Tiskane izdaje
Svoje so dodali še pisci pisem bralcev. Prebrali smo veliko uničujočih sodb o občinah, podprtih z le dozdevnimi podatki, samo o tem, kaj naj bi občine zares bile ali celo so, zakaj so bile uvedene, takšne, kakršne so in koliko naj bi bile (ne)skladne z namenom in prevladujočo ureditvijo občin v svetu ali vsaj v Evropi, ni skoraj nihče nič povedal. »Pretirana razdrobljenost!« je najpogostejša (ob)sodba, najbolj priljubljena ponazoritev: New York z vsemi milijoni prebivalcev ima enega župana, Slovenija ob dveh milijonih 211. In domnevno resna objavljena ocena: »Imamo najmanjše občine na svetu! Skrajni čas je, da naredimo red«. No, res je, da ima New York enega župana tako kot Ljubljana, a res je tudi, da je v ZDA veliko občin s številom prebivalcev, ki je primerljivo s številom v majhnih občinah v Sloveniji. Znano je, da so slovenske občine v okviru EU po velikosti nadpovprečne. Povprečna občina v EU ima (leta 2011) okrog 5580 prebivalcev, v Sloveniji 9760. Z drugimi besedami: samo pet držav v EU ima povprečno večje občine kot Slovenija. To so države s precej večjo gostoto prebivalstva, kar pomeni, da so občine po površini primerljive, vendar bolj poseljene. In ne nazadnje se je treba vprašati, zakaj imajo prav države, ki si jih Slovenija rada jemlje za zgled (Nemčija, Avstrija, Švica, Francija), povprečno veliko manjše občine kot Slovenija (Avstrija in Francija malo več kot 3000 prebivalcev)? Najbrž torej vseeno obstaja kak poseben razlog za nestrpnost do občin, morda zanimivejši od teh, ki jih navajajo avtorji zamisli, da je treba pol slovenskih občin ukiniti in pridružiti k večjim občinam.
Skupni interesi in potrebe
Velika večina občin, tudi najmanjših, ustreza duhu Evropske listine o lokalni samoupravi in Ustave RS, ki pravi: »Območje občine obsega naselje ali več naselij, ki so povezana s skupnimi potrebami in interesi prebivalcev«, in »v pristojnost občine spadajo lokalne zadeve, ki jih občina lahko ureja samostojno in ki zadevajo samo prebivalce občine«. Če pogledamo občine, tudi najmanjše po številu občanov, vendar ne tudi po velikosti območij, saj so nekatere ustanovljene na redko poseljenih in obmejnih območjih ter so zato še posebej utemeljene, vidimo, da območja sovpadajo s šolskimi okoliši, z območji ambulant ali zdravstvenih postaj, z območji katastrskih občin, navadno tudi z zemljepisno utemeljenimi območji, kot so doline, sotočja, vodonosna območja ali grozdi vasi in zaselkov okrog središča, kjer je skupna pošta, trgovina, morda tudi veterinar, zadruga, kulturni dom, vsaj izpostava knjižnice ipd. Skratka, tudi v primerih manjših občin gre za območja, ki jih povezujejo skupni interesi in potrebe.
Zagovorniki ukinitve teh občin ugovarjajo: »Kaj pa finance? Večina občin ne more sama preživeti in so odvisne od finančne izravnave in še zadolžujejo se, preveč porabijo za to, da obstajajo (za plače uprav in funkcionarjev), ne zmorejo in ne znajo pripomoči k razvoju gospodarstva in nastajanju novih delovnih mest, samopašno ravnajo s prostorom, niso zmožne investicij, ki bi omogočale porabo evropskih sredstev.« Odgovarjam: V kateri državi pa se vse občine financirajo z lastnimi prihodki oziroma v kateri ni nobenega načina finančne izravnave ali pomoči države manj razvitim občinam? In še: slovenska težava niso občine, ampak neobrzdani centralizem. Politične stranke, pozicijske in opozicijske, želijo vladati popolnoma vsem, vsemu in povsod, ne dopustijo finančne in politične avtonomije občin in ne omogočijo, da bi znotraj zakonsko določenih okvirov lahko kolikor toliko samostojno razmišljale o lastnih virih, občinskih davkih, taksah itd. Občine imajo zaradi te oblastiželjnosti in težnje strank v (niti ne demokratični) centralizem bore malo dejanskih pristojnosti in veliko nalog; tudi na področju gospodarstva. Občina lahko sprejme prostorski akt, ob pogojih in s soglasjem države umesti v prostor obrtno (industrijsko, poslovno) cono in poskuša privabiti investitorje. In to je skoraj vse. Lahko ustanovi javno podjetje za opravljanje gospodarske javne službe ali režijski obrat, a še to področje bi država pod vplivom kapitala najraje prepustila zasebni sferi (koncesionarjem) in tako prepustila občane na milost in nemilost kapitalu (cene storitev so v primerih koncesij navadno višje kot cene istih storitev, če jih opravljajo javna podjetja). Kdaj pa kdaj občine poskušajo uresničiti kakšno lastno gospodarsko pobudo z željo ponuditi občanom nekaj delovnih mest, a vedno znova naletijo na ovire v predpisih, ki so jih nemalokrat zasnovali in sprejeli ljudje, ki jim zdaj očitajo, da so premalo aktivne v gospodarstvu. A ne glede na to je med najrazvitejšimi občinami v Sloveniji kar nekaj majhnih, ki štejejo po manj kot 5000 duš! In pogosto so to občine, katerih območja so bila prej kot deli nekdanjih večjih občin, v katerih so prevladovali lokalni centralizmi, urbanistično, komunalno in gospodarsko zanemarjena (ni bilo infrastrukture za šport in rekreacijo, ne kanalizacije in vodovodov, pred drugo svetovno vojno zgrajeni prosvetni domovi so propadali).
Uvedba lokalne samouprave
Po uvedbi lokalne samouprave so se ta območja zelo spremenila. Prav majhne občine so v zadnjem času izvedle več investicij po načelih trajnostne gradnje (nizkoenergetske šole in vrtci, objekti, ki izkoriščajo obnovljive vire energije ipd.) kot velike občine. Podatki tudi ne potrjujejo, da vse majhne občine sorazmerno več sredstev porabijo za svoje delovanje kot srednje velike ali velike občine. To sta dokazali tudi Skupnost občin Slovenije in Združenje občin Slovenije. Znano pa je, da občine, tudi majhne, zlasti v zadnjih letih izvedejo dve tretjini vseh investicij v državi in tako omogočajo, da vsaj majhna in srednja gradbena podjetja, velik del obrti, malih in srednjih podjetij ter na gradbeništvo vezane industrije še živi, zaposluje in ne nazadnje plačuje davke državi. Podatki iz leta 2011 kažejo, da so slovenske občine med vsemi občinami jugovzhodne Evrope največ investirale (415 evrov na prebivalca), celo več od povprečja občin v EU (371 evrov na prebivalca). Delež sredstev, ki jih naše občine iz svojih proračunov namenijo za naložbe znaša 37 odstotkov in tudi ta delež je večji kot povprečni delež občin v EU (20 odstotkov). V zadnjih letih je tudi opaziti, da začetno nezmožnost za izvajanje večjih projektov in pridobivanje evropskih sredstev zanje ali tudi za opravljanje zahtevnih nalog manjše občine vse bolj uspešno presegajo z ustanavljanjem skupnih uprav, s katerimi izvajajo svoje naloge učinkoviteje in bolj racionalno ter s projektnim povezovanjem ob medobčinskih projektih centrov za ravnanje z odpadki, vodopreskrbnih sistemov, čistilnih naprav ipd., kar vse omogoča učinkovito črpanje evropskih sredstev, pri čemer so občine uspešnejše od države.
Slovenske občine so ustrezne zlasti z vidika območij, na katerih so ustanovljene in so v tem pogledu skladne z Evropsko listino o lokalni samoupravi. Gre za zaokrožena območja, ki tudi ohranjajo poselitev Slovenije kot eno ključnih komponent kulturne krajine, s spodbujanjem društvenega, športnorekreativnega in kulturnega življenja pozitivno vplivajo na kakovost življenja občanov in s pogosto usmeritvijo v turizem ali vsaj s podporo turizmu vplivajo tudi na gospodarski razvoj območij. Povrhu so instrument vsaj delne decentralizacije; tudi zato, ker precej bolj kot državni organi omogočajo vključevanje ljudi v odločanje. Ravno v majhnih občinah je moč strank manjša, več je neodvisnih list in županov, več vprašanj rešujejo na zborih občanov ipd. Zato je nedopustno ukinjati in združevati občine, saj gre samo za to, da želi centralistična politika (stranke) tako odpraviti subjekte, ki jih stranke težje obvladujejo kot velike občine.
Posledice ukinjanja
Utemeljeno lahko ocenimo, da so marsikje nastale manjše občine zato, ker se je ob spremembi političnega sistema in reformi lokalne samouprave pokazalo, da so dotedanje krajevne skupnosti ali večji kraji znotraj nekdanjih občin ob višji ravni različnih vrst ozaveščenosti in ponekod zaradi dosežene ravni gospodarske razvitosti ob zaostajanju na drugih področjih začutili potrebo po samostojnosti. Bilo je nujno, da ta območja dobijo več možnosti za pripravo in sprejemanje odločitev o lastni prihodnosti in konceptih razvoja. Odločitev za demokracijo, ki kot neizogibni pogoj predpostavlja decentralizacijo in uveljavljanje načela subsidiarnosti, to sama po sebi zahteva. Razmerja med dotedanjimi centri velikih občin in manjšimi zaokroženimi območji so postala konfliktna in težko bi se bilo izogniti zapletom in pojavom nezadovoljstva z odločitvami občin, četudi bi bile odločitve načelno razvojno usmerjene. Prav v tem je smisel lokalne samouprave in oblikovanja lokalno samoupravnih skupnosti, da se na območjih, ki so dovolj velika, poseljena in razvita, spontano pojavi potreba po samoregulaciji, da dobijo za to pravico in možnosti. Razvoj večine majhnih občin potrjuje, da so kot skupnosti dosegle zadostno raven zrelosti, da o lastnem razvoju razmišljajo same; v okviru, ki ustreza ustavni opredelitvi pristojnosti in nalog lokalne samouprave. Nesmiselno bi bilo grobo in rokohitrsko posegati v sistem in mrežo občin, ki po štirih, petih mandatnih v resnici začenja optimalno delovati in dajati dobre rezultate.
––––––
