Tiskane izdaje
Guverner Teksasa Rick Perry je med enim redkih nastopov zunaj svoje zvezne države obtožil ameriškega predsednika Baracka Obamo, da »popušča« Palestincem. Nekdanji newyorški župan Edward Koch je podprl katoliškega republikanskega kandidata za kongres namesto judovskega demokrata v New Yorku, ker republikanec neomajno podpira Izrael in ker je Obama izjavil, da je zadržan do širitve izraelskih naselij na Zahodnem bregu. Koch je prepričan, da je Obama »potisnil Izrael pred avtobus«. Zmagal je republikanec.
Izraelski premier Benjamin Netanjahu ne mara tujcev, ki se vmešavajo v izraelsko notranjo politiko, zato si je zelo odkrito in dosledno prizadeval za naklonjenost republikancev v kongresu, in sicer tako, da je napadal Obamo. In kako se je na to odzval Obama? Med nastopom v Združenih narodih je znova izjavil, da podpira Izrael in razume strahove in ranljivost Izraelcev. Palestinskih strahov in ranljivosti skorajda ni omenil.
Neodločnost
Zakaj se ameriški predsednik zaradi Izraela tako hitro spremeni v popustljivega in neodločnega politika? In zakaj se vsi ameriški politiki tako bojijo kritizirati izraelsko politiko? Se mar bojijo, da bi jih označili za antisemite? Ali se bojijo, da bodo izgubili »judovske glasove«?
Na prvi pogled se zdi, da demokratov ne bi smelo skrbeti, da jih bodo judovski volivci nehali podpirati. Raziskave javnega mnenja kažejo, da večina judovskih Američanov (komaj 1,7 odstotka ameriškega prebivalstva) še vedno voli demokratsko stranko.
Tako imenovani izraelski lobi v Washingtonu je dobro organiziran in prejema izdatno finančno podporo, nanj pa pomembno vplivajo tudi evangeličanski kristjani. Vendar ti ljudje večinoma volijo republikance, zato se zdi, da Obama zaradi njih ne more veliko izgubiti.
Res je, da nekatere proizraelske organizacije, predvsem Ameriško-izraelski odbor za javne zadeve (AIPAC), lahko zberejo zelo veliko denarja in ustvarijo ali uničijo politične kandidate, ki jih ocenjujejo samo po njihovem odnosu do Izraela. Zato lahko podarjena ali odvzeta denarna sredstva in jezni Judje, ki nočejo glasovati za Obamo, odločilno vplivajo na volitve v nepredvidljivih državah, kakršna je Florida.
Prestrašeni demokrati
Toda razmere so se v zadnjih letih ne glede na denar, volivce in lobije spremenile, zato so demokrati prestrašeni: ameriška desnica izkorišča izraelski konflikt s Palestinci kakor gorjačo, s katero udriha po liberalcih.
Včasih ni bilo tako. V prvih desetletjih obstoja modernega Izraela, ko so državo vodili predvsem socialisti, je Izrael podpirala liberalna levica po vsem svetu. Pravzaprav je bila zadnja ameriška administracija, ki je bila nekoliko ostrejša do izraelske vlade, administracija republikanca Georgea W. Busha.
Tako evropski kot ameriški Judje so se tradicionalno nagibali k levici. Desničarski politiki, zlasti kadar zagovarjajo etnični nacionalizem, so redkokdaj prizanesljivi do manjšin, ki se jim po navadi godi precej bolje v odprtem, svetovljanskem okolju. Judje so bili med najbolj gorečimi podporniki ameriškega boja za državljanske pravice temnopoltih v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja.
Dokler je bil Izrael liberalna država, so ga ameriški Judje brez zadržkov podpirali; večini se je to zdelo celo samoumevno. Podporo je bilo zelo lahko utemeljiti tako razumsko kot čustveno, saj sta bili čustvena navezanost na Izrael in politična podpora liberalnim načelom med seboj povezani.
Vzpon judovske desnice
Razmere so se začele spreminjati, ko je izraelska delavska stranka izgubila oblast, nadomestil pa jo je nepopustljivi Likud. V Izraelu se je čedalje bolj uveljavljala natanko takšna politika, kakršne se je večina Judov vedno bala, predvsem etnični nacionalizem.
Izrael je deloma tudi zaradi sovražnih arabskih sosedov in nepopustljivih palestinskih voditeljev začel odločno podpirati desnico. To se je zgodilo tudi zaradi demografskih sprememb: bližnjevzhodni Judje so bili precej bolj protiarabski kakor njihovi evropski bratranci, judovski priseljenci iz Rusije pa so bili precej bolj protilevičarski. Poleg tega se je v državi hitro povečevalo število ortodoksnih Judov.
Evropska liberalna levica zato ni bila več tako naklonjena Izraelu. Je pa ta država pridobila nove prijatelje na desnici, celo med skrajnimi desničarskimi politiki. Evropski desničarski populisti – med njimi so tudi predstavniki strank, ki so bile nekoč odločno antisemitske – danes ponosno razglašajo, da podpirajo izraelske naseljence na palestinskem ozemlju. Tudi v ZDA so nepopustljivi Judje in evangeličanski kristjani – ti verjamejo, da se morajo vsi Judje nazadnje vrniti v Sveto deželo in se spreobrniti v kristjane – sklenili nenavadno zavezništvo, ki odločilno vpliva na podporo Izraelu.
Nenavadne razmere
Zato so sedanje razmere resnično zelo nenavadne. Desničarski politiki z ameriškega Juga skupaj z avstrijskimi, nemškimi, francoskimi in nizozemskimi populisti obtožujejo liberalce, da popuščajo »islamofašizmu«. Ti politični dediči skrajno rasističnih pogledov so novi zagovorniki judovske države, katere politika je danes bolj podobna etničnemu šovinizmu 19. stoletja kakor socialističnim koreninam sionizma.
Ameriški demokratski predsednik se lahko s popuščanjem brezkompromisni politiki Izraela morda najlaže izogne težavam v volilnem letu. Obama vsekakor potrebuje čim več podpore, vendar bo cena zanjo visoka. ZDA so morda res prisiljene podpirati Izrael – ne glede na to, ali ima prav ali ne –, vendar so zaradi tega vedno manj verodostojne in imajo čedalje manjši vpliv na nemirnem Bližnjem vzhodu.
Zelo težko bo prisiliti Izrael, naj neha graditi naselbine in se sprijazni z uspešno delujočo palestinsko državo. Vendar lahko edino tako pretrgamo neskončni krog nasilja. Če se upremo Izraelu in njegovim novim fanatičnim prijateljem, nismo protijudovski. Prav nasprotno, tako podpiramo liberalno tradicijo, v katero številni Judje še vedno verjamejo.
Project Syndicate, 2011
––––––
Ian Buruma je profesor demokracije in človekovih pravic na Bard Collegeu v ameriški zvezni državi New York.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
