Tiskane izdaje
Ne da jih jim ne bi privoščili, daleč od tega, saj opravljajo zahtevno in odgovorno, družbeno zelo koristno delo, vendar morajo biti v nekem razumnem sorazmerju in v skladu z zmožnostmi države! Poglejmo, kako pa je ta zahteva videti z malo bolj strokovnega vidika?
Razmerje 1 : 3 je zahteva in želja Fidesa, to je Sindikata zdravnikov Slovenije, ki ga javno predstavlja njihov predsednik dr. Konrad Kuštrin. Pri tem gre za to, da bi se njihove osnovne plače približale ali izenačile trikratniku slovenske povprečne plače.
Nestimulativen način nagrajevanja
V bistvu gre za tako imenovano indeksiranje, ki ga Slovar slovenskega knjižnega jezika poimenuje kot »razmerje med dvema istovrstnima podatkoma, izražena navadno v odstotkih«. Temu se strokovno reče indeksacija, ki se v preteklosti dolgoročno nikoli ni obnesla, ker uporabnike nekako postavlja v mezdni odnos. To pomeni, da uporabniki, v tem primeru zdravniki, vsaj del plač ne bi prejemali odvisno od rezultatov svojega, ampak nekega tujega dela. Zaradi tega bi lahko dejali, da bi to bil nestimulativen način nagrajevanja, česar pa si verjetno nihče, tudi predlagatelji ne, ne želi. Zdravniško delo pa je na poseben način večinoma timsko. Povsod in vedno so navzoče medicinske sestre in večinoma tudi drugo medicinsko, tudi pomožno, osebje. Zato so rezultati kar najbolj odvisni od delovne skupine, ki si prizadeva za vedno iste cilje, čim uspešnejše zdravljenje bolnikov. Njihov sorazmerni prispevek tem skupnim ciljem in rezultatom se lahko meri z zahtevnostjo delovnega mesta posameznika. Fides bi zato dosegel več, če bi svoj predlog za ureditev njihovih plač utemeljil na teh podlagah.
V zvezi s predlogom sindikata gre tudi za vprašanje, za katere osnovne plače zdravnikov gre, ali so to zdravniki začetniki, specializanti, specialisti itd. Namreč, med njimi so že na začetku, to je v osnovni plači po zdaj veljavnem zakonu o sistemu plač, ki je bil v Sloveniji uveljavljen jeseni leta 2008, kar pomembne razlike. Potem se postavljajo še naslednja strokovna vprašanja in dileme: kaj je z enotnostjo veljavnega plačnega sistema, ki seveda ni najboljši in bi ga bilo treba kar precej renovirati? Z osvojitvijo tega sindikalnega zahtevka bi se enotnost tega plačnega sistema že v osnovi porušila in bi zelo verjetno za seboj potegnila še druge poklice, katerih nosilci prav tako menijo, da ne sodijo v ta plačni sistem. V preteklosti so bili znani tovrstni predlogi policistov in verjetno še koga, česar se trenutno ne spomnim. Če bi bil predlog zdravnikov morda osvojen, na kateri poklic, oziroma bolje, delovno mesto zdravnikov naj bi se nanašalo to osnovno zahtevano razmerje. Če bi se na enega od omenjenih, ali bi to pomenilo, da bi se drugi avtomatično usklajevali? Potem, kako bi v zdravstvenih ustanovah lahko načrtovali stroške dela, če bi se zdravniške plače uravnavale v ne vem kakšnih časovnih obdobjih po povprečni slovenski; kako bi bilo z drugim medicinskim osebjem, na primer z medicinskimi sestrami (MS), ki se za svoje plačne pravice upravičeno, vendar neuspešno, bojuje že desetletja. Pri tem ne smemo prezreti že zelo dobro znanega dejstva o strokovni in delovni povezanosti teh MS, pa če so to srednje, višje ali diplomirane. Kolikokrat je že bilo povedano in napisano, da zdravniki brez MS ne morejo biti uspešni, MS pa brez zdravnikov nimajo kaj početi.
Pa še kar nekaj pomislekov in dilem se pojavlja, je pa res, da morajo zaposleni deliti usodo z drugimi zaposlenimi v državi, kar na neki način izraža povprečna plača na državni ravni. Pa vendar; kaj bi pri tem avtomatizmu dejali drugi poklici v našem javnem sektorju, med katere zdravniki in celotno zdravstvo po svoji temeljni opredelitvi gotovo sodi. Gre za poenotenje plačnega sistema za vse tiste, katerih dejavnost se financira iz javnih ali pretežno iz javnih, to je proračunskih sredstev. Ta cilj veljavni zakon o sistemu plač, kljub nekaterim večjim ali manjšim pomanjkljivostim, gotovo precej dosledno izpolnjuje. Popuščanje v tem delu plačnega sistema bi zato bilo pogubno in bi zanesljivo pomenilo »domino efekt«, ker tudi drugim poklicem, ki bi zahtevali podobno kot Fides, vlada (država) ne bi mogla odreči.
Povezanost uspešnosti poslovanja in plač
Če pa bi že privolili v indeksiranje plač zdravnikov na povprečje nekih drugih plač, pa bi bilo veliko bolje, da bi bilo to povprečje vezano na celotno zdravstvo, na primer, ali še bolje, na posamezno zdravstveno ustanovo: bolnišnico, zdravstveni dom in podobno. Tak način, ki ga navajam le kot neko alternativo in mu podpisani, kot samooklicani predstavnik stroke (uradne ali etablirane, kot bi dejal kakšen učen politik, v Sloveniji več nimamo) ostro nasprotuje, bi sicer pomenil neko odvisnost plač zdravnikov od uspešnosti poslovanja institucije, ki jim pripadajo. To bi jih sistemsko sililo, da bi se zavzemali tudi za plače drugih zaposlenih, tudi medicinskih sester in za čim bolj racionalno poslovanje. S tem pa bi bila nedvomna povezanost uspešnosti poslovanja ter plač (in širše stroškov dela – plače so le del teh stroškov, kamor sodijo tudi potni stroški, prevozi na delo in iz njega, prehrana in podobno) večja. Pri tem pa ne gre pozabiti, da je zdravnikova temeljna skrb uspešno zdravljenje, v drugem planu, kar še posebno velja za vodilne v zdravstvu, pa so poslovni stroški.
Za temi zahtevami zdravniškega sindikata se gotovo skriva težnja za splošno povečanje plač. S to zahtevo, kar pa ne velja le za zdravnike in druge deležnike javnega sektorja, je najlažje doseči povečanje plač, ki »morajo biti v vsakem primeru najmanj takšne, če ne večje«, takšno je večinsko mnenje sindikatov. V gospodarstvu, od katerega uspešnosti je v mnogočem odvisno tudi poslovanje v javnem sektorju, so takšni pritiski že bolj ali manj zgodovina. Tam, razen nekaterih sindikalistov, dobro vedo, da se jim plače lahko povečajo le na podlagi večje produktivnosti in ekonomske dodane vrednosti posameznega gospodarskega subjekta; povprečja ne štejejo veliko. Kako pa si zdravniki in tudi drugi v javnem sektorju lahko povečajo plače (kolikokrat je bilo to že videno, slišano, napisano, brano)? Poglejmo, kaj oni (zdravniki in zdravstveno osebje) sami lahko storijo za boljše plače? Sprejeti morajo normative dela za vsako delovno področje ali delovni tim oziroma delovno povezano skupino. Normativi za posamezne poklice ali delavce v okviru teh delovnih skupin, kolikor je podpisanemu znano, ne veljajo veliko, kjer ne spodbujajo delovanja celotne ekipe za isti cilj. Zato velja normative pripravljati za delovne skupine, ki pa morajo biti sestavljeni iz posameznih normativov. In če je cilj dosežen ali presežen, so udeleženci upravičeni do predvidenih stimulacij. Pri tem pa ima osnovna plača pomembno vlogo; namreč le ta šteje, kadar so doseženi predvideni rezultati, in če je bilo delo opravljeno v normalnih delovnih pogojih in normalnem delovnem času. Vsako preseganje strokovno postavljenih normativov prinaša deležnikom pravico do stimulacij oziroma povečanja osnovne plače. Enako, vendar v nasprotni smeri, velja, če korektno pripravljeni normativi niso doseženi. Pa še nekaj s tem v zvezi bi bilo treba omeniti. V javnem sektorju, kamor zdravstvo nedvomno sodi, se vsega ne more, ne da in pogosto tudi ni smotrno (ekonomsko upravičeno) normirati in vnaprej predvideti. V tem primeru nastopi svojo vlogo ustrezno avtoritativen in strokovno usposobljen vodja (od česa pa je odvisna avtoriteta?, od strokovne usposobljenosti in karakternih lastnosti, to je subjektivna avtoriteta), ki mora presoditi, kako uspešno je bilo delo opravljeno, in določiti morebitno upravičenost do stimulacije (ali destimulacije).
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Mag. Janez Zeni, svetovalec za organiziranost poslovanja in plačne sisteme
