Ničelna toleranca do nasilja

Prevzeti ministrstvo ne more biti lahko opravilo. Poleg zatečenih zadev, pod katerimi se šibijo mize, so v vrsti vedno še številne pobude za spremembe, reforme, izboljšave itd. Vsaka izmed njih je prepričana, da je utemeljena in da ji pripada prepričljiva prioriteta. No, v tem prispevku bomo opisali eno izmed njih. Bodočega ministra za pravosodje bomo opozorili na sistemsko težavo, ki načenja samo jedro slovenske demokracije. Govorili bomo o spoštovanju človekovih pravic. Gotovo se na prvi pogled tako opozorilo zdi branje včerajšnjega časopisa, saj se nenehno, odkar obstaja država, razglašajo nešteti (lažni) alarmi v zvezi s tem. Odgovarjamo: prav zaradi tega je težava še posebno pereča. Človekove pravice pri nas razumemo enostransko kot priložnost za izrekanje podpore temeljnim vrednotam. Toda človekove pravice ne morejo biti le stališča, postati morajo operativni koncept. Čaščene, vendar neizvajane človekove pravice so leseno železo.

Naslednja trditev bo gotovo presenetljiva: če hočemo stanje izboljšati, moramo nehati govoriti o človekovih pravicah in odpreti razpravo o kaznovalni politiki v Sloveniji. Kajti človeka lahko učinkovito zaščitijo zgolj in izključno, če so del norm, ki so sankcionirane. Te povezave, žal, nismo sposobni prepoznati, prej nas nekako moti. Na eni strani je jasna, vsem razumljiva aklamacija k dobremu, zavzemanje za manjšine, čustveni angažma slehernega. Na drugi strani je suhoparno, v člene razdeljeno besedilo, v katerem se laik hitro začne izgubljati. Prav ločevanje teh dveh plati nas je stalo nešteto človeških usod.

Utopija (prvič): svet brez krivic

Na bodočega ministra se obračamo s pozivom, da uvede ustrezno politiko, ki bo v doglednem času odpravila ta razkol. Povedano drugače, človekove pravice morajo čim prej postati učinkovite in njihova kršitev sankcionirana. Stroka, ki pripravlja kazensko politiko pri nas tako rekoč od druge svetovne vojne, žal gradi na zavračanju demokratične ureditve kot politične kulture, ki si ji pravzaprav težko zamislimo alternativo. Oklepa se ideje, da je človeka mogoče odrešiti vseh krivic z uvedbo nove, popolnoma drugačne politične ureditve. Če hoče ostati zvesta tej ideji, mora zavzeti do kriminalitete radikalno stališče: tezo, da je zlo človeku zunanje. Človek naj bi bil po naravi dobro bitje, vsa zla dejanja pa naj bi izhajala iz krivične družbe. Na kratko: kriminal naj bi bil normalen odziv na nenormalno družbo.

Posledica zvestobe taki ideologiji je, da državi odreče mandat za sankcioniranje nasilja. Kaznovati hudodelca naj bi bilo nekaj takega, kot kaznovati nekoga, ki je zbolel za pljučnico. Oboleli ni kriv, da je podlegel družbeni patologiji, ki inficira naše življenje na vsakem koraku. Koncept kazni se zato lahko nadomesti s konceptom »zdravljenja«, resocializacije. Stroka se poda na boj proti »represiji« države, ki naj bi bila v resnici del problema, in ne rešitve. Kazni je treba odpravljati ali vsaj zmanjšati. Tak projekt ne uvidi, da pod fasado človekoljubne retorike skriva agendo, ki je nezdružljiva z razsvetljensko kulturo. Odraslemu človeku zviška odvzeti odgovornost za njegova dejanja, obravnavati ga kot otroka ali zaostalo osebo, ne pomeni nič drugega kot odvzeti mu dostojanstvo. O tem kdaj drugič.

Utopija (drugič): svet brez nasilja

K blokiranju odziva na kršitve človekovih pravic pripomore še ena teza, ki se je oklepa stroka. Povzemajo jo pacifistične parole, da »represija v medčloveških odnosih nič ne pomaga«, da »nasilje rodi le novo nasilje« ipd. Tudi ta ideologem izhaja iz naivnega antropološkega optimizma, iz hrepenenja, da naj nekega dne vso nasilno komunikacijo nadomesti pogovor, medsebojno razumevanje in ljubezen. Toda take besede niso nič drugega kot le še en človekoljubni vzdihljaj. Glavna težava pri zaščiti človekovih pravic ni, da nasilje ne bi učinkovalo. Pač pa nasprotno: kriminal na vsakem koraku dokazuje, da je nasilje še kako učinkovito urejanje medsebojnih odnosov. Vrstniško nasilje v šoli nas kruto opozarja, kako močnejši zlahka doseže svoje. Agresivni sosed lahko uspešno terorizira svojo okolico. Organizirani kriminal je posebno težko premagljiv, ker temelji na kodeksih, ki so brezkompromisno sankcionirani. Nasilje je – žal! – brez nadaljnjega v medsebojnih odnosih zelo učinkovito.

Součinkovanju teh dveh elementov – teze o zunanjem izvoru zla in neučinkovitosti represije – je v dobrem desetletju uspelo skoraj popolnoma uničiti mehanizme, ki so nepogrešljivi za zaščito človekovih pravic. Priznajmo si, da smo zašli v stanje, ko določene kršitve človekovih pravic niso več sankcionirane. Tvegajmo to izreči naglas: v Republiki Sloveniji je verjetnost, da bo nasilje kaznovano – če ne privede do smrti ali vsaj invalidnosti –, enaka ničli. Ukinjene so bile zaporne kazni za prekrške. Število pogojnih obsodb se je povečalo na 80 odstotkov. Preostalih 20 odstotkov pa se stroka zdaj loteva s projektom tako imenovanih »alternativnih« sankcij. Namesto, na primer, triletne zaporne kazni hudodelec pomaga 200 ur oskrbovati mestne zelenice. Če je nekomu vendarle izrečena zaporna kazen, je spet velika verjetnost, da gre za zapor ob koncu tedna. In žrtev bo že naslednji dan svojega krvnika srečala v trgovini.

Stroka in politika

Kot ponazoritev stališč stroke lahko omenimo nekatere intervencije dr. Dragana Petrovca, ki se pogosto vključuje v javne razprave. Skupni imenovalec njegovih stališč pomeni nepopustljivo pozivanje k zmanjševanju državne represije, zavzemanje za »blago« kaznovanje. Predlaga, da bi se kaznovanju nekoga, ki izvaja nasilje nad žensko, izognili tako, da primer označimo s konceptom bagatelnosti: »Z vidika kazenskega prava mora biti klofuta bagatela.« (Delo, 3. 8. 2011.) V nedavnem intervjuju za MMC (17. 8. 2014) ga je novinar vprašal o primeru Lipa, ko je smrt štirih deklet ostala nekaznovana zaradi zastaranja. Primer je vzbudil veliko ogorčenja v slovenski javnosti. Odpravo zastaralnih rokov Petrovec kategorično zavrne, saj bi v tem primeru nekoga, ki bi se hotel kazni izogniti, ta »kazen preganjala vse življenje. To niti ni civilizirano. Zaostritev celotne zakonodaje bi imela veliko slabše stranske učinke.« Če povzamemo: ohranjanje možnosti, da se (pravnomočno obsojeni) storilec izogne kazni, naj bi bila sine qua non civiliziranosti neke skupnosti. Bila naj bi branik pred barbarstvom.

Taki primeri lepo ponazarjajo, da je stroka zatavala v popolno dezorientacijo. Na svoji poti dogmatične zvestobe utopijam spregleda, da se pogreza ne le v nestrokovne, ampak celo v neokusne izjave. Tudi če damo teoretsko vprašljivost na stran (denimo, kako je mogoče izvrševanje zakonodaje poimenovati njeno zaostrovanje), so tudi praktične kompetence take stroke kočljive. Na to že več let opozarja gospod Jože Podržaj, v. d. generalnega direktorja Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij, ki je v nedavnem intervjuju za MMC (28. 8. 2014) opozoril, da Petrovec »kot pomemben oblikovalec javnega mnenja« le še »priliva olja na ogenj« v že tako slabih razmerah.

Dr. Petrovec na istem mestu sicer poziva k lustraciji politikov, ki so sodelovali pri izbrisu dela prebivalstva iz registra stalno prijavljenih. Pustimo, da je lustracija z ustavnega vidika sporen ukrep, o čemer je bilo že veliko povedanega. Za nas je pomembno, da srdita politična polarizacija ustvarja le navidezno opozicijo glede kaznovalne politike. Pred časom je minister za notranje zadeve Vinko Gorenak na tiskovni konferenci iz žepa vzel pašteto in dejal nekako takole: »Ta pašteta stane 50 centov. Če jo nekdo ukrade, mora policist izpolniti nešteto formularjev«, kar naj bi bila le potrata časa. Seveda je treba nekje potegniti spodnjo mejo. Če nekdo vzame bilko iz kupa sena, to pač ni tatvina. Toda vprašanje, koliko bilk že pomeni tatvino, je neznansko nehvaležno in ga filozofija obravnava kot problem prehajanja kvantitete v kvaliteto. Odgovor mora reševati praksa od primera do primera. Nedopustno je, če s pozicije prvega varuha pravic državljanov slišimo, da se državi zaščita državljanov v določenih primerih ne izplača.

Naloga za novega ministra

Človekove pravice so individualni koncept. Človeško bitje je ponižano, poškodovano, posiljeno, ubito itd. vedno v prvi osebi. Zato je treba zavrniti statistiko za presojo odnosa države do zaščite državljanov. Stroka se ves čas sklicuje na menda ugodne številke. Toda, prvič, kaj pomaga žrtvi, na primer družinskega nasilja, da je ena od le maloštevilnih? Nadalje, drugič, relativen mir – kot opozarja Žižek – ne pomeni avtomatično, da živimo v svobodni družbi. Ko nasilje zmaga, ko okolica spozna, da upiranje ni smiselno, se razleze patološki mir, ki ustreza le statistikam. Nikoli se ni preizkusilo, koliko posegov v človekove pravice žrtve ne prijavljajo, vedoč, da se »tako ali tako ne bo nič zgodilo«. Ob izjavah stroke o bagateli in ob ministru s pašteto v rokah imajo žal še kako prav. Hkrati pa prav vsakdo ve za več incidentov – od tatvin, ropov, nasilja –, ki so prizadeli njihove znance in jih niso prijavljali. In nazadnje, da statistike niso v prid temu, da obvladujemo zaščito človekovih pravic, so – hvala bogu – redki primeri, ko nekdo neovirano niza več deset ovadb, ker očitno nimamo nobenega instrumenta, da bi ga ustavili.

Vidimo, da je problem kompleksen in ga ni mogoče umestiti le v stranpoteh stroke. Sistemska rešitev na tem področju je enaka razvijanju demokratične kulture nasploh. Če se na koncu spet naslovimo na bodočega ministra in poskušamo opisano problematiko strniti v en stavek, bi dejali tole: prosimo ga, naj pripomore k oblikovanju ničelne tolerance do nasilja. To je točka, ki povzema velik del problematike človekovih pravic. Velika večina najhujših zločinov je le vrh procesa, ki se začne prav tu. Ni nujno zaostrovanje zakonodaje, ampak zgolj vzpostavitev pogojev za njeno izvajanje. Treba je, kot bi rekel R. Dworkin, »pravice vzeti resno«. Ekscesna stopnja pogojnih obsodb, tudi za naklepna in nasilna dejanja povratnikov, je gotovo eden od znakov, da pravic članov skupnosti ne jemljemo resno.

–––––– Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

 Izr. prof. dr. Rok Svetlič, Inštitut za filozofske študije Univerze na Primorskem