Tiskane izdaje
V histeriji okrog beguncev se je tvegano oglašati. Ne zaradi sebe. Okleval sem zaradi tveganja, da bi podpora izvrstnemu pisanju Boštjana Videmška in drugih novinarjev ter podpora postopnemu mehčanju prej trdih in sramotnih stališč naših politikov imela v naših razmerah nasproten rezultat od želenega: povečanje pritiska ksenofobno razpoloženega dela javnosti in nato strahopetno umikanje vlade pred takim pritiskom. A ko v zadnji Sobotni prilogi Dela kot edino pismo bralca na to temo prebereš, da so begunci iz bližnjevzhodnega pekla »dezerterji, ki jim ne pride na misel, da bi branili svoj dom«, (!) in da jim je treba naša vrata zapreti, molčati ni več mogoče.
Gornji odstavek sem si kot uvod v ta članek zapisal takoj v soboto – ne sluteč, kaj nam bo že v ponedeljek dano v Delu prebrati izpod peresa dr. Roka Svetliča – pravnika in filozofa. Ta se je v polemiki, ki sva jo prav tu vodila leta 2013, predstavljal tudi kot podpredsednik Akademije za demokracijo. Naj »za ogrevanje« obudim spomin na to, kaj je takrat ta demokrat, pravnik in filozof pisal o (ne)reševanju problema izbrisanih:
– da bi javnost to morala dojeti kot enega od »dolgočasnih« pravnih primerov;
– »Kot filozof ... pozivam, da držimo moralo čim dlje od zadeve«;
– ker morala, pravi, sporov ni sposobna reševati – on vse stavi na pravo, »na ta plitki, suhoparni in brezdušni normativni sistem«;
– »Zato je za nas edina rešitev le avtoriteta prava. Ponavljam: samo proč od morale in 'globine'!«;
– reševanje problema izbrisanih naj se prepusti »suhoparnemu, plitkemu in ne-moralnemu pravu«.
Kaj si misliti o filozofu, ki razglaša pravo za »ne-moralno«? Dve leti pozneje pa nas ob nepopisnem trpljenju beguncev poučuje, da – pravno in filozofsko! – grešijo vsi, države in posamezniki, ki jim hočejo to trpljenje vsaj ublažiti, kajti po njegovem mnenju:
– »problem begunske krize ni praktično-operativen, pač pa teoretski«;
– »sočutje .. je poglavitni vzrok za njihovo prekletstvo; to je dobrota, ki uničuje življenja; odprtost, ki priseljence zapira v gete«;
– »je nujno begunce zaustaviti in nemudoma namestiti v kapacitete, kjer lahko uživajo vsaj minimum dostojanstva«.
Neizvršljivo azilsko pravo EU
»Namestitev v ustrezne kapacitete« pa je, žal, praktično-operativen, ne teoretski problem. Zadaj ni »učbeniška napaka«, kot se iz krvavo resnih zadev norčuje (če se tega sploh zaveda?) naš pravnik, filozof in demokrat. Teoretično je bil ta problem krasno rešen že z znamenito dublinsko uredbo, ta biser evropske birokratske modrosti, in njo spremljajoče drugo evropsko azilsko pravo. Takole: vse države EU bi morale za sprejem beguncev imeti ustrezne kapacitete in v njih poskrbeti, da bi se natančno predpisani postopki sprejemanja in zavračanja prosilcev za azil in drugih migrantov v njih lepo počasi, urejeno in v »humanih« razmerah getoizacije, prepovedi zaposlovanja itd. odvijali (pa čeprav šest mesecev ali šest let – tako to pri nas poteka že dolga leta, ob minimalnem številu prosilcev za azil).
Toda Grčija je tu že pred nekaj leti odpovedala tako hudo, razmere tam čakajočih beguncev so bile tako nevzdržne in nečloveške, da je vmes poseglo celo tisto Svetličevo »ne-moralno« pravo v obliki sodbe najvišjega sodišča EU, ki je razsodilo, da v tako nehumane razmere beguncev ni dovoljeno vračati, čeprav je to predpisano oziroma dovoljeno z dublinsko uredbo. Razen za Grčijo je nadaljnja leta »dublinski sistem« potem še nekako deloval, ob letošnji hudi zaostritvi pa je seveda odpovedal: Madžarska ne v Grčijo in še manj v Srbijo beguncev ni ne fizično mogla ne pravno smela vračati – če bi to množico morala zadržati pri sebi (če bi na primer Avstrija in Hrvaška zaprli meje), bi imeli tudi na Madžarskem takoj »grške razmere« z enako dejansko in pravno katastrofo.
Orbanovo hvalisanje, da le oni spoštujejo evropsko azilsko pravo in da ga drugi kršijo, je sprenevedanje in laž: kršijo ga na debelo. Na srbski meji sicer le po smislu, zaradi uporabljenih metod – v Budimpešti in drugod pa tudi vsako črko azilskega prava EU. A tudi, če bi hoteli, ga spoštovati (ob taki množici beguncev) sploh ne bi mogli – gre pač za praktično-operativno, ne za teoretsko vprašanje. »Ex factis ius oritur«, pravi star pravni rek – iz dejstev nastaja pravo, ne obratno. Seveda ne samodejno: staro, novim dejstvom neustrezno pravo je treba spremeniti. Tem hitreje, čim bolj nova dejstva pritiskajo – vmes pa včasih, na primer v revolucijah, zavlada tudi brezpravje. A zanj v sedanji Evropi brez revolucij ni ne potrebe ne razloga: nad drobnjakarskim predpisovanjem, kakršnega vrhunec so prav direktive in uredbe EU, so višje pravne norme in načela, zajeta v ustanovitvenih aktih EU in v listini o človekovih pravicah. In kadar nižje pravne norme zaradi nastalih dejanskih razmer postanejo neuporabne, s tem ni nastalo brezpravje: države so se potem dolžne ravnati neposredno po teh višjih pravnih normah in načelih, tudi če so nižje »izvedbene« norme postale neuporabne, novih pa še ni.
Tako sta ravnali Nemčija in Avstrija zavestno, Madžarska pa le, kolikor sta jo tok dogodkov in »gibanje teles« k temu prisilila. Da je vsaj to dopustila in se temu prilagodila, ji štejem v dobro – nasprotno ravnanje bi lahko vodilo v humanitarno in pravno katastrofo. Pa še nekaj je ob kritikah Nemčije, da z nevračanjem sirskih beguncev krši dublinsko uredbo, treba povedati: to njeno ravnanje je tudi z dublinsko uredbo popolnoma v skladu. Njen 17. člen (»diskrecijska klavzula«) namreč jasno določa, da vsaka država lahko prevzame odgovornost za odločanje o prosilcih, za katerih obravnavanje bi bila po drugih določbah uredbe pristojna neka druga država EU. Pa tudi te druge določbe nikakor niso tako preproste, kot se to prikazuje v naših medijih (da je avtomatično pristojna za vsakogar tista država EU, v katero je poznejši prosilec najprej vstopil, in da bi ga bilo, če za azil zaprosi na primer šele v Nemčiji ali na Švedskem, vedno treba vrniti v tisto prvo državo) – pojasnjevanje, kako zapletene so te določbe v resnici, bi desetkrat preseglo tu razpoložljivi prostor.
Nenaklonjeni beguncem
In na koncu – ker je za našega kvazifilozofskega zagovornika »nemoralnega prava« škoda preveč besed – raje še nekaj besed o tem, kaj v resnici pomeni na prvi pogled zelo obetavna sprememba v retoriki naše vlade in notranjega ministrstva. Kdor njih (in aparat za njimi) bolje pozna, ostaja zaskrbljen. Če ste beguncem nenaklonjeni, se ne bojte preveč – saj ti naši politiki ne vedo čisto dobro, kaj govorijo. Če pa vendarle vedo in zavestno zavajajo beguncem naklonjene, da jim je tudi naša država naklonjena in da je na njihov sprejem dobro pripravljena, pa še toliko slabše. Zakaj? To, da ne bo težav, ker bomo pri nas begunce lepo (po pravu!) razvrstili v tri skupine – na prosilce za azil, preostale pa na vrnljive in nevrnljive (vsi pa naj bi celo ohranili svobodo gibanja, kar je velika laž), bi svojim državljanom seveda lahko zrecitirali tudi na Madžarskem, če jim ne bi čez srbsko mejo pridrla neobvladljiva množica beguncev, ki so se požvižgali na te tri lepe pravne kategorije in so kar sami, s svojo voljo in nezadržnim gibanjem svojih teles, izoblikovali četrto: tiste, ki šele bodo zaprosili za azil, a ne na Madžarskem, ampak šele v Nemčiji ali (v sedanjem razpoloženju neznatna manjšina) v Avstriji, na Švedskem ali še kje. Kaj bomo pa s to četrto skupino naredili, če se pojavi tudi pri nas? Če bo majhna, jo »bomo« že razbili, policijsko in birokratsko. A če bo tudi pri nas večja in neobvladljiva?
Ko se bodo stvari začele umirjati, bodo prosilci v prenatrpani Nemčiji postopno sami začeli spoznavati, da je bolje dobiti azil tudi v manj bogati in tujcem manj naklonjeni državi in tam začeti novo življenje, dokler si še sposoben delati, kot pa v Nemčiji leta dolgo nemočno čakati, kaj bodo naredili s teboj. Novo azilno pravo, ki bo to upoštevalo, se v Nemčiji že pripravlja – ali se bodo tega vprašanja sposobne in pripravljene na ustrezno elastičen način lotiti tudi druge države EU in komisija EU, to je zdaj vprašanje. Seveda tudi, kako pogasiti (od nas podkurjene) požare na Bližnjem vzhodu, ampak to bo še težja naloga. In kako s krepitvijo tamkajšnjih držav zmanjševati begunstvo in potrebna sredstva zanj.
Avstrijski Profil z dne 24. avgusta pa je s svojim uvodnikom šel še naprej, odločno presegel miselne horizonte zgolj azilske problematike in se zavzel za to, da je tudi ekonomsko imigracijo treba sprejeti kot nekaj normalnega. »Če je že ni mogoče preprečiti, potem je boljša urejena in zakonita kot ilegalna in kaotična. Poleg drugega bi prinesla tudi 'razvojno pomoč na dom'. Po ocenah Svetovne banke bodo migranti iz tretjega sveta samo letos poslali domov več kot 450 milijard evrov. To ni nepomemben prispevek k stabilizaciji teh regij, verjetno celo učinkovitejši kot uradno razvojno sodelovanje.« Avstrijski Profil tako – naš dr. Svetlič pa: »Odrasli moški iz držav, kjer ni nemirov, so kršilci pravil, ki smo jih postavili«! Razmislimo.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Matevž Krivic, pravnik, nekdanji ustavni sodnik
