Tiskane izdaje
Čakalne dobe so v vsakem zdravstvenem sistemu ena glavnih motenj za dobro in pravično delovanje sistema. S to realnostjo se moramo sprijazniti tako tisti, ki delamo v zdravstvu, kot bolniki, čeprav je to takrat, ko si bolan, težko razumeti in še težje sprejeti.
Prizadevanja vseh dosedanjih resornih ministrov za skrajšanje čakalnih dob, preprečevanje preskakovanja in drugih nepravilnosti so bila bolj ko ne neuspešna. Zakaj? Zato, ker smo za (pre)dolge čakalne dobe krivi vsi. Izvajalci bi morda lahko delali bolje, več in hitreje, bolniki pa bi morali manj izkoriščati sistem, ki, resnici na ljubo, pogosto obljublja več, kakor je dejansko sposoben zagotoviti.
Da gre za slovenski sindrom, kakor se je v Sobotni prilogi Dela nedavno izrazila kolegica dr. Zlata Remškar, se povsem strinjam. Tak nesporazum, kakršen se je pripetil znanemu nevrokirugu – pa naj ne zveni kot opravičilo –, je posledica sistemskih napak, ki pa jih ne moremo reševati zgolj zdravniki.
Sistem smo ljudje na vseh ravneh zdravstvene dejavnosti od prvega zdravnika med enakimi (ministra), zavarovalnice pa vse do zadnjega v verigi obravnave bolnika. Prepričan sem, da je mogoče tudi z omejenimi finančnimi možnostmi delati več in bolje, le narediti bi morali nekatere organizacijske spremembe, kar nam doslej ni vedno in povsod uspelo – zaradi različnih vzrokov, ki s samo strokovnostjo izvajalcev nimajo neposredne zveze.
Različno čakanje
Ni mogoče enačiti vseh čakalnih dob. Tako ni mogoče enačiti čakalne dobe za, denimo, operacijo srca ali za začetek zdravljenja raka z operacijo golše, kile, žolčnika itd. Seveda tudi pri mnogih neurgentnih bolezenskih stanjih lahko hitro nastane urgentno stanje, kar mora vedeti vsak zdravnik. Čakalne dobe, pa najsi gre za čakanje na pregled ali terapevtski poseg, vključno z operacijo, so zelo različne, zato ni mogoče govoriti o čakalnih dobah na splošno. Z vso odgovornostjo trdim, da urgenten bolnik ne čaka – seveda pa je res, da imamo celo zdravniki, kaj šele bolniki in njihovi svojci, svojo predstavo o tem, kaj je urgenten primer.
Tako imamo preglede in storitve, za katere ni čakalnih dob, in takšne, na katere je treba čakati tudi več mesecev. Na nekaterih področjih medicine imamo že povsem natančne podatke o čakalnih dobah.
Zelo natančno, denimo, vemo, koliko bolnikov čaka na transplantacijo organov ali kostnega mozga, koliko je bolnikov z rakom, ki čakajo na začetek zdravljenja, koliko je nekaterih nevroloških bolezni itd. Ti bolniki so pod stalnim nadzorom posebnih ambulant, ki te bolnike redno spremljajo. Problem so številne druge bolezni in bolezenska stanja, ki jih je veliko; in te bolnike kontrolirajo v raznih ustanovah. Sem sodijo tudi bolniki, ki potrebujejo operacijo ali kakšen drug poseg na srcu. A čeprav so se v zadnjih letih čakalne dobe precej skrajšale, so še vedno (pre)dolge.
Predlagani ukrepi
Da bi skrajšali predolge čakalne dobe, smo ministru in zavarovalnici svetovali skrbno spremljanje in nadzor bolnikov na čakalni listi. Predlagali smo povsem konkretne rešitve za skrajšanje seznamov čakajočih, vendar dlje od predloga nismo prišli. Na načelni ravni so sicer naše predloge vsi podprli, ko pa je bilo potrebno konkretno ukrepanje, so nastale težave.
Na preglede smo začeli vabiti bolnike z repa čakalne liste, torej tiste, ki so čakali najdlje (skoraj tri leta!), da bi ugotovili, kaj se s temi ljudmi dogaja. Navdušeni so bili nad dejstvom, da nekdo skrbi zanje in da niso prepuščeni sami sebi. Ugotovitve so bile presenetljive, v nekaterih primerih celo osupljive. Pri sedmih bolnikih smo ugotovili, da zaradi medicinskih razlogov niso bili več primerni za operacijo, a so bili še vedno na čakalni listi. Nekaj je bilo takšnih, ki so operacijo odklanjali zaradi osebne odločitve, spremljajočih bolezni ali visoke starosti. Nekaj so jih operirali v tujini, pa tega nismo vedeli. Žal je bilo nekaj tudi takšnih, ki operacije niso dočakali. Tako smo za neko bolnico izvedeli, da je umrla, šele šest mesecev po njeni smrti, na čakalni listi pa je bila še vedno.
Predlagali smo skrbnika za čakalne liste, ki bi aktivno spremljal bolnike, jih vabil na kontrolne preglede, bil ves čas v stiku z njihovim osebnim zdravnikom, svojci itd. Ena pomembnejših dolžnosti bi bila skrb za razvrščanje po stopnji nujnosti, sploh ker se ta lahko spreminja, kar je izjemno pomembno in strokovno odgovorno opravilo.
Potrebna je torej izjemno natančna evidenca. Svetovali smo, da je treba ob odpustu napisati natančna navodila, kako slediti bolnika in kako ga obravnavati v primeru poslabšanj, ob pojavu drugih bolezni itd. Pred operacijo bi moral bolnika ponovno pregledati »njegov« kardiolog, ne pa kdor koli. Včasih, če je šlo za spremembo indikacije ali prioritete, je bilo potrebno ponovno mnenje konzilija. Idealno bi bilo, da bi takoj po operaciji skrb za bolnika spet prevzel kardiolog, ki ima znanje, izkušnje in strokovne možnosti za spremljanje bolnikovega stanja.
Premaknilo se ni nič
To so bili povsem konkretni predlogi ministru in zavarovalnici. Žal pa je ostalo le pri tem. Seveda predlagani način dela zahteva nekaj dodatnega denarja, toda prihranki, ki bi jih tak način dela omogočil, bi bili veliko večji od stroškov. Samo z eno ali dvema operacijama, ki nista bili potrebni oziroma možni (v opazovanem obdobju jih je bilo kar nekaj), bi lahko prihranili toliko, da bi plačali skrbnika čakalne liste. Žal se to ni zgodilo in po nepotrebnem smo zapravili nekaj deset tisoč evrov. Predvsem pa bi lahko dobil možnost za operacijo nekdo drug.
Pomemben, če ne glavni razlog, da imamo (pre)dolge čakalne dobe, je, da zavarovalnica ne more plačati vsega, kar zdravstvo zmore in zna narediti. Drugi pomemben razlog pa je neverjetna razdrobljenost in slaba povezanost med izvajalci. Zato je veliko podvajanja pregledov in preiskav, kar vse povzroča višje stroške in še daljše čakalne dobe. Ker v procesu diagnostike in zdravljenja sodeluje pogosto več različnih posameznikov, se čakanju pri najboljši volji ni mogoče izogniti. Ker je končni cilj – ozdravitev bolnika – pogosto zelo dolgotrajen proces, bolniki ubirajo bližnjice, zlasti tako, da prihajajo na urgenco, čeprav ne gre vedno za urgentna stanja.
Kljub z dokazi podprtimi ugotovitvami o pravilnosti in smotrnosti centraliziranega vodenja bolnikov nam ni uspelo prepričati vodstva zavarovalnice o uvedbi in plačilu skrbnika čakalne liste. Zato od populističnih floskul o odpravi ali skrajšanju čakalnih list ne bo nič, če ne bo konkretnih rešitev.
Eden možnih načinov je prav ta, ki sem ga na osnovi lastnih izkušenj opisal. Za dobro delovanje sistema spremljanja bolnikov pa je potreben dober informacijski sistem. Če bi bil tak, kakršen je danes mogoč, se noben bolnik ne bi več »izgubil« iz evidence ali bi nanj preprosto pozabili.
***
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
