O moj bog, Trump!

Njegovi volivci niso le politično gibanje, ampak naravni fenomen, množična emocija, izraz globoko zakoreninjenih strahov in hrepenenj.

Objavljeno
13. november 2016 17.59
Uncivil Politics
Uri Avneri
Uri Avneri

Predsednik Trump. Še vedno sem v šoku. Ampak bolje zame, da se čim prej privadim na novo realnost.

To niso bile zgolj še ene ameriške volitve. V življenju sem spremljal mnoge, včasih mi je bil njihov izid všeč, spet drugič ne. Ampak tokrat je povsem drugače. To je potres, ki ga čuti ves planet.

Kako se je prišlo do tega? Zakaj? In kako, da se je vse skupaj zgodilo tako nepričakovano?

No, pričakovano ni bilo zaradi malikovanja predvolilnih anket. Kot sem zapisal že v kolumni pred volitvami, me te ankete spominjajo na starorimsko navado napovedovanja prihodnosti iz živalskega drobovja, nič drugega niso kot malce modernejša verzija astrologije.

Odkar pomnim, so se predvolilne ankete motile. Dobro, od časa do časa so sicer napovedale pravi rezultat, ampak tudi pokvarjena ura dvakrat na dan kaže pravi čas. Ko je izvajalcem ankete uspelo, so se hvalili vse do naslednje ankete, ko so spet zgrešili.

To velja tako v Izraelu, kot v ZDA in povsod drugod.

Se bodo torej mediji po svetu pred naslednjimi volitvami spet zatekli k predvolilnim anketam, da bi napovedali izid? Seveda, saj nimajo druge izbire. Ankete privabijo bralce in generirajo napetost. Ustvarjajo razburljivost, ki je dolgočasno navajanje ponavljajočih se predvolilnih govorov ne.

Če povzamem, predvolilne ankete ustvarjajo mediji za medije. A nanje se ni mogoče zanesti. Po objavi dejanskih rezultatov utonejo v pozabo do naslednjih volitev, ko se spet pojavijo, kot da se ni nič zgodilo.

Kaj je narobe z njimi? No, skoraj vsi lažejo anketarjem. Trumpovim volivcem je bilo težko priznati, da so se odločili za bedasti izbor surove množice, namesto da bi volili za izbrano kandidatko elite.

Da bi prišel do vsaj približno realne napovedi, mora anketar posameznemu anketirancu nameniti vsaj uro svojega časa in pozornosti ter mu postavljati povezana vprašanja o različnih temah, kakršne so zaposlovanje, oboroževanje, odnos do elit in podobno. Pa še potem ne more biti prepričan v resničnost dobljenih rezultatov.

Tega ne pišem v upanju, da se bodo ljudje smejali naslednji anketi, ki jo bodo videli. Kako bodo namreč brez njih mislili, da vnaprej vedo, kdo bo zmagal.

Ne vemo, kdo Trump zares je in kaj bo počel v prihodnjih štirih letih. Poznamo le Trumpa iz predvolilne kampanje: nespodobnega posameznika, megalomana, lažnivca in nevedneža. In protofašista, bi dodali nekateri.

Na predvečer zadnjih svobodnih volitev pred Hitlerjevim vzponom na oblast v Nemčiji je Joseph Goebbels, utemeljitelj moderne propagande, zapisal v svoj dnevnik: »Spet moramo nagovoriti najnižje instinkte množic.« To bi lahko bil tudi uradni moto vseh fašističnih gibanj po svetu. Vsekakor je bil moto Donalda Trumpa med njegovo predvolilno kampanjo.

Najnižji instinkti ljudskih množic slednje ženejo v to, da sovražijo tujce, pripadnike manjšin, tiste z drugačnimi spolnimi preferencami in predvsem člane »elit«, običajno skoncentrirane v prestolnicah držav. Ti instinkti jih ženejo, da verjamejo teorijam zarote, čim bolj divjim, tem bolje. Ženejo jih, da verjamejo, da so na delu temne sile, ki ogrožajo našo ljubljeno deželo in zabijajo nož v hrbet našim herojskim vojakom.

V vsaki državi je mogoče najti ljudi, ki goreče verjamejo v takšne nesmisle. Ki zaupajo Voditelju. Ki sovražijo nasprotnike. Ki si želijo, da bi bila njihova država spet velika. Deutschland erwache! Zbudi se, Nemčija!

V »normalnih« časih te osebe vegetirajo na obrobju. Njihovi glasovi se v medijih in parlamentu le redko zaslišijo. Toda včasih se ta nesnaga nekje dvigne na površje. To se je zdaj zgodilo v ZDA.

Zakaj? Zakaj zdaj?

Nekateri bi to pripisali unikatni osebnosti Donalda Trumpa. Unikatni mešanici megalomanije, nastopaštva in črednega nagona. To je sicer res, a ni dovolj za pojasnitev tega fenomena.

Trumpi so vedno navzoči. Pojavijo se in izginejo, ne da bi za njimi ostala sled. Zakaj ta Trump? Zakaj je ta Trump tako poseben?

Sprva je vzbujal roganje javnosti, podobno kot vsi drugi demagogi, ki so jih dolga leta obravnavali kot politične klovne, preden so povzročili prej nepredstavljive katastrofe. Toda prejšnji teden, ko se je razumna Amerika stresla do temeljev, ni bilo več roganja. Klovn je postal pošast.

Zakaj? Zakaj zdaj?

Ljudsko gibanje, ki je vzniknilo okrog Trumpa, spominja na izbruh vulkana. Prihaja namreč iz globin.

To ni le politično gibanje, ki ga je povezal brihtni politik. To je naravni fenomen, množična emocija, izraz globoko zakoreninjenih strahov in hrepenenj.

Po mojem mnenju je za to kriva sprememba človeške družbe, ki je za seboj pustila množice ljudi, ki se ne znajdejo več, ki so prepuščeni bedi in obupu.

Globalizacija je spremenila življenje milijardam ljudi, na bolje ali na slabše. Vzorci produkcije in trgovine so neprepoznavni iz nekdanje prizme. Je kot potres - gore postajajo doline in doline postajajo gore.

To se je v zgodovini že dogajalo. Ludisti v Angliji in »die Weber« v Nemčiji, denimo, so na začetku 19. stoletja uničevali sodobne stroje, ki so jim odnašali službe. Toda njihov upor je bil jalov.

Glavne žrtve tovrstnih procesov so nižji sloji nekdaj vladajočih narodov. Modri ovratniki. Tisti, ki so bili še včeraj ponosno zaposleni na strokovno zahtevnih in dobro plačanih delovnih mestih, zdaj pa se morajo zadovoljiti s precej manj uglednimi zaposlitvami, če jih sploh lahko dobijo.

Ameriški avtomobil, globalni simbol in ponos ameriškega naroda, je danes zaničevana razbitina.

To je naravno gojišče za sovraštvo do tujcev (Azijcev, ki proizvajajo avtomobile) in manjšin (Mehičanov, ki se potegujejo za neugledne zaposlitve, ki so še na voljo). To je gojišče za divji nacionalizem. Delavec iz Detroita je morda res brez službe in soočen z grožnjo, da mu zasežejo dom, toda še vedno je čistokrvni beli Američan. In kot tak je tudi volil.

Trumpizem je obupani krik množic Američanov, ki so ekonomsko izločeni, duhovno negotovi, na splošno nesrečni ter polni mržnje, nezaupanja in obupa.

To ni situacija, ki bo minila. To ni občutek, ki bo minil. Trumpizem se bo nadaljeval pod vladavino predsednika Trumpa.

Obstajajo ogromne razlike med ZDA in Izraelom. ZDA so ogromna država. Izrael je majhen, manjši od marsikatere ameriške zvezne države. ZDA so multikulturne, Izrael definitivno ni. ZDA imajo obsežne zaloge naravnih bogastev, Izrael jih nima skoraj nič, razen nekaj nafte pod morskim dnom, daleč od svojih obal. In tako naprej.

Benjamin Netanjahu ni Trump, ni niti polovico Trumpa. Je pa res, da to hitro postaja.

Netanjahu je človek enega problema. Zagrize se v en problem in se potem z njim ukvarja dolgo časa. Še ne tako dolgo tega je bila to iranska jedrska bomba. Iran jo bo dobil vsak čas. To bo konec sveta, začenši z Izraelom. Zato je napovedal vojno Baracku Obami, nagovoril poslance kongresa in stresel svet. In potem se je ustavil. Tako rekoč čez noč. Nobene bombe. Nobenega Irana. Nobenega konca česar koli.

Zdaj so to mediji. Netanjahu bi rad zavladal medijem. Ne nekaterim. Ne večini. Ampak vsem do zadnjega. To ni eden od njegovih ciljev, niti ni največji med njegovimi cilji. To je edini cilj, ki ga sploh ima.

Da bi ga uresničil, se je Netanjahu odločil za zelo nenavadno potezo. Ko je sestavljal svoj novi (že četrti) vladni kabinet, je v njem zase zadržal položaj ministra za komuniciranje, vodje zelo majhnega ministrstva. Zdaj je jasno, zakaj je to storil.

Judovski igralniški mogul Sheldon Adelson, eden izmed Trumpovih finančnih podpornikov, je največji oboževalec (in tudi lastnik) Netanjahuja. Ustanovil je dnevni časopis, brezplačnik, ki ima danes največjo naklado v državi in služi samo interesom Netanjahuja in njegove soproge.

Pa je to dovolj? Niti slučajno. Netanjahu ni zadovoljen s poročanjem izraelske javne televizije, ki je bolj ali manj nevtralna. Čeprav ima precej manj vpliva, kot ga imata izraelski zasebni televizijski mreži, se je Netanjahu odločil, da jo bo zamenjal s svojo osebno televizijsko postajo.

To je zdaj njegov (edini) veliki cilj. Ustanovil je novo televizijsko korporacijo po zgledu BBC, a je nenadoma ugotovil, da je ta nova korporacija, ki sploh še ne oddaja programa, že zdaj polna »radikalnih levičarjev« (to so pravzaprav vsi, ki ne obožujejo »Bibija«). Zato jo hoče Netanjahu zdaj zapreti in ohraniti obstoječi servis, predvidoma šele po njegovi temeljiti prevetritvi.

Zakaj Netanjahu potrebuje absolutno in popolno dominacijo nad mediji, je prejšnji teden demonstriral komercialni Kanal 10. Zelo priljubljena (in izjemna) preiskovalna oddaja Uvda (Dejstvo) je posvetila eno uro Sari, Netanjahujevi nepriljubljeni tretji ženi.

Kot kaže, Sara'le (Mala Sara), kakor ji običajno pravijo, osebno stoji za vsemi imenovanji na pomembne položaje v državi, vključno s položaji načelnika generalštaba vojske in državnih sekretarjev na vseh ministrstvih, pri čemer je njen edini kriterij osebna lojalnost kandidatov njenemu možu (in njej sami).

Na koncu oddaje je urednica in voditeljica Ilana Dajan prebrala uradno zavrnitev očitkov, ki so jo spisali v premierovem uradu. Več kot štiri strani (šest minut) besedila je bilo polno osebnih žalitev, ki jih je Dajanova prebrala počasi in z mirnim izrazom na obrazu. Precej zanimiva izkušnja.

Z redkimi izjemami, kakršna je zgoraj opisana, so izraelski mediji do danes že v povsem podrejenem položaju. Priljubljena šala govori o dvoru, kralju, kraljici in prestolonasledniku. Toda stvar ni več smešna. Jasno je namreč, da si Netanjahu želi postati izraelski Putin ali Erdoğan. Oziroma zdaj: izraelski Trump.

Bodimo pošteni. Čudeži se dogajajo. Zna se zgoditi, da se bo predsednik Trump izakazal za povsem drugačno osebo od nespodobnega kandidata, ki je zmagal na volitvah. Lahko da je pragmatičen v dobrem pomenu te besede, da se je torej sposoben hitro učiti in modro vladati.

Kot pravijo naši muslimanski prijatelji: inšalah, če bo Alahu po volji.

***

Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.

Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.