vlada porablja za kulturno politiko, upravičeno porabljen le pod pogojem, če bo ta politika v skladu z jasnimi, uresničljivimi programi in cilji sposobna temeljitega preobrata v prid razvoju slovenske kulture. Pisatelji so v svoji izjavi predložili nekaj zahtev. Ob napovedanih proračunskih rezih pa jih bodo dovolj kmalu gotovo predložili tudi drugi programski ustvarjalci in izvajalci. A pomembnejše od uresničevanja parcialnih interesov posameznih strokovnih kulturniških asociacij ali celo lobijev in posameznikov bo spoznanje te koalicije in vlade, da temeljite spremembe v kulturni politiki morajo postati vladni projekt, ki bo podprt z razvojno opredeljenimi namenskimi sredstvi. In da se vlada ne more kratko in malo znebiti odgovornosti za obstoj in perspektivo slovenske kulture in umetnosti. Za ta namen pa bo treba vzpostaviti takšen kulturnopolitični sistem, ki bo, kot pozivajo pisatelji, »aktiviral najboljše ustvarjalce, producente, menedžerje, uradnike in politike, da bodo kulturo vrnili v osrčje družbe in politike, ki danes tudi sami potrebujeta dokaz, da so spremembe mogoče in da so lahko spremembe na bolje«.

Kultura kot razvojni dejavnik

Dokaz, da je kultura lahko zelo učinkovit razvojni dejavnik in da je vsak namensko opredeljen vložek v kulturo lahko zelo gospodarna naložba, imajo vladni in koalicijski gospe in gospodje politiki tako rekoč pred nosom. Tak dokaz je Ljubljana. Ob čemer je ne glede na vse drugo pač treba priznati, da politika Mestne občine Ljubljana premore nekaj ljudi, ki se zavedajo razvojne in turistične učinkovitosti kulturne ponudbe. Vsekakor je mogoče reči, da Ljubljana danes s svojo kulturno ponudbo in živostjo sodi med najbolj prepoznavna evropska mesta. In te učinkovitosti kulturne ponudbe pač naši državni politiki nimajo pravice omalovaževati ali zanikati.

Dokaz, da kultura ima razvojni potencial in da lahko pomeni veliko dodano vrednost za prepoznavnost, obiskanost in občutenje celotne Slovenije, skratka obstaja. Z njim pa obstaja tudi dejstvo, da se v kulturo naložen davkoplačevalski denar lahko bogato obrestuje. Vendar pa morajo biti ta vlaganja sistemsko osmišljena, urejena in namensko opredeljena. To pa pomeni, da je vlada, če torej še hoče porabiti davkoplačevalski denar za slovensko kulturno politiko, dolžna vzpostaviti tak kulturnopolitični sistem, ki bo dovolj učinkovito aktiviral, motiviral in promoviral vse slovenske kulturne potenciale – še posebno pa seveda vse tisto najboljše, kar v kulturni in umetniški ustvarjalnosti premoremo.

––––––––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Vlado Žabot, književnik in publicist