O utopiji in avantgardi

Zakaj Slovenija gospodarsko ni konkurenčna?

Objavljeno
07. september 2014 19.55
Janez Tekavc
Janez Tekavc
V rajnki Jugoslaviji so nas poskušali prepričati, da je »šećerna ploča« v resnici čokolada, morda še boljša od nje. V Sloveniji razlagajo, da so naše plače primerljive evropskim, morda celo manj obremenjene z davki in prispevki. Ko sem v Celovcu prvič pokusil čokolado Milka, sem ugotovil, da je jugočokolada le neposrečen ponaredek čokolade. V trditvah o gospodarski konkurenčnosti Slovenije manjkajo le še parole o avantgardi delavskega razreda in unikatnosti slovenske poti, da bo utopija popolna.

Misli in podatki, ki so nanizani v nadaljevanju, niso besede davčnega svetovalca. So le odsev tistega, kar so mi povedali prijatelji, ki delajo v tujini, in morda razmislek za slovenske odločevalce in tiste, ki slovenskemu gospodarstvu razlagajo, da je obremenitev plač v Sloveniji primerljiva z obremenitvijo v drugih državah. Le kje se torej zatika, da Slovenija ni konkurenčna?

Ekonomska nebogljenost

V Sloveniji na enega zaposlenega pride 0,7 upokojenca ter dodatno še 1,5 brezposelnega, otrok in tako naprej, tako da en zaposleni skrbi za 2,2 delovno neaktivne osebe. V Sloveniji je v javnem sektorju zaposlenih več kot 160.000 oseb. V Sloveniji je premožen nekdo, ki ima 2000 evrov bruto plače, bogat pa tisti, ki ima 7000 evrov bruto plače. V Sloveniji je šest univerz, 96 fakultet in vsako leto 19.000 diplomantov, magistrov in doktorjev. V Sloveniji ima 17 odstotkov prebivalstva višješolsko izobrazbo ali še višjo, v Avstriji je takih le deset odstotkov. Pa vendar je v Sloveniji povprečna bruto plača 1500 evrov, v Nemčiji pa 2600 evrov. In res je, kar govorijo, tako v Avstriji kot tudi v Nemčiji: delavec od svoje plače dobi več kot delavec v Sloveniji. Morda ne statistično, v resnici pa in tako se vsako leto iz Slovenije odseli približno tisoč tistih, ki v Sloveniji ne najdejo dela, čeprav je Slovenija v vsakega od njih investirala več deset tisoč evrov za izobraževanje in zdravje. Seveda se izselijo le tisti, ki so zaposljivi, in ne tisti, ki jim je država plačala izobraževanje za študij, za katerega je bilo že vnaprej jasno, da nima zaposlitvene perspektive.

Ko mi je prijatelj, vrhunski kirurg, povedal, da razmišlja o selitvi v Nemčijo, kjer je plača zdravnika začetnika 4000 evrov, sem ga razumel, prav nič se nisem spraševal o izgubi za državo. Pa vendar, če bodo tisti z vrhunskim znanjem odšli, bo prihodnost Slovenije le še v tekmi z daljnoazijskimi tovarnami, kdo ceneje sešije obleke ali vlije plastiko. Tisti, ki so kdaj potovali v te države, vedo, o čem pripovedujem, drugi seveda lahko sanjajo parole o socialni državi in ignorirajo stari pregovor, ki pravi, da kjer ni, še vojska ne vzame. Enakost in enakopravnost nista sopomenki, ko odide en strokovnjak, navadno izgubi delo še nekaj deset drugih delavcev, katerih delo je povezano z njim. Vsaj v gospodarstvu, če že v javni upravi ne.

V Sloveniji nam nikakor ne uspe preseči ekonomske nebogljenosti, katere izraz je prepričanje, da bo Slovenija uspešna, če se bodo predpisovali novi davki ali vsaj zviševali sedanji. Le zakaj ima Nemčija potem devetnajstodstoten DDV, Slovenija pa 22-odstoten? Ker je berlinski zid že zdavnaj padel in je v Avstriji lažje najti delo kot doma, vse skupaj vse bolj spominja na Orwellovo Živalsko farmo, zgodbo o tem, kako so prašiči izumili rek, da so vsi enakopravni, samo nekateri bolj, konj pa si je govoril, da bo še bolj delal, dokler ni nekega dne obležal na njivi.

Potolčeno malo delo

V Sloveniji znaša minimalna plača 789 evrov bruto, v Nemčiji 1400 evrov. Če bi delavec imel v Nemčiji plačo 789 evrov, bi po plačilu davkov in prispevkov dobil na svoj račun 627 evrov, v Avstriji 670 evrov. V Sloveniji dobi le 560 evrov. Razlika ni le nekaj deset evrov, ampak tudi dodatnih 127 evrov, koliko mora v Sloveniji dodatno plačati še delodajalec prispevkov na to bruto plačo. V resnici namreč bruto plača 789 evrov v Sloveniji ni vse, kar mora plačati delodajalec, ta namreč plača na bruto plačo za še 16,10 odstotka prispevkov, zato je bruto plača 789 evrov v resnici plača 916 evrov. Slovenci smo pač izumili poleg bruto plače še drugo bruto plačo. Da ne bo zmede, začnimo drugače: če bi delodajalca v Nemčiji plača stala 916 evrov, bi njegov delavec dobil na račun 729 evrov, v Avstriji 777 evrov, v Sloveniji pa, kot že rečeno, le 560 evrov. Razlike je torej za približno 200 evrov na mesec ali povedano drugače: za več kot štiri dodatne neto plače na leto. Pa pri tem niti ne bomo govorili o tem, da se plačilo do 850 evrov na mesec v Nemčiji lahko šteje za malo delo, ki ima še ugodnejši davčni režim. Prav tisto malo delo, ki smo ga v Sloveniji pokopali z metanjem granitnih kock v parlament, zgolj zato, da bi imeli še naprej navidezne študente in bogate lastnike študentskih servisov.

Tisti, ki zasluži 2000 evrov bruto, velja v Sloveniji za premožnega, saj je uvrščen v davčni razred z 41-odstotno dohodnino. V Nemčiji tak znesek ni niti povprečna plača. Dejanski strošek za plačo, torej drugi bruto, je pri plači 2000 evrov v resnici 2322 evrov. Delavec dobi od 2322 evrov v Sloveniji 1285 evrov, v Avstriji 1577 evrov in v Nemčiji 1371, če pa je delavec poročen in zakonec ni zaposlen pa 1565 evrov. V Nemčiji se vsaj zaradi davkov izplača biti poročen, mi je rekla prijateljica, pri nas smo imeli pred leti skoraj referendum ali bi bil poseg v človekove pravice, če bi osebe brez otrok plačevale višje davke.

Solidarnost brez omejitve

V Nemčiji znašajo prispevki za obvezno pokojninsko zavarovanje 18,9 odstotka. Od tega delavec plača 9,45 odstotka ter delodajalec 9,45 odstotka. V Sloveniji znašajo prispevki za pokojninsko zavarovanje, ki jih plača delavec 15,50 odstotka od bruto plače, in prispevki, ki jih plača delodajalec dodatno še 8,85 odstotka na bruto plačo. Prispevki za obvezno zdravstveno zavarovanje so v Nemčiji 15,5 odstotka. Delavec plača 7,3 odstotka, delodajalec pa 8,2 odstotka. V Sloveniji so prispevki za zdravstveno zavarovanje, ki jih plača delavec 6,36 odstotka, delodajalec pa plača na bruto plačo še 6,56 odstotka ter tako naprej. V Sloveniji tako imenovana solidarnost nima omejitve, saj se plačilo prispevkov nikoli ne ustavi. V Nemčiji se konča pri 5950 evrov plače, od tega zneska se obvezni prispevki ne plačujejo več. V Sloveniji obseg pravic iz zdravstvenega zavarovanja ni vezan niti na višino niti na trajanje plačevanja prispevkov. Premeteni se tako zavarujejo šele, ko zbolijo. Takrat plačajo, če se le da, minimalni prispevek v višini 30,52 evra in nato lahko zahtevajo za več sto tisoč evrov vredno zdravstveno oskrbo, če ne gre drugače, tudi s solznimi očmi, ki jim mediji naravnost z oboževanjem kažejo, a pri tem ne znajo postaviti resnih vprašanj. Po drugi strani, tisti naivni, od plače vse poklicno življenje plačujejo vsak mesec po nekaj sto evrov prispevkov in na koncu končajo na večmesečnih čakalnih seznamih za zdravstveno oskrbo.

Naj na hitro opravimo še s krilaticami, da se v Nemčiji sicer več zasluži, vendar so tudi stroški višji. Avto stane toliko kot pri nas, rabljeni so celo cenejši. Restavracije so dražje, nepremičnine pa kakor kje. Prijateljica, ki dela v šoli v Nemčiji, mi je pripovedovala, da ima v prvem razredu 32 otrok, le en učenec v prvih štirih letih ima odločbo za posebne potrebe, nihče od zaposlenih ne razmišlja o tem, da bi odšel domov kako uro prej ali da bi se med službo ukvarjal z zasebnimi zadevami. Tako je menda v celotnem javnem sektorju. Po drugi strani imam kolega, ki so ga iz slovenske javne uprave odpustili z obrazložitvijo, da je trpinčil podrejene, ker je od njih zahteval, naj ne igrajo igric in ne gledajo pornografije med delovnim časom ter naj namesto tega rešijo zadeve, ki bi jih morali že pred več kot desetimi leti. So morda tudi zaradi takih razlik davki v Sloveniji višji?



–––––– Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.