Nezaupanje in strah v podzavesti družbe

Varstvo človekovih pravic je v času gospodarske, družbene in etične krize v vseh delih sveta pogosto nehvaležna naloga. Usihajoča finančna zmožnost države neposredno in posredno vpliva na uresničevanje državljanskih in političnih človekovih pravic ter tudi ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic. Slovenija je v prejšnjem stoletju izkusila številna hudodelstva represivnih totalitarnih režimov, ki so v slovenski družbi podzavestno udomačili kulturo strahu in nezaupanja. Kako slovenska demokratična družba neučinkovito in selektivno varuje človekove pravice in temeljne svoboščine ter kako naj jih varuje v prihodnosti, sta glavni vprašanji, ki bi jima morala slovenska družba namenjati osrednjo pozornost. V okviru varstva človekovih pravic in pravičnosti v slovenskih družbi pojasnjujemo tri izmed ključnih težav pri njihovem varovanju: retorično, neenako in selektivno varovanje človekovih pravic, neobravnavanje najgrozovitejših kršitev človekovih pravic ter njihovo varovanje zgolj v vertikalnih razmerjih med posamezniki in državo.

Partikularni interesi in zastarela dogma

V slovenskem javnem prostoru prevladuje prepričanje, da so v slovenski demokratični družbi človekove pravice varovane le v formalnopravnih aktih in na retorični ravni, medtem ko primanjkuje njihovega doslednega spoštovanja v praksi, saj jih večina javnih organov in tudi zasebnikov uresničuje le skladno s svojimi partikularnimi interesi. Varovanje in uresničevanje človekovih pravic v slovenskem pravnem redu je selektivno, neenako in neučinkovito. Pri nas, žal, še vedno velja zastarela dogma: primeri, ki jih ena svetovnonazorska opredeljuje kot kršitev človekovih pravic, za drugo svetovnonazorsko stran pač niso in seveda tudi ne morejo biti kršitve človekovih pravic, ter obratno. Takšno uresničevanje človekovih pravic je napačno. Kršitve temeljnih človekovih pravic ne najdemo samo na eni ali drugi svetovnonazorski strani, ampak so kršitve vsa tista dejanja, po eni ali drugi strani, ki teptajo temeljne vrednote človekovega dostojanstva in njegove fizične, duhovne, socialne, ekonomske in kulturne identitete.

Človekove pravice so v slovenski družbi varovane neučinkovito. Slovenija ima še vedno težave pri polnem uresničevanju pravice do poštenega sodnega varstva. Izsledki poročila Evropske komisije za učinkovito pravosodje pri Svetu Evrope iz junija lani so slovenski javnosti znani (CEPEJ Studies no. 18, 2012). Manj pa je znano, da slovenska država do zdaj ni izvršila tudi 241 sodb Evropskega sodišča za človekove pravice (poročilo Odbora ministrov Sveta Evrope o nadzoru nad izvrševanjem sodb ESČP za leto 2012, str. 47), med njimi še vedno čaka na izvršitev pilotna sodba v zadevi Kurić in drugi vs. Slovenija (št. 26828/06). Pogosto se pozablja, da morajo države sodbe Evropskega sodišča v domačih pravnih redih izvajati na tri načine: s plačilom pravičnega zadoščenja, s sprejetjem posameznih ukrepov za popravo kršitev v konkretnih primerih ter splošnih ukrepov za odpravo sistemskih kršitev. Najbolj zrele pravne in demokratične države pa predlagajo še nekatere dodatne ukrepe na področju ekonomskih in socialnih človekovih pravic, s čimer pokažejo svojo predanost izvrševanju konkretne sodbe.

Neobravnavanje najgrozovitejših kršitev

Varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin v slovenskem prostoru ni nekaj samoumevnega. Slovenija je v zadnjem stoletju kot edina država, članica Evropske unije, trpela pod tremi različnimi totalitarnimi režimi. Žrtve medvojnega in povojnega revolucionarnega komunističnega nasilja so tako ocenjene na več kot sto tisoč zunajsodno pobitih. Evropsko sodišče za človekove pravice je, denimo, v zgodovinski zadevi Janowiec in drugi vs. Rusija presodilo, da ruska oblast ni storila ničesar, da bi pojasnila, kje so pobite žrtve medvojnih pobojev v Katinu (št. 55508/07 in 29520/09), in odločilo, da je pasivno ravnanje ruskih oblasti preseglo »minimalno raven resnosti in surovosti trpljenja, zato ga lahko označimo za nečloveško ravnanje v smislu 3. člena EKČP« (166. odstavek). Vzporednice s slovensko izkušnjo ni težko povleči. Še več, kosti več tisoč žrtev v Hudi jami še vedno čakajo na človeka vreden pokop v modrih plastičnih zabojnikih in v še neizkopanem jašku.

Človekove pravice v zasebnih razmerjih

Državni organi pogosto sporočajo, da nimajo pristojnosti varovati človekove pravice v razmerjih med zasebnimi subjekti. Pravo človekovih pravic tradicionalno res varuje posameznika pred čezmernimi posegi države v njegove človekove pravice. Vendar človekove pravice učinkujejo tudi v vodoravnih razmerjih, kjer posameznika varujejo v razmerju do zasebnikov. Državni organi imajo pozitivne obveznosti, da preprečijo kršitve človekovih pravic med zasebnimi subjekti, denimo primere nasilja v družini. Ustavno sodišče RS je že v odločbi Up-20/93 z dne 14. 1. 1993 zapisalo, da je »v slovenski ustavi … nenavadno veliko ustavnih pravic, pri katerih že iz ustavnega besedila bolj ali manj jasno izhaja, da so to pravice, ki jih ustava daje človeku tudi nasproti drugim zasebnikom …« (38. odstavek). Državni organi morajo zato varovati človekove pravice in temeljne svoboščine tako v razmerjih posameznika do države kot tudi v razmerjih med zasebniki.

Vizija učinkovitega varstva

Varstvo človekovih pravic v slovenskem pravnem redu mora postati učinkovitejše in ne sme biti namenjeno le zasebnim partikularnim interesom. Da bo varstvo človekovih pravic učinkovito, je treba inter alia sprejeti naslednje ukrepe:

enakopravno, dejansko, odgovorno in učinkovito uresničevanje vseh človekovih pravic

obravnavanje najgrozovitejših kršitev človekovih pravic in dostojen pokop vseh žrtev povojnih pobojev

pluralnost, strpnost, svobodomiselnost in širokosrčnost v javni razpravi

dosledno uresničevanje vseh sodb Evropskega sodišča za človekove pravice v slovenskem pravnem redu

prevzemanje odgovornosti za napačno uresničevanje človekovih pravic

Prevzemanje odgovornosti

Uresničevanje človekovih pravic v slovenski državi trpi zaradi trenutno večplastne krize in tudi zaradi vzorcev ustrahovanja in trpljenja. Te so za seboj pustili trije totalitarni sistemi, ki so v prejšnjem stoletju pustošili na slovenskih tleh. Za neučinkovito varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin so v slovenski družbi odgovorni predvsem ljudje. Slovenski javni prostor potrebuje pluralno, širokosrčno, strpno evropsko, svobodno, demokratično in odgovorno družbo, v kateri bodo nosilci javnih funkcij in tudi zasebniki delovali v javno korist in prevzemali odgovornost za kršitve človekovih pravic. Takšno družbo hoče vsakdo izmed nas in je uresničljiva tukaj in zdaj. Vendar brez predanih posameznikov, ki si bodo vsak dan prizadevali za uresničevanje vseh človekovih pravic, v vseh plasteh slovenskega družbenega prostora, od pristaniškega delavca do nosilcev najvišjih javnih funkcij, do nje nikoli ne bomo prišli.

***

Doc. dr. Jernej Letnar Černič je docent za pravo človekovih pravic na Fakulteti za državne in evropske študije, sourednik  zbornika Evropska Slovenija.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.