Neznosna politična teža drage države

Višjih davkov se ne bojijo le Slovenci. Tudi v Nemčiji so vsaj tisti za bogate v središču političnih razprav, saj so jih pred septembrskimi volitvami zahtevali vsi morebitni koalicijski partnerji krščanskodemokratske kanclerke Angele Merkel.

Nemški socialdemokrati in Zeleni so pred volitvami mislili, da bodo lahko prepričali z zahtevami po višjih davkih za najbogatejše, enako so verjeli pri Levici, ki je zaradi vzhodnonemške dediščine sicer še nihče ne omenja kot koalicijsko partnerico. Socialdemokratski kanclerski kandidat Peer Steinbrück, prvak Zelenih Jürgen Trittin in voditelj Levice Gregor Gysi so vsak posebej ugotavljali, da se prepad med revnimi in bogatimi povečuje, zato naj država premožnim odvzame nekaj več premoženja in ga da tistim, ki se težko držijo nad vodo. Volivci so vsem trem strankam podelili košarico, tudi zaradi zahtev po višjih davkih socialdemokrati niso pridobili dovolj glasov, da bi si povrnili staro moč, Zeleni in Levica pa so jih celo izgubili. Nemških razprav o višjih davkih pa s tem še ni konec. Kanclerka Angela Merkel nujno potrebuje koalicijskega partnerja in za trenutek je bilo videti, da bo unija CDU/CSU za novo vlado pripravljena plačati ceno višjih davkov. Potem pa se je med volivci Angele Merkel in nemškimi gospodarstveniki dvignil vihar in tako kanclerka kot njen finančni minister sta pohitela z zagotovili, da višjih davkov ne bo.

Ker pa tudi v gospodarsko najuspešnejši evropski državi ne primanjkuje zamisli za potrošnjo državnega denarja, se razprave nadaljujejo. Socialdemokrati se zavzemajo za najnižjo zagotovljeno plačo v višini 8,50 evra na uro in za najnižjo (polno) pokojnino v višini 850 evrov na mesec, radi bi znižali tudi dobo upokojevanja, ki se zdaj v Nemčiji postopno približuje 67. letu, in vzhodnonemške pokojnine dvignili na zahodno raven. Zeleni so pred volitvami zahtevali višje socialne izdatke, oboji skupaj pa več denarja za družine, šolstvo in otroško varstvo. Celo vrsto predvolilnih daril, med drugim omejitve pri zviševanju najemnin, višje otroške dodatke, več denarja za upokojene matere in nove infrastrukturne projekte, je napovedala tudi krščanskodemokratska kanclerka.

Volivci postanejo občutljivi, ko gre za njihov žep

Za državo, ki jo evrske kolegice obtožujejo premajhne potrošnje, bi bila dodatna državna potrošnja seveda manj katastrofalna kot za tiste, ki nimajo nobenega denarja, investicije v infrastrukturo pa Nemčija celo nujno potrebuje, saj ji hitro propadajo ceste in mostovi. Številni ekonomisti opozarjajo, da tudi nemški skupni dolg s 83 odstotki bruto domačega proizvoda ni med nizkimi, in podpirajo uravnoteženi državni proračun, ki ga finančno ministrstvo načrtuje že za prihodnje leto. Zagovorniki nizkih davkov celo poudarjajo, da so največjo davčno bero v povojni zgodovini Nemčije dosegli prav z nižjimi davki in zmanjševanjem državne potrošnje. Za nemške socialdemokrate so ti prepiri še toliko bolj neprijetni, saj nasprotni strani daje argumente prav delo njihovega kanclerja Gerharda Schröderja. Med finančno krizo je Nemčija sicer povišala davek na dodano vrednost, med letoma 1998 in 2008, ko je SPD ali vodila vlado ali v njej sodelovala, pa so davke nižali. Sami so med predvolilno kampanjo raje poudarjali razlike med revnimi in bogatimi ter delovna mesta brez socialne zaščite, čeprav je kanclerka Merklova na te očitke odgovarjala z navajanjem statistik, ki kažejo, da rekordno zaposlovanje najhitreje ustvarja prav polna delovna mesta.

Ekonomisti kot Clemens Fuest iz mannheimškega Centra za evropske gospodarske raziskave (ZEW) tudi prepričanja, da z višjimi davki lahko prizadenemo le bogate, označujejo za iluzijo, kar so očitno sklenili tudi številni nekdanji volivci Zelenih, ki so se od stranke začeli odvračati natančno tedaj, ko so Jürgen Trittin in njegovi začeli razglašati višanje davkov za bogate. Volivci postanejo občutljivi, ko gre za njihov žep, nekatere pa so izučile tudi dvomljive izkušnje drugih. Britanski laburist Gordon Brown je v zadnjih dneh svoje vladavine milijonarjem povišal dohodnino s štiridesetih na petdeset odstotkov, že prihodnje leto pa se je njihova davčna bera, ki naj bi se po napovedih levosredinskega premiera državi prinesla dodatno poltretjo milijardo funtov, za polovico zmanjšala. Bogati se selijo veliko hitreje kot drugi in britanski mediji so leta 2011 navajali, da je državo vsaj kot uradni sedež zapustilo deset tisoč milijonarjev, kar je konservativnega premiera Davida Camerona navedlo do ponovnega znižanja najvišje davčne stopnje na 45 odstotkov.

Med nebistvenimi programi in volilnimi obljubami

V Nemčiji pa je dohodnini že zdaj treba prišteti še dajatve za razvoj vzhodnih dežel, kar najvišji davek dvigne na 47,5 odstotka. To tudi v evropski primerjavi ni malo, povprečje EU šteje le 38,7 odstotka, v evrskem območju 44,3 odstotka. Takšen davek v Nemčiji plačujejo že tisti z letnim bruto dohodkom nad 52882 evra, kar vključuje številne ljudi, ki se, četudi niso revni, nimajo ravno za bogate. Strokovnjaki, ki so proučili socialdemokratske in krščanskodemokratske davčne predloge, sicer verjamejo, da bi v primeru velike koalicije dodatno bančno breme čutili le tisti z bruto dohodkom nad 81331 evrov, do te vsote bi celo razbremenjevali. Zagovorniki višjih davkov tudi zatrjujejo, da so jih že poznali tudi v uspešnih časih in jih še poznajo tudi v nekaterih drugih v uspešnih državah in res je ta za najbogatejše Nemce pod kanclerjem Helmutom Schmidtom štel 56 odstotka ter pod Helmutom Kohlom 53 odstotka.

Davki pa niso le prerazporeditev družbenega bogastva, ki jo zahtevajo zagovorniki večje družbene pravičnosti, družbeno bogastvo pogosto celo zmanjšujejo: zadnje obdobje Kohlove vladavine je v Nemčiji zdaj znano kot čas gospodarskega zastoja. Čeprav so za gospodarski uspeh držav pomembni tudi drugi ukrepi in še posebej nizke birokratske ovire poslovanju, dober izobraževalni sistem, obračun s prevelikimi stroški za socialo in vse drugo, kar odlikuje gospodarsko uspešne države, so višanja davkov še vedno slabo znamenje podjetnikom, ki danes svojo proizvodnjo lažje selijo drugam ali pa jo celo opustijo. Višji davki dajejo tudi vtis, da bo država iskala rezerve pri vseh drugih, samo pri sebi ne in celo v Nemčiji, ki je pred desetletjem šla skozi radikalno krčenje državne potrošnje, se je po prepričanju strokovnjakov spet nabralo balasta. V zvezi davkoplačevalcev sprašujejo, zakaj mora nemška država s tridesetimi milijoni evrov subvencionirati gradnjo mestne železnice v Ho Ši Minhu ali s tristo tisoč evri nagrado za najboljše računalniške igre. Verjamejo, da bi lahko vlada s črtanjem nebistvenih programov prihranila za plačilo vsaj nekaterih predvolilnih obljub največjih strank.