O ikonoklastih in malikovalcih

Bizarno je, kako so legalistični patrioti na sporni fotografiji Semeničeve najprej uzrli razrezano zastavo in šele nato nosečnico.

Objavljeno
12. februar 2018 16.48
Gašper Jakovac
Gašper Jakovac

O absurdnosti napadov na letošnjo Prešernovo nagrajenko Simono Semenič, ki jih je pred kulturnim praznikom spodbudila njena devet let stara fotografija, je bilo že precej napisanega. V založbi Beletrina si najbrž niso mislili, da bodo z objavo umetnice, zavite v razrezano slovensko zastavo, dvignili zapornice leviatanu. Celotna zgodba je tako farsična, da se zdi poudarjanje svobode umetniškega ustvarjanja, ki si pač lahko prisvaja, smeši in maliči tudi državne simbole, skoraj odveč. Brez dvoma je umetnost pri takšnem početju lahko bolj ali manj prepričljiva, o čemer je vredno in nujno razpravljati. Toda nedavni odmev je žal bolj kot s kultiviranimi refleksijami postregel z obilico sovraštva, ki ga je Luka Lisjak Gabrijelčič v svoji kolumni za sobotno Delo tehtno identificiral kot pomemben simptom trenutnega stanja v slovenski družbi.

Meni se je ob prebiranju spletnih komentarjev utrl na videz bolj postranski uvid. Da je razmeroma benigen umetniški ikonoklazem uspel zbezati na površje tolikšen gnev, si lahko razlagam le z dejstvom, da je drža užaloščenih državljanov, ki so se jim ob pogledu na raztrgano zastavo zatresli temelji njihovega metafizičnega sveta, v svojem bistvu malikovalska. Čeprav se zdi takšen jezik anahron, potegnjen iz zgodovine monoteizmov, vendarle razkriva nekatera širša ozadja spletnih izbruhov. Še več, paradoks nacionalnega kulta, ki v imenu nemih institucij omejuje in celo izključuje svoje člane, je zgodovinsko povezan z družbenokritičnim ikonoklastičnim vzgibom, ki je pač nujno uničevalen in s tem moralno ambivalenten.

Sekularni ikonoklazem sodobne umetnosti, ki ima svoje predhodnike v zgodovini krščanstva, gre seveda iskati predvsem v začetku 20. stoletja, v podiranju muzejev, knjižnic in akademij, ki so jih napovedovali futuristi. Srečko Kosovel tako po njihovem vzoru in prosto po Nietzscheju v pesmi Destrukcije ruši vse po vrsti: Evropo, muzeje faraonov, prestole umetnosti. Vendar ne kar tja v tri dni. Na mesto zaprašenega naj bi prišla nova umetnost, preseganje nihilizma in poziv k etični revoluciji.

Toda čeprav si krščanski in avantgardistični ikonoklazmi delijo zavezanost resnici, ki zahteva destrukcijo obstoječe laži, so zadnji po večini deklarativno ateistični. So simptomi v procesu »nihilizacije« zahodne civilizacije, kot je pokazal David Bentley Hart, ki se krščanstvu in njegovi morali ni več mogla upreti z bogom, ampak zgolj z ničem. Pomislimo le na Antona Podbevška, kako je »razbijal stare kamnite plošče« in ustvarjal samo zanj »veljavne višje zakone«. Izbira tako postane radikalno omejena in antitetična: ali Bog ali pa nič, ki ni nič drugega kot človeška volja do moči.

Kot vemo, ta duhovni ikonoklazem ni bil zamejen na področje umetnosti, ampak se je manifestiral tudi v politiki, in sicer v revolucionarnih totalitarizmih 20. stoletja. V fašistični Italiji je tako Marinettijev futurizem postal celo semirežimska umetnost. Na srečo se je destruktivni prelom s tradicijo v umetnosti pozneje pogosto izrodil v izpraznjen ikonoklazem zavoljo ikonoklazma samega. Kako zares brez vsakršne vsebine so lahko takšne geste, priča primer vandalizma umetnika Vladimirja Umanetsa, ki je pred šestimi leti v imenu »yellowisma« s sprejem podpisal platno Marka Rothka v londonski galeriji Tate Modern. Smisel celotne akcije ni bil nič manj kot zvišati že tako prenapihnjeno ceno umetnine.

Ikonoklastični in malikovalski nagib se torej vzajemno potrjujeta in drug drugega zrcalita. Ikonoklasti lahko hitro postanejo malikovalci in obratno. Potem ko so angleški protestanti izpraznili cerkve in uničili vso srednjeveško umetnost, ker niso brez razloga menili, da se je čaščenje podob sprevrglo v malikovanje, so na njihovo mesto obesili kraljevi grb, kar so katoliki – spet ne brez razloga – obsodili kot malikovanje posvetne oblasti. Heraldične živali so, kot se je pritoževal Nicholas Sander, katoliški duhovnik v izgnanstvu, nadomestile svete podobe krščanske vere. Še bolj gnusno pa se mu je zdelo, da so na mesto utelešenega Boga postavili simbol zemeljskega vladarja. Za eno stran je bil antikrist v Rimu, za drugo v Westminstru. Toda v deželi, v kateri, kot je zapisal zgodovinar Eamon Duffy, ustanovno doktrinarno vodilo reformacije ni bilo niti sola scriptura niti sola fide, ampak absolutna oblast Henrika VIII., je bila ekscesna sakralizacija posvetne oblasti nujna posledica.

Država je odločilna pri zagotavljanju pravičnosti in brzdanja človeških strasti. To pa pomeni, da je sredstvo, ne pa najvišje dobro, ki bi nas kot vsemogočni idealistični produkt človeškega duha lahko odrešilo vsakršnega trpljenja. Malikovanje države je zabloda, ki prej ali slej vodi v nasilje. Čeprav se dandanes v svetu krepijo sile, ki nas želijo pahniti nazaj v preteklost, mora imperativ zahodnih družb ostati človekovo dostojanstvo, ne pa nacionalne institucije, ki »ne morejo niti oči uporabljati za gledanje, niti nosu za vdihovanje zraka« (Knjiga modrosti 15, 15).

Država in državni simboli terjajo svoje časti. Toda prav bizarno je, kako so legalistični patrioti na sporni fotografiji Semeničeve najprej uzrli razrezano zastavo in šele nato, če sploh, nosečnico. Čeprav je zastava od znotraj votla, od zunaj pa le barvasta rjuha, ima moč razveljaviti inherentno vrednost posameznika. Če je umetnica želela razbiti ideološko polituro in gledalcu predočiti živo esenco skupnosti, torej nekaj, kar bi vendarle moralo upravičiti njen ikonoklazem, pa se je domoljubni impulz izkazal za diametralno nasprotnega, namreč za malikovalskega do državnih simbolov. Najbrž za prav takšnega, kakršnega je umetnica tudi predpostavljala.

***


Gašper Jakovac je literarni zgodovinar in doktorski študent na Univerzi v Durhamu.

Prispevek je mnenje avtorja 
in ne izraža nujno stališča uredništva.