Nova sinologija – poznati in razumeti Kitajsko

Od mejnih gorà se središčno višavje po malem znižuje na vse strani, dokler do dobrega ne preide v nižavje, ki se v večjih in manjših ravninah razprostira do morja. Takšna velika nižava je dežela Kitajska na vzhodu Azije, med Velikim ali Tihim morjem in središčnim višavjem.«

Te besede je zapisal slovenski zgodovinar, pisatelj in prevajalec Josip Stare v knjigi Kitajci in Japonci, enem starejših del o daljnovzhodnih deželah v slovenščini. Knjigo je leta 1893 izdala Mohorjeva družba v Celovcu. Stare je na manj kot 150 straneh zbral zelo veliko podatkov; očitno je hotel potešiti željo po znanju številnih bralcev, ki sta jih zanimali daljna dežela in njena civilizacija. V knjigi piše o običajih, veri, cesarju, mandarinih, vojakih, vaseh in mestih ter seveda o prestolnici Pekingu.
Kitajski dvor in družbo opisuje z zelo različnih vidikov, vendar o vsem piše le posredno, saj ni nikdar videl dežele, ki jo opisuje; uporabljal je le razne vire, ki so bili takrat na voljo. Kljub temu je v knjigi Kitajci in Japonci velikokrat primerjal »njihovo« in »naše cesarstvo« in na skoraj vsaki strani prodorno razmišljal o lastnostih Kitajcev – o njihovem nezaupanju do tujcev ali pa o tem, da razmišljajo drugače zaradi izoliranosti od preostalega sveta.

»Evropski popotnik, ki se je naučil kitajskega jezika ter je za Kitajca preoblečen potoval po tej zanimivi deželi, nam o tem pripoveduje prav mično dogodbico,« piše Stare. »Ko je prvo svojo obleko do dobrega obnosil, šel je h kitajskemu krojaču in si naročil novo prav takšno, kakoršna je bila prva. Vestni krojač vzame mero ter jame po stari suknji natanko meriti vse luknje, in skrojil bi bil novo obleko prav takisto raztrgano, kakor je bila stara.«

»Takisto je tudi v znanosti,« ugotavlja Stare. »Več ko se je kdo iz starih knjig na pamet naučil, za bolj učenega se šteje. Samostalno umovati in preiskovati pa kitajski učenjaki ne znajo.«

Novi krojači lukenj

Od takrat so v Sloveniji napisali veliko knjig o Kitajski in vsako novo delo je o tej prostrani deželi povedalo kaj novega. Vendar je evropski um nikdar ni dovolj dobro pojasnil, odstrl vseh njenih skrivnosti in je resnično razumel, saj je v tem stoletju že začel pozabljati ne samo na cesarska načela, ampak tudi na zakonitosti delovanja partijskih sistemov.

Če ne razumemo dobro kitajske notranje ureditve, ne moremo dobro razumeti kitajskega geopolitičnega položaja. Zato lahko hitro napačno napovemo, kaj bi azijska sila lahko, česa pa nikakor ne bi mogla storiti v nekaterih primerih. Svet se čedalje bolj povezuje v globalen varnostni, tržni in strateški klobčič, v katerem skoraj ni več niti, ki ne bi bila povezana z drugimi, zato je čedalje bolj pomembno razumeti sodobno Kitajsko. Čedalje pogosteje trdimo, da bo azijska sila eden najpomembnejših dejavnikov nove svetovne ureditve, zato moramo vedeti, zakaj to verjamemo in kaj to pravzaprav pomeni.

Na začetku letošnjega leta je v knjigarne prišla knjiga Marjana Cencena Mednarodni položaj Kitajske po koncu hladne vojne v knjižni zbirki Politični procesi in institucije Fakultete za družbene vede v Ljubljani. V njej je avtor za slovenske bralce na dragocenih 390 straneh tehtno povzel in podrobno analiziral kitajsko zunanjo politiko ter njene dvostranske in večstranske stike. Predstavil je tudi kitajska stališča in pojasnil, kako Kitajska gleda na najpomembnejše dogodke s konca dvajsetega in začetka sedanjega stoletja, denimo na razpad SFR Jugoslavije, evropsko povezovanje, širitev Nata in osamosvojitev Kosova.

Cencen ni pozabil razložiti, kako med hibridnim sobivanjem tržnega gospodarstva in komunistične ideologije nastaja nova nacionalna identiteta, ki temelji na obnovljenem konfucijanstvu, podrobno pa je predstavil tudi okrepljeni kitajski nacionalizem in pojasnil, kako je nastal in kaj ga je spodbudilo. Kitajsko je predstavil kot zelo zapleten pojem, ki se dinamično spreminja. Na kratko, njegovo delo je zelo koristno branje, če ste iskali zbirko sistematično obdelanih podatkov, ki ste jih že poznali, in obvezna literatura za vse, ki se šele pripravljajo, da bodo vstopili v svet azijske diplomacije.

Nova sinologija

Cencen se od drugih avtorjev podobnih del, izdanih v zadnjih letih po vsem svetu, razlikuje po tem, da je knjigo napisal tudi na podlagi lastnih diplomatskih izkušenj, pridobljenih med dolgoletnim službovanjem v Pekingu. Od leta 1995 do 2000 je bil na Kitajskem zaposlen kot svetovalec na veleposlaništvu, od leta 2005 do 2009 pa veleposlanik Republike Slovenije na Kitajskem. V obeh obdobjih se je zgodilo veliko dramatičnih dogodkov in mednarodnih kriz, ki jih je Cencen lahko sam neposredno spremljal.

Pomembno je bilo zlasti šestmesečno obdobje leta 2008, ko je Slovenija predsedovala Evropski uniji. Takrat je dejavno vplival na posebne dvostranske odnose, katerih del so bili pravzaprav tudi večstranski odnosi med državami članicami Unije in Kitajsko. Azijska sila je takrat opazovala in proučevala Slovenijo kot nekdanjo članico socialistične skupnosti tako pozorno, kakor se je Evropa politično, gospodarsko in diplomatsko zanimala za Kitajsko.

Cencenova knjiga bi lahko postala eno temeljnih del »nove sinologije«, ki Sloveniji manjka, čeprav na Filozofski fakulteti v Ljubljani že dolgo deluje odlična in zelo uspešna sinološka katedra. Ponekod po svetu jo imenujejo tudi »kitajske študije«, vendar je tovrstno raziskovanje, ne glede na to, kako ga poimenujemo, pravzaprav tridimenzionalno proučevanje in učenje kitajske resničnosti tako, da jo razlagamo na podlagi zgodovine, da jo razumemo z opazovanjem sedanjosti in da lahko predvidimo njen prihodnji razvoj tako, da presodimo, kakšna bi lahko bila ali bi morala biti prihodnost.

Novo sinologijo potrebujemo že zato, ker Kitajska kljub nekaterim fevdalnim lastnostim današnjega strateškega razmišljanja ali dvornemu ceremonialu sodobnega političnega vedenja ni več cesarstvo. Niti ni tako stara, kot rada poudarja, ko našteva tisočletja svoje tradicije vladanja in upravljanja. Kitajska je mlada in še nedozorela država, kar Cencen pogosto obzirno diplomatsko razkrije, ko opozarja na težave, ki jih je Peking že rešil ali pa se jih mora šele lotiti, medtem ko išče svoj pravi geopolitični položaj.

Razumeti proces odločanja in ustvarjanja zunanje politike v kitajskem središču oblasti je izjemno pomembno za vse, ki ponavljajo mantro »Kitajska prihaja«, ne znajo pa pojasniti, kje in kako bi jo posamezne države morale pričakati. Tudi Cencenovo delo dokazuje, da je prihod Kitajske proces, na katerega vplivajo vsi, ki v njem sodelujejo. Še vedno pa ni popolnoma jasno, ali bo ta močna država, ki nezadržno raste, postala globalni ambasador harmonije ali pa se bo napadalno potegovala za novo nadvlado na svetu. Prav zato jo je treba opazovati, proučevati in razlagati tako, kakor je to v svoji knjigi storil Marjan Cencen.

Če bi govorili o pomanjkljivostih tega dela, bi lahko rekli le to, da se avtor zadržano loteva vprašanj o tem, kako bi se morala do Kitajske vesti Evropska unija, kako bi to morala početi Slovenija, kako bi morali razmišljati o azijski sili kot strateški partnerici in kaj bi lahko storili, da bi se odnosi z njo izboljšali in postali bolj konstruktivni. Vendar Cencen očitno niti ni nameraval presojati in svetovati. Ustvaril je pomembno temeljno delo za prihodnje raziskave o Kitajski. Šele zdaj lahko začnemo natančno analizirati vse številne podrobnosti, ki jih je Cencen zbral v svoji knjigi.

Zgodba o kolesu
 in športnih copatih

Manjka nam pravzaprav le zgodba o krojaču. Ni nujno, da je to prav Staretov krojač, saj je Cencen spoznal veliko kitajskih uradnikov, akademikov, umetnikov in ljudi z drugih področij.

Preden je kitajski predsednik Hu Jintao obiskal Washington, je Jon Huntsman, ameriški veleposlanik v Pekingu in nekdanji guverner zvezne države Utah, sedel na svoje kolo kitajske znamke »Za vedno« in se odpeljal na zunanje ministrstvo, da bi se pogovoril o podrobnem urniku, po katerem bi moralo potekati srečanje Huja s predsednikom Barackom Obamo. Po protokolu bi se moral pred stavbo ustaviti cadillac z zatemnjenimi stekli, Huntsman pa je stopil s kolesa, pozdravil v tekoči kitajščini in vstopil v marmornato poslopje. S tem je pokazal, kaj je njegovo novo poslanstvo: v najpomembnejše dvostranske odnose na svetu vnesti osnovno človeško toplino.

Cencen bi lahko o tem veliko povedal. Kako je, denimo, pretekel maraton v Pekingu in kaj je takrat izvedel o kitajskih tekmovalcih in pekinškem smogu. Kajti zunanja politika mora biti človeško prijazna. In celo v raziskavi ali analizi je pomembno, da se spusti vse do kolesa ali športnih copat. Veleposlanik bo o tem pisal v prihodnji knjigi, ki jo nestrpno pričakujemo. Foto AP Razumeti proces odločanja in ustvarjanja zunanje politike v kitajskem središču oblasti je izjemno pomembno za vse, ki ponavljajo mantro »Kitajska prihaja«, ne da bi znali pojasniti, kje in kako bi jo
posamezne države morale pričakati.