Tiskane izdaje
V zadnjem času smo v javnosti spet priča razpravi o »poslanskem turizmu« – potovanjem naših parlamentarcev v tujino, ki menda ni nič drugega kot zapravljanje davkoplačevalskega denarja. V tujini se o številnih takšnih primerih govori bolj ali manj na glas.
Tako so, denimo, govorili o poslancu, ki je na bilateralnem parlamentarnem obisku spoznaval lepote Škotske in igral golf. Pa o poslancu, ki je hodil na zasedanja Parlamentarne skupščine Zahodnoevropske unije tako, da ga na zasedanjih ni bilo, saj je bil zaposlen s »shoppingom« v Parizu. Ali pa o poslanki, ki je v enem mesecu obiskala kar pet držav, od Srednje Evrope do Jugovzhodne Azije.
V ZDA se o kongresnikih, ki na račun lobistov potujejo po vsem svetu, prav tako veliko govori. Vsi ti primeri pa imajo skupni imenovalec – vprašanje, hvaležno za novinarje in javnost, ki je, posebno v kriznih časih, kritična do zapravljanja javnega denarja: Kakšna je dodana vrednost poslanskih potovanj?
Najprej: logično je, da tudi poslanci sodelujejo v mednarodnih odnosih države, saj so ena od treh vej oblasti in predstavljajo svoje volivce. Ti od svojih poslancev pričakujejo zastopanje interesov pri reševanju različnih problemov – ki seveda niso le sprememba namembnosti zemljišč, gradnja lokalnih cest ali vodovodov.
Kakovost življenja je precej več. Voda, prehranska (ne)odvisnost so regionalni, celo globalni problemi, ki zahtevajo udeležbo v mednarodnih procesih odločanja. Parlamentarci morajo v teh procesih sodelovati, kar med drugim dokazuje tudi interes evropskega parlamenta za udeležbo na zasedanjih Generalne skupščine Združenih narodov. Svet se dogaja tudi čez naše plotove.
Koristne izkušnje
Zgodovinsko gledano so že od konca 19. stoletja v javnosti prepoznavali smisel poslanskih potovanj, kjer so si poslanci izmenjevali izkušnje s poslanskih klopi doma, predvsem pa so na mednarodni ravni spodbujali dogovore, ki jih same države niso zmogle.
Kot primer lahko navedemo mednarodno arbitražo. Zagovarjanje arbitraže kot sredstva mirnega reševanja sporov se je začelo prav s sodelovanjem parlamentarcev zahodnih držav, ki so za ta namen ustanovili tudi svojo mednarodno institucijo – Medparlamentarno unijo.
Če se je pred stoletjem reševanje sporov z arbitražo – pa kazensko obravnavanje množičnih kršitev človekovih pravic, čeprav jih izvajajo državni voditelji – zdelo utopično, je zdaj to samoumevno. Del zaslug za to je treba pripisati mednarodnemu delovanju parlamentarcev, ki so pomen mednarodne kazenske zakonodaje zagovarjali v tujini, izkušnje kolegov iz parlamentov drugih držav pa prenašali domov.
Podobno bi pozitivno vlogo parlamentarcev lahko ugotavljali tudi pri razvoju varstva človekovih pravic, mednarodnem varstvu okolja in razvoju demokratičnih norm nasploh. Za ta namen danes po svetu deluje približno 70 mednarodnih parlamentarnih institucij, ki se lotevajo vseh področij družbenega življenja, tudi takšnih, ki se nas vsak dan dotaknejo, kot so pravice žensk, odprava protipehotnih min, zlorabe otrok.
Vzroki za kritičnost
Občutljivost na poslanska potovanja v Sloveniji ni nič manjša kot v tujini. Delno gre to na račun spoštovanja poslancev kot predstavnikov volivcev. V ZDA, še posebno na začetku dvajsetega stoletja, ko se je država intenzivneje začela vključevati v mednarodne odnose, so kongresniki uživali velik ugled, njihova mednarodna dejavnost pa simpatije. Z zmanjšanjem ugleda kongresnikov, skupaj z javno objavljenimi nekaterimi neodgovornimi, pregrešno dragimi potovanji, ki z namenom »misije« niso bili povezani, se je povečala tudi kritičnost do poslanskih potovanj.
O primeru Slovenije ter povezavi ugleda slovenskih poslank in poslancev v domači javnosti z njihovimi ambicijami po mednarodnih poteh naj vsakdo presodi sam. Toda to ne more zanikati dejstva, da je mednarodna dejavnost poslancev pomemben element odnosov Slovenije s svetom.
Še več, v Sloveniji imamo preslabo razvito, da ne rečem kar nerazvito medparlamentarno diplomacijo. Vse prepogosto se prepuščamo javnosti všečnim ukrepom racionalizacije državnozborskih potovanj, premalo pa se zavedamo, da so lokalni problemi mednarodni problemi in obratno. In da morajo poslanci, kot rečeno, tudi v mednarodnem prostoru odigrati aktivno vlogo pri njihovi obravnavi.
Seveda pa je mednarodno dejavnost državnega zbora treba izvajati odgovorno. Za začetek bi morali imeti v državnem zboru jasno definirane prioritete. Tako imenovane »skupine prijateljstva«, torej bilateralni obiski, so preživeta ali vsaj v kriznih časih popolnoma neprimerna oblika mednarodnih parlamentarnih odnosov. Večji pomen je treba dati sodelovanju v mednarodnih parlamentarnih institucijah, denimo Parlamentarne skupščini Sveta Evrope, OVSE, Nata itd.
Nujni pogoji
Strošek takšnih potovanj je upravičen, saj gre za srečanja, na katerih ima parlamentarec možnost, da se v nekaj dneh sestane s parlamentarci več držav, lobira, išče sogovornike in zagovornike skupnih interesov. Pri tem pa morajo biti izpolnjeni trije pogoji.
Prvič, poslanec mora tekoče znati vsaj enega, če ne več svetovnih jezikov, ki se govorijo v mednarodnih organizacijah. Noben poslanec, ki ne zna jezika, ne bi smel potovati na takšna srečanja, saj osmeši sebe in svojo državo. Na lastne oči sem videl komuniciranje naših politikov s pomočjo prevajalca, in vse, kar si želim, je, da kak tak posnetek ne bi našel poti na YouTube. Učinka neformalnih pogovorov z uporabo prevajalcev tako rekoč ni, da o tem, da so storitve prevajalca za državo dodaten strošek, niti ne govorim.
Še en problem neznanja jezika – pa tudi neizkušenosti v mednarodnih zadevah – je, da poslanci iste države na srečanjih v tujini, na samih zasedanjih ali sprejemih »tičijo« skupaj, razpredajo o domačih temah in ne »mrežijo« veliko. Človek se ob tem vpraša, zakaj se o domačih zadevah ne pogovarjajo raje doma.
Drugič, potovanje mora biti stroškovno racionalno: tudi na čezoceanskih letih mora poslanec leteti v ekonomskem razredu, razen če seveda iz lastnega žepa ne primakne za večje ugodje. Da ne gre za nikakršen javnosti všečen predlog, dokazuje ena izmed večjih parlamentarnih demokracij, v kateri so parlamentarce, ki potujejo v tujino z javnim denarjem, pred kratkim preprosto napotili k nizkocenovnim letalskim družbam.
Tretjič, poslansko potovanje mora biti transparentno: poročilo poslanca o njegovi poti v tujino mora biti javno in izčrpno. Na primeren način (denimo na spletni strani državnega zbora) mora poslanec o svoji poti javnost obvestiti o vsebinskih pripravah na pot, o svojih aktivnostih na zasedanjih in srečanjih ter o stroških potovanj.
Zavedanja o pomenu mednarodnih parlamentarnih odnosov in s tem poslanskih potovanj se ne da ponotranjiti čez noč. Toda omenjeni ukrepi bi morali biti prvi korak k preprečevanju scenarija, po katerem bi se poslanska potovanja sprevrgla v drag turizem za davkoplačevalski denar.
Javnost mora razumeti – poslanec ali poslanka pa mora to javno dokazati –, da gre za delovne obiske z jasno opredeljenimi cilji in načrti, kako te cilje doseči. Če poslanec ne ustreza – ali noče ustrezati – vsem trem pogojem, ne bi smel potovati na račun davkoplačevalcev.
---------------------------
prof. dr. Zlatko Šabič, Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani
