Tiskane izdaje
Severnokorejski režim je preostanek hladne vojne – stalinistični dinozaver, ki je preživel vse do današnjih dni, Južna Koreja pa je hitro postala regionalna gospodarska in tehnološka sila. Tudi Kitajska, najpomembnejša zaveznica Severne Koreje in njena edina finančna podpornica, se je odločila za čedalje uspešnejšo politiko modernizacije.
Čas za diplomatsko rešitev se hitro izteka
Zaradi takšnega razvoja je severnokorejski režim osamljen in se upravičeno boji za svojo prihodnost. Vladajoča Delavska stranka Koreje pod vodstvom klana Kim se je odločila, da bo zagotovila preživetje svoje brutalne diktature tako, da bo razvila jedrsko orožje in sisteme, ki jih potrebuje za razvoj tovrstnega orožja.
Vsa dosedanja diplomatska in tehnološka prizadevanja za to, da bi preprečili jedrsko oboroževanje Severne Koreje, so bila neuspešna. Samo še vprašanje časa je, kdaj bo Severna Koreja razvila rakete z jedrskimi konicami, ki bodo dosegle Južno Korejo in njeno prestolnico Seul, Japonsko ter celo večja mesta na zahodni obali Severne Amerike.
Združene države Amerike so namestile protiraketni obrambni sistem v Južni Koreji. Trumpova vlada tako kakor prejšnje vlade trdi, da so poskusi Severne Koreje, da bi razvila medcelinske rakete, zmožne doseči San Francisco ali Los Angeles, dovolj dober razlog za vojno. Če bi barvno lestvico, ki jo uporabljamo za raven teroristične grožnje, uporabili pri krizi na Korejskem polotoku, bi pokazala premik z oranžne na rdečo.
Čas za diplomatsko rešitev – ali celo umiritev krize – se hitro izteka, zato je treba nekaj storiti. Predvsem zato, ker se sedanja drama dogaja na izjemno občutljivem strateškem območju. Južna Koreja in Japonska – obe pomembni udeleženki globalnega gospodarstva in tesni ameriški zaveznici – sta neposredno ogroženi, Kitajska in Rusija, severnokorejski severni sosedi, pa sta globalni jedrski sili, ki ščitita svoje interese v sporu.
Križanje interesov globalnih velesil in ravnotežje strahu
Predvsem za Kitajsko je Korejski polotok pomemben za njeno strateško varnost. Kitajski voditelji niso pozabili, da je v tridesetih letih prejšnjega stoletja cesarska Japonska napadla severno Kitajsko (Mandžurijo) s Korejskega polotoka in da se je Kitajska prav zaradi prodiranja ameriških čet proti reki Jalu na kitajski meji odločila poseči v korejsko vojno na začetku petdesetih let prejšnjega stoletja.
Vse od takrat je Kitajska nekakšna kvazizaščitnica Severne Koreje, ZDA pa ščitijo Južno Korejo, med drugim z močno vojaško navzočnostjo v regiji tudi po koncu hladne vojne. Brez ameriške vojaške navzočnosti bi se vojna v regiji spet začela ali pa bi Japonska in Južna Koreja vsaj razvili svoje zastraševalno jedrsko orožje.
Vojaškemu spopadu na Korejskem polotoku bi lahko sledila nočna mora, v kateri bi uporabili jedrsko orožje ali pa bi se začel celo večji spopad med globalnimi silami, oboroženimi z jedrskim orožjem. Katera koli od obeh možnosti bi povzročila resne posledice, katerih vpliv bi presegal meje neposredne zemljepisne okolice. Toda kljub temu je treba priznati, da zaradi vztrajnih prizadevanj Severne Koreje, ki na vsak način poskuša razviti medcelinske balistične rakete, opremljene z jedrskimi konicami, politika čakanja ne more več resno priti v poštev.
Vojna bi povzročila napredvidljiva tveganja
Kaj bo torej storil ameriški predsednik Donald Trump? Pred kratkim je regijo obiskalo več višjih ameriških političnih predstavnikov, kar pomeni, da nova vlada obravnava razmere na Korejskem polotoku kot resno grožnjo. Medtem ko je nemška kanclerka Angela Merkel obiskala Trumpa v Washingtonu, je ameriški zunanji minister Rex Tillerson prvič uradno obiskal vzhodno Azijo, še pred njim je bil februarja tu obrambni minister James Mattis.
Ko je Tillerson obiskal Južno Korejo, ni bil slišati nič kaj pomirjujoče. Omenjal je »neposredno grožnjo«, razglasil konec »politike strateške potrpežljivosti« nekdanjega ameriškega predsednika Baracka Obame in izjavil, da so »odprte prav vse možnosti« – tudi vojaški poseg.
Tillersonove ostre besede bi lahko bile upravičene, če bi z njimi pomagal doseči rešitev, o kateri bi se dogovorile ZDA, Kitajska in Severna Koreja. Toda kaj če se to ne bo zgodilo? Jedrska ali konvencionalna vojna na Korejskem polotoku bi povzročila nepredvidljiva regionalna in globalna tveganja. Če pazljivo razmislimo o teh tveganjih, pravzaprav ugotovimo, da vse možnosti niso odprte: diplomacija je kljub vsem težavam, povezanim z njo, edina možna rešitev.
Toda diplomatsko rešitev bo mogoče doseči samo, če bodo ZDA in Kitajska tesno sodelovale med seboj in ne bodo ponavljale preteklih napak. Za Trumpovo vlado, denimo, bi bilo priporočljivo, da ne bi zagovarjala preveč agresivne politike proti Kitajski v Južnokitajskem morju, če se zavedamo čedalje resnejše krize na Korejskem polotoku.
Kitajska in ZDA bi morale uskladiti pristop
Hkrati bi se morali kitajski voditelji vprašati, kako dolgo še nameravajo brezpogojno podpirati severnokorejski režim – ta je popolnoma odvisen od dobav iz Kitajske –, namesto da bi pritisnili nanj, da bi nehal provocirati. Če bi se Kitajska in ZDA rade izognile vojaškemu spopadu, bi morale uskladiti skupen pristop in si prizadevati za oživitev šeststranskih pogovorov s Severno Korejo.
Čedalje bolj jasno postaja, da se ZDA tudi med Trumpovim predsednikovanjem ne morejo kratko malo izogniti vlogi sile, ki zagotavlja stabilnost na svetovnem odru. In če bi Kitajska rada dokazala, da je tudi sama sila, ki lahko zagotavlja stabilnost v 21. stoletju, bo morala opraviti svoj del naloge za rešitev spora na Korejskem polotoku.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
