Tiskane izdaje
»Najprej pobijmo vse odvetnike.«
W. Shakespeare: Henrik VI.
Le kdo bi bil lahko tako krut in ravnal tako nepremišljeno v današnji demokratični družbi, ko vsi prisegamo na spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin? Ko predstavniki oblasti, teoretiki in praktiki dnevno opozarjajo na spoštovanje visokih demokratičnih standardov in vrednot, pravico do pravne varnosti, pravico do življenja, predvidljivost pravnega sistema ..., kar našo družbo loči od preteklih. Kljub temu prihaja v Sloveniji v zadnjih 15 letih do sistematične razgradnje odvetništva. Država krči tradicionalne pristojnosti odvetnikov, izvršilna oblast pa pod krinko varstva javnega interesa na različne načine vedno bolj posega v finančno in funkcionalno neodvisnost in samostojnost odvetništva. Prepolovitev tarife za zastopanje po uradni dolžnosti in v postopkih brezplačne pravne pomoči, onemogočanje uskladitve vrednosti odvetniške točke z rastjo življenjskih stroškov, očitno ignoriranje argumentov odvetnikov v postopkih spreminjanja zakonodaje, nezakonite preiskave odvetniških pisarn, ki jih je ustavilo šele Ustavno sodišče, so le nekateri konkretni primeri tega procesa. S tem država slabi ustavnopravni položaj odvetništva tako znotraj pravosodja, kakor tudi v razmerju do zakonodajne in izvršilne veje oblasti, slabi pa tudi položaj posameznika in njegovo pravno varnost.
Pravice odvetnikov – pravica do odvetnika
Temeljna vloga odvetništva v pravni in demokratični državi je nudenje plačane pravne pomoči, ki na visoko kvalificirani ravni zagotavlja varstvo pravic in ustavnih kategorij. Stranka si prek odvetnika zagotovi uravnotežen položaj v postopku, še posebno v tistem, kjer ji nasproti stoji država z močnim aparatom. Neodvisno odvetništvo, kot ga določa Ustava Republike Slovenije, ni potrebno zaradi odvetnikov samih in njihovih interesov, temveč zaradi varovanja pravic in interesov strank.
S poseganjem v neodvisnost odvetništva tako država ne krši zgolj pravic odvetnikov, temveč predvsem in v prvi vrsti pravico posameznika do sodnega varstva in enakega varstva pravic, ki jo uresničuje prav prek odvetnika. Ob višanju sodnih taks, ki so proračunski prihodek, in nižaju plačila odvetnikom za zastopanje socialno šibkih ali posebej ranljivih skupin prebivalstva postajata pravica do dostopa do sodišča in pravica do obrambe z zagovornikom vse bolj mrtva črka na papirju.
Ekonomski položaj odvetnikov vse slabši
Številni nepremišljeni ukrepi domnevne liberalizacije poklica in finančno izčrpavanje odvetnikov so dali prve »rezultate«. Vrednost odvetniške točke se vse od leta 2003 ni spremenila. V letu 2003 so prebivalci delali povprečno 6 ur za povprečno uro odvetniške storitve, v letu 2012 pa le še 4 ure. Če bi torej ohranili razmerje iz leta 2003, bi to pomenilo, da bi se lahko povprečna ura odvetniške pisarne zvišala za 50 odstotkov, vendar pa se vrednost odvetniške točke, to je cene, po kateri delajo odvetniki, ni uskladila niti z inflacijo, ki znaša od leta 2003 do danes skoraj 31 odstotkov. Do uskladitve je prišlo v vseh ostalih segmentih družbe, ministrstvo za pravosodje, ki je pristojno za podajo soglasja k uskladitvi vrednosti točke, pa ga kljub vsem izpolnjenim pogojem ne da.
Nepravična je tudi prepolovitev odvetniške tarife za zastopanje v postopkih po uradni dolžnosti (kazenski postopki) in postopkih brezplačne pravne pomoči. Na takšen način se ustvarja neenakost med osebami, ki jim odvetnika po polovični tarifi plača država, ter osebami, ki si odvetnika pridobijo same na trgu. Odvetništvo se opravlja kot samostojen poklic, zato odvetnik nima avtomatično zagotovljene redne mesečne plače iz proračuna, kakor jo ima večina drugih poklicev v pravosodju, temveč je povsem odvisen od opravljenega dela. Zaradi polovice manjšega plačila, kot mu gre po že tako nizki vrednosti točke iz leta 2003, mora v enakem času opraviti več zadev, kar pa pomeni, da se lahko posamezni zadevi posveti manj časa. Nepravičnost ureditve se pokaže tudi v sodnih postopkih, v katerih si nasproti stojita stranka, ki ji odvetnika plača država, in stranka, ki te pravice nima.
Zaradi vzajemnega delovanja različnih ukrepov več kot 70 odstotkov vseh slovenskih odvetnikov posluje pod pragom sprejemljivega (40.000 evrov letnega bruto prihodka), kar ob primerjavi z bruto plačami okrajnih sodnikov predstavlja približno tisoč evrov bruto na mesec manj.
Človekove pravice
Zaradi pritiskov k nerazumni liberalizaciji poklica se odpirajo vrata vsem ponudnikom pravnih storitev, ki niti niso odvetniki, nimajo ustreznih strokovnih kvalifikacij, nimajo zavarovane odgovornosti v primeru storjenih napak, kar je za odvetnike obvezno, za njih ne veljajo stroge omejitve glede poslovanja, ki so jih dolžni spoštovati odvetniki, niso podvrženi stanovski kontroli in etičnim standardom, ki veljajo za odvetnike, pa kljub temu v postopkih pred sodišči zastopajo stranke, jim svetujejo in s svojim delovanjem slabo vplivajo na pravno varnost državljanov. V primeru storjenih napak pa za svoje delo ne odgovarjajo. Takšne stranke se šele nato obrnejo na odvetnike, da rešijo, kar se morda še rešiti da. Država ne bi smela dopustiti, da postajajo človekove pravice tržno blago.
Argumenti odvetništva ministra ne ganejo
V zadnjem času je opazen trend, da smo odvetniki kot strokovna javnost v postopku sprejemanja predpisov zaprošeni k podaji svojih mnenj le pro forma, dejansko pa posluha za predloge in pripombe ni. Skrbi me, da vse več zakonodajnih sprememb v Sloveniji nastaja ad hoc, kot konkreten in pogosto zelo impulziven političen odziv na posamezen pereč problem v družbi, brez resnega razmisleka in argumentirane strokovne diskusije.
V intervjuju s pravosodnim ministrom Goranom Klemenčičem, objavljenim v Delu 10. julija 2017 z naslovom Mandat bom končal s čisto vestjo, je slednji v zvezi z zadnjimi spremembami kazenskopravne zakonodaje celo izjavil, da ga argumenti Odvetniške zbornice »ne ganejo«. Zbornici je tudi očital, da je vztrajala pri rešitvi, ki bi pravno in dejansko dekriminalizirala 90 odstotkov vseh postopkov v zvezi z gospodarskim kriminalom, kar pa ne drži in je zavajanje javnosti. Zavzemali smo se namreč za rešitev, ki bi zagotavljala spoštovanje načela zakonitosti pri opredeljevanju kaznivih dejanj v smislu lex certa in posledično pravno varnost pred samovoljnim kazenskim pregonom.
Če odvetniki nekako poskušamo razumeti, da smo mu trn v peti, pa ne moremo razumeti, da ga ne ganejo pripombe odvetnikov, ki so v dobro ljudi. Na tej točki pa bi se moral minister zamisliti, saj je v službi ljudi, v dobro katerih bi moral na svojem področju tudi delati.
Je slovensko odvetništvo še samostojno in neodvisno?
Vse kaže, da vedno manj. Ob tem se še sprašujem, ali država dejansko želi samostojne in neodvisne odvetnike in ali sploh želi svojim državljanom zagotoviti kakovostno pravno pomoč ekonomsko in funkcionalno neodvisnega odvetnika v sodnih in izvensodnih postopkih. Vedno večkrat imam občutek, da za oblast delo odvetnikov predstavlja le breme za sodne postopke, ki povečuje stroške države.
Ne glede na navedeno pa menim, da bi vsakemu državljanu moralo biti jasno, da odvetniki zasledujemo pravice strank, tako da zanje uporabimo vsa možna in dopustna zakonita sredstva. Skrbimo za to, da lahko stranke v postopkih uveljavljajo svoje pravice, in ne obratno. Na žalost vedno bolj opažam, da je razkorak med ustavno ureditvijo in vlogo odvetništva, kot samostojno in neodvisno službo znotraj pravosodja, in njegovim dejanskim položajem vedno večji.
Z marginalizacijo in posledično razgradnjo odvetništva v Sloveniji država počasi odstranjuje (še eno) oviro na poti, ki pelje daleč stran od vladavine prava. Bomo to dopustili? Bo v 21. stoletju prišlo do udejanjenja reka »Najprej pobijmo vse odvetnike«?
Mag. Roman Završek,
odvetnik in predsednik Odvetniške zbornice Slovenije
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
