Tiskane izdaje
O pravnikih so jenjali krožiti vici, ker je vse res in tudi tej opazki se grenko nasmihamo, kajti nedolžno ljudstvo tiči v vicah in mu gre na jok. Naš ceh zavoljo opevane izobrazbe, solidnih plač in vesoljne poklicanosti kakopak bremeni objektivno-subjektivna odgovornost za družbeno razsulo, ker namesto Marxove države odmirata pridevnika »pravna« in »socialna«. Anemične so postale antične Justinjanove Institucije, kjer je kleno ovekovečeno, da je pravna znanost poznavanje božanskih in človeških reči, védenje o pravičnem in krivičnem, zapovedi prava pa so pošteno živeti, sočloveka ne prizadeti in vsakomur priznati svoje.
Juridična misija (ne)mogoče
Politična (ne)moralnost pravnikov se manifestira na več načinov. Pravniki s(m)o lahko politiki v zakonodajni ali izvršni oblasti, službujejo v državnem zboru, strankah, vladi, pravosodju, na ministrstvih in drugod, po naročilu lukrativno svetujejo politikom – prepogosto brez moralnih zadržkov, pasivno tolerirajo pravne in etične zlorabe ali se osamelo borijo za pravico.
Poglejmo konkretne številke. Od prvih večstrankarskih volitev leta 1990 smo imeli 11 predsednikov državnega zbora – dva pravnika, devet premierov – nobenega jurista, štiri predsednike republike – dva pravnika, pet predsednikov državnega sveta – enega jurista, tri šefe računskega sodišča – dva pravnika in v odhajajočem državnem zboru sedem prvakov parlamentarnih strank – spet dva jurista. Od sedanjih poslancev se jih neuradno osmero ponaša s pravniško diplomo, v državnozborskih službah dela 28 pravnikov, v poslanskih skupinah pa deseterica, kar skupaj pomeni 10,8 odstotka vseh zaposlenih. V sleherni vladi je ministrovalo nekaj juristov, a na tipično pravniški pravosodni kanapé se je nekoč zleknil celo matematik. Samoumevno sta vsakokratna predsednika vrhovnega in ustavnega sodišča pravnika, kakor tudi sodniki, tožilci, pravobranilci in preostali funkcionarji v pravosodju, a kljub teoretično zajamčeni neodvisnosti nosijo svoj meh odgovornosti, ker skozi oblastne pore pronicajo v politiko in obratno.
Površna statistika torej kaže, da je malo pravnikov vpletenih v ključno politiko, zato bi bilo sila koristno ugotoviti delež ekonomistov, politologov, srednješolskih maturantov in drugih profilov. Problematični so tisti paragrafniki, ki postopajo ob strani, bodisi kot pogodbeni svetovalci po potrebi ali nemi opazovalci. Posebno skrb vzbujajoča je nihilistična brezbrižnost velikega dela pravniške srenje, kajti kot toži Dante v Božanski komediji, so najtemnejši deli pekla rezervirani za tiste, ki med moralno krizo ostajajo neopredeljeni. Kot odkrito pove prof. dr. Šime Ivanjko, imamo jezični dohtarji zelo velik simbolični kapital, da okolju sporočamo mnenje onih, ki ne morejo priobčiti besede, toda od nas se pričakuje veliko več kot koledarsko umovanje o mogočih elekcijskih datumih. Narodu je figo mar, ali bodo »odločali« julija ali septembra, pomembnejša je vsebina, ki sledi. Poleg tega je neprimerno, da v medijih o tem razglabljajo potencialni politiki, ki jim zaradi pomanjkanja časa prija, da so volitve čim pozneje.
Torej je nujno, da bi bila poslej odmevnejša pravniška društva in naša Zveza, pri tem pa bi nas morale tuje izkušnje opogumiti, da ustanovimo Slovensko akademijo pravnih znanosti kot neodvisno zagovornico vladavine prava in svetovnega etosa.
Toliko samokritično o pravnikih, kaj pa preminula oblast, civilna družba, strankokracija in izkupiček predčasnih volitev?
Naj bo tekoče slovo dostojanstveno
Vlada naj bo korektna pri poslednjih potezah, še posebno glede kadrovanja, ki naj ga prepusti novi ekipi, razen če gori (bruseljska?) voda. Zdaj je iluzorno sanjariti o modifikaciji volilnega sistema, spremembah ustave, poslovnika državnega zbora in zakonov, ki zahtevajo kvalificirano večino. To naj bo prioriteta novega parlamentarnega sklica, ko bi bilo treba šepavi proporcionalni volilni sistem zamenjati s kombiniranim ali večinskim, ki bi s privzdignjenim pragom in ustreznimi mehanizmi silil stranke in civilno družbo v povezovanje ter zadnji omogočil lažjo pot do državnega krmila. Žalibog aktivnim državljanom polzi iz rok zgodovinska priložnost, da bi se aktivneje vključili v politiko kot nestrankarski poslanci in ministri, denimo s programom uglednega ekonomista in pravnika prof. dr. Franja Štiblarja o solidarizmu in ekonomski osamosvojitvi Slovenije od trojke. Toda že kampanja za volitve v evropski parlament kaže na občo skreganost in solistično sebičnost, namesto da bi posebno nove inciative in nedonošene stranke strnile svoje vrste in se okrepile, recimo po pohvalnem vzoru SLS in NSi, ki korakata v pravo smer moderne krščanske demokracije. Podalpska družbena scena deluje kot strankarski apartheid, saj je boleče razglašena na opozicijo in pozicijo, ki ju za zdaj še nikomur ni uspelo združiti v kompozicijo.
Je politika le počeno ogledalo travmiranega naroda?
Partitokracija napeljuje strankarske pripadnike, da primarno poskrbijo za kariero znotraj svoje druščine, šele potem se nemara ukvarjajo z volivci. Politični stranki je ključna oblast, ki jo ima po ustavi ljudstvo, a jo je delegiralo in izgubilo. Etično je spolzko, da poslanci glasujejo o zakonih na slepo, po diktatu poslanske skupine, kajti po ustavi so predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršnakoli navodila. Tudi pri koalicijskih pogodbah gre za onegavljenje volilnega rezultata oziroma volje državljanov, največkrat zaradi koristoljubnega kupčkanja. V strasbourškem hramu demokracije po partijsko merijo indeks lojalnosti, ki razkriva poslušnost poslancev in najbrž vpliva na njihovo nagrajevanje ali degradiranje znotraj pripadajoče politične skupine. Povečuje se vpliv medijev, lobistov in »spin doktorjev«, ki se vrivajo med politike in volivce ter pripravljajo javno mnenje, ki marsikdaj niti slučajno ne izraža resnice. Kočljiva je zakonska dolžnost zbiranja upravno overjenih podpisov, na primer pri sestavljanju nestrankarske liste na državnozborskih, evropskih in lokalnih volitvah, predsedniški kandidaturi ali sklicu referenduma. Takšna zahteva je v nasprotju z načelom pravne države, pasivno in aktivno volilno pravico in nemara še čem, ker bi morala država dokazati zlorabo podpisa, in ne državljan njegove pristnosti. Ena od posledic domneve v škodo podpisnika je oslabitev civilne družbe in krepitev strankokracije, zato se praviloma ambicioznejša civilnodružbena gibanja povzdignejo v stranke, kar je začaran krog.
Nekaj malega je še mogoče postoriti do skorajšnjih državnozborskih obkroževanj, vendar naj se korajžni posamezniki čim prej razsvetlijo, da je predsedovanje vladi ničkolikokrat težje kot ministrovanje, kar pomeni, da brez vodstvenih in gospodarskih izkušenj, neoskrunjenih vrednot in srčne modrosti nima smisla volivcem vlivati lažnega upanja in zapravljati čas, energijo in denar. Čeprav ni izrecno prepovedano, bi bilo skrajno nespodobno, da bi na volitvah nastopile osebe, ki so obremenjene s kazenskim pregonom, obtožnicami in (ne)pravnomočnimi sodbami.
Zgodi se Velika koalicija
––––––
Prof. dr. Marko Pavliha, gibanje Svetovni etos Slovenija
