O kratkotrajnosti kolektivnega spomina

V tridesetih letih preteklega stoletja so bili dokončno prepoznani biološki učinki vdihavanja azbestnih vlaken v našem telesu. Ugotovilo se je, da vdihana azbestna vlakna sprožajo brazgotinjenje v pljučih in na rebrni mreni ter da delujejo rakotvorno oziroma povečujejo verjetnost vznika raka rebrne mrene. Predvsem škodljiva za zdravje, se je spoznalo, so azbestna vlakna, manjša od petih mikronov, ki zaradi svoje velikosti lahko prispejo do področja plašča pljuč oziroma področja alveolarnih mešičkov.

Vlakna v pljučih ostajajo vse življenje, saj so nerazgradljiva. Brazgotinsko učinkovanje azbestnih vlaken se povečuje s količinsko obremenitvijo pljuč z azbestnimi vlakni. Rakotvorni učinki pa se lahko izrazijo tudi po prehodnih kratkih obremenitvah dihal z azbestnim prahom. Z azbestom povzročene bolezni se manifestirajo šele po dolgotrajni latentni dobi, običajno daljši od petnajstih let. Azbestna vlakna ne povzročajo akutne prizadetosti dihal, kar lahko povzroči podcenjenje njihove škodljivosti za zdravje. Brazgotinsko učinkovanje azbesta v dihalih je torej kronično, počasi napredujoče in ga ne znamo zavreti. Tudi raka rebrne mrene ne znamo dovolj učinkovito zdraviti. Razvoj azbestne bolezenske prizadetosti moramo zato preprečevati, torej v človekovem okolju preprečevati azbestno prašenje.

Selitev nevarne proizvodnje iz razvitih držav

Zaradi omenjenega so v gospodarsko razvitih državah že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja prepovedali delovne procese, pri katerih bi se sproščal azbestni prah v delovno in/ali širše okolje ter predpisali uporabo zaščite za dihala, na primer: tudi pri odstranjevanju azbestne kritine in podobnih postopkih.

Azbestni proizvodi so se v sedemdesetih letih, ne glede na njihovo potencialno škodljivost, še vedno dobro tržili. Azbestna proizvodnja se je iz razvitih držav preselila v manj razvite države. V Sloveniji smo se leta 1965 odločili, navkljub že dobro znani škodljivosti azbesta za zdravje ljudi, za širitev tovarne azbestno-cementnih izdelkov v Anhovem ter zamenjali mokre postopke s suhimi postopki proizvodnje azbestno-cementnih izdelkov ter z njimi povečali azbestno prašenje v delovnem in širšem okolju Anhovega.

Na zaščito dihal delavcev se ni mislilo. Na vrhuncu svojega razcveta je tovarna Anhovo zaposlovala več tisoč delavcev. Bila je finančno zelo uspešna, ponašali smo se z njo. Obiskovali so jo takratni eminentni politiki. Zdravstvena stroka pa je bila tiho ali pa so jo utišali. Povpraševanje po azbestno-cementnih izdelkih je nato postopno začelo upadati. V devetdesetih letih se azbestno-cementna proizvodnja ni več izplačala. V Soški dolini so se pojavili ekonomsko-socialni problemi, ki so postajali vse bolj pereči. Ugotoviti še moramo, da je bilo od leta 1980 do leta 1995 v Bolnišnico Golnik na leto napotenih v diagnostično obravnavo okoli 15 do največ 30 anhovskih delavcev, pri katerih se je posumilo na azbestno bolezen.

Obsojeni na počasno umiranje

Leta 1995 pa je bilo iznenada usmerjenih v diagnostiko na Golnik skoraj 300 anhovskih delavcev. Pri večini od njih je bila diagnoza azbestne bolezni potrjena. Postavilo se je seveda vprašanje, zakaj takšen nenaden porast v napotitvah na diagnostično obravnavo v bolnišnico Golnik. Odgovor je bil povsem jasen že leto zatem, to je leta 1996, ko smo končno tudi pri nas zakonsko prepovedali nevarno uporabo azbesta in podprli prestrukturiranje azbestne proizvodnje v Anhovem v neazbestno proizvodnjo.

S povečanim napotovanjem v diagnostično obravnavo se je torej leta 1995 lokalna zdravstvena služba aktivno vključila v pripravljajočo se zakonodajo in želela osvetliti težo lokalne zdravstvene problematike. Problem azbestne škodljivosti smo torej uradno v Sloveniji prepoznali z dvajsetletno zakasnitvijo za razvitimi državami, ko so se pojavili ekonomsko-socialni problemi v Soški dolini oziroma prodaja azbestno-cementne proizvodnje ni bila več konjunkturna.

Spremenjenemu odnosu do azbesta je nato splošno sledila tudi zdravstvena stroka. Začelo se je sistematsko zdravstveno pregledovanje anhovskih in tudi drugih delavcev, izpostavljenih azbestnemu prašenju v različnih delovnih okoljih, začelo se je dodeljevanje odškodnin delavcem z diagnosticirano poklicno azbestno boleznijo zaradi okvare njihovega zdravja …

Zakaj tako dolg uvod z orisom časovnega dogajanja v primeru tovarne Anhovo pred dvema desetletjema?

Zdravstvena stroka stoji ob strani

Ker nam primer Anhovega zelo nazorno pokaže, kako so družbeno-ekonomski interesi zavrli prepoznanje in priznanje zdravstvene nevarnosti azbestnega prahu za zdravje zaposlenih delavcev v tovarni Anhovo in bližnjega prebivalstva!

Država se je vmešala šele ob pojavu ekonomsko-socialne problematike v Soški dolini. Stroka ji je takrat sledila. Ni pa bila tista, ki bi že prej ovrednotila potencialno pomembnost grozeče zdravstvene problematike, ki jo je slutila, in ni vplivala na način uporabe azbesta v Anhovem.

Upajmo, da se anhovski podobne zgodbe še naprej ne ponavljajo.

Pričakovala sem, da se bo današnja zdravstvena stroka hitro in prepričljivo izjasnila v primeru ekološke nesreče v Kemisu in tudi zavzela stališče glede morebitnega okoljskega vpliva nastajajoče lakirnice avtomobilov na Štajerskem.

Zdi pa se, da se je tudi tokrat odločila stati ob strani in se ne vpletati v vročo razpravo. Akcija ostaja prepuščena civilnim pobudam oziroma okoljskim nevladnim organizacijam in gibanjem. Kostanj je za stroko, kot se zdi, prevroč.

Zaradi odgovornosti do običajnih državljanov pa bi bilo vendarle nujno, da bi se predvsem zdravstvena stroka tokrat bolj aktivno vključila v odločanje o omenjeni ožji in širši okoljski problematiki in s svoje strani ocenila nevarnosti oziroma primernosti takih podjetij in proizvodnje v Sloveniji. Če bi ocenila, da niso nevarni za ožje in širše okolje, naj bi to vsakemu razumljivo ugotovila in se pod svojo odločitev podpisala.

Le upamo lahko, da se tudi tokrat ne bo aktivirala prepozno, kot je bilo v Anhovem, ko ni zavrla širitve anhovske tovarne v obdobju, ko so v razvitih državah že prepovedali nevarno uporabo azbesta ter bi s tem takrat lahko zmanjšala obseg epidemije azbestne bolezni v Soški dolini, ki jo danes na žalost imamo.

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.