Tiskane izdaje
Negativno razmišljanje je strel v lastno koleno in v Sloveniji se je razgrnilo kot težka, dušeča konjska odeja. Izvrstno. To je res čudovita priložnost, da začnemo razmišljati drugače, bolj konstruktivno. Kot posamezniki. Kot narod.
Pozitivno razmišljanje ni tiščanje glave v pesek, ker se ne bi hoteli spopasti z »resničnostjo in problemi«. Gre zgolj za to, da zadeve obravnavamo bolj pozitivno, bolj konstruktivno. In to se izplača. Strokovnjaki priznane ameriške klinike Mayo so ugotovili, da ljudje, ki razmišljajo pozitivno, živijo dlje, imajo manjša tveganja za razvoj srčno-žilnih bolezni, so bolj odporni na prehlad, redkeje zbolijo za depresijo itd. Hkrati uspešni posamezniki med ključne razloge za svoj uspeh pogosto uvrščajo tudi pozitivno naravnanost.
Včasih slišimo, da se je »treba ukvarjati s problemi, če jih želimo rešiti«. Napaka. Ukvarjanje s problemom ne pomaga, pomaga zgolj ukvarjanje z rešitvijo. Pravzaprav smo v Sloveniji v zadnjih letih postali strokovnjaki za ukvarjanje s problemi. Zelo dobro nam gre od rok. Problemi se namreč množijo. Dobro pri tem je, da vse bolj natančno vemo, česa nočemo. Vsa ta zdaj nakopičena negativnost je dragocena, saj so zahteve po spremembah vse glasnejše in vse bolj jasno je izraženo, kaj res hočemo kot družba in država. Ste že kdaj naleteli na pojem »zakon privlačnosti«, ki pravi, da v svoje življenje privlačimo tisto, o čemer razmišljamo? Razmišljate več o tem, kaj hočete ali o tem, česar nočete? Oziroma kot je povedal veliki ameriški industrialec Henry Ford: »Če misliš, da nekaj zmoreš narediti ali da tega ne zmoreš narediti, imaš prav.«
Bralcu moram priznati, da že več let nekako ne morem več gledati TV-poročil, tudi pri branju dnevnega časopisja sem precej izbirčen. Spremljanje številnih medijev me namreč ropa dobrega počutja in konstruktivne energije. Tako sem ustvaril svoj sistem obveščanja. Hitro se sicer najde kdo, ki mi pove, da je »redno spremljanje nujno za obveščenost«. Takrat ga vprašam: »Koliko smo obveščeni in koliko zavedeni? Mislite, da poznate vsaj približno resnico, ali pa ste le plačali za informacije, pripravljene z določenim namenom?«
Trend izklapljanja
Jaclene Zauszniewski in Abir K. Bekhet z univerze Case Western Reserve sta se ukvarjala z raziskovanjem vpliva našega načina razmišljanja na razvoj depresije. Ali drugače, ali lahko to, kako razmišljamo, napoveduje razvoj depresije. Tako sta razvila lestvico DCS (Depression Cognition Scale) in na njej odkrila točko, na kateri priporočata, naj posamezniki začnejo uporabljati aktivne strategije pozitivnega razmišljanja, če nočejo globlje v depresijo. Pri doseženih sedmih točkah namreč DSC lestvica razlikuje med osebami z in brez kliničnih simptomov depresije. Prav zanimivo bi bilo to lestvico uporabiti za celotno družbo, v Sloveniji bi morda dobili »zanimive« rezultate.
Hkrati se mi zdi, da s pluralizacijo medijev vse bolj dvomimo tudi o resničnosti informacij samih, saj so o istem dogodku pojavljajo celo diametralno nasprotne argumentacije. Stalno negativno poročanje, ne da bi se karkoli spremenilo, je tudi zelo dober način, kako zlomiti upanje ljudi. Saj ni vse samo slabo! Posledica je lahko naučena nemoč, ko imajo ljudje občutek, da kljub vsem prizadevanjem ne morejo spremeniti ničesar. To mnogi, povsem zavestno ali pa intuitivno, vemo, zato se poskušamo čim manj izpostavljati temu treningu.
Nekako smo privolili v razmišljanje, da smo v globoki krizi, da nam gre zelo slabo itd. A to je daleč od resnice. In tega ne trdim iz kakih političnih razlogov, saj se politiki povsem izogibam. Izhajam iz vsakomur dostopne statistike. Slovenija je članica organizacije najrazvitejših držav sveta, OECD. Zadnji Indeks človekovega razvoja Slovenijo uvršča na 26. mesto med 187 državami. Po porazdelitvi dohodka (deset odstotkov revnih) smo na 14. mestu med 114 državami, glede na bruto družbeni proizvod na prebivalca na 29. mestu med 169 državami. Slabše se izkažemo pri nekaterih ekonomskih kazalnikih, npr. poslovni učinkovitosti (43. mesto med 51 državami) ali ekonomski svobodi (65. mesto med 113 državami). Na lestvici srečnih držav smo na 34. mestu med 109 državami. Imamo standard in izhodišča, o kakršnih sanjajo milijarde. Velika večina ljudi ni lačna, pozimi imamo ogrevanje, bivanjski standard je visok, in če zbolimo, lahko pričakujemo oskrbo v bolnišnici. Narava je fenomenalna. Infrastruktura deluje. Ne bodimo vendar tako malenkostni! Številne stvari izvrstno delujejo, kar se nam zdi samoumevno. Pa ni. Leto dni sem preživel na različnih koncih Indije in Nepala, vem, da je lahko precej, precej slabše. Ko sem se leta 2010, po mesecih, preživetih v Himalaji, znašel na novem, modernem letališču v New Delhiju, me je prešinilo: »Vau, kako se imamo dobro. Obilje. Čistoča. Vse deluje. Neverjetno.«
Ne pravim, da je vse v redu, veliko lahko spremenimo na bolje. In tudi prav je tako. A pretirano kritiziranje duši. Prav je, da se borimo za nekaj, ne pa proti nečemu. Vse možnosti imamo, da se izkopljemo iz krize. Možnost je naša. A kaj bomo naredili v Sloveniji kot družba, ne vem. Vem pa, kaj bom delal sam, v vsakem primeru.
Pozitiven narod
Negativno razmišljanje je strel v lastno koleno in pozitivno razmišljanje se izplača. Imamo čudovito priložnost, da začnemo razmišljati drugače, bolj konstruktivno. Malo za šalo, morda bi morali ustanoviti ministrstvo za pozitivnost, ki bi skrbelo za konstruktivno delovanje ter primerno ozračje in kulturo v državi. A ni mogoče čakati na kaj takega. Začnimo pri sebi. Prvi korak k pozitivni naravnanosti je, da svojo morebitno negativnost sploh ozavestimo. To včasih ni tako samoumevno, saj pri sebi pogosto ne opazimo pritoževanja in kritiziranja, katastrofiranja, valjenja krivde na druge. Vsakdo se lahko nauči razmišljati bolj pozitivno, potrebujemo le čas in trud.
Pozitivno razmišljanje lahko začnemo s pozitivnim samopogovorom, tem stalnim tokom neizgovorjenih misli, ki poteka skozi naše glave ves čas. Na samopogovor zavestno vplivamo, z drugimi besedami, mi sami smo tisti, ki izbiramo svoje misli. Na primer, namesto razmišljanja »kriza je in tako pač je«, lahko vztrajno razmišljamo in si rečemo »kriza vedno ponuja odlične priložnosti, samo videti jih je treba«. Lahko uporabimo tudi katero od psiholoških tehnik in tehnik spreminjanja razmišljanja, kot je kognitivno prestrukturiranje. Lahko začnemo z enim primerom, ne pa vse naenkrat na vseh področjih. Na primer, za osebo, s katero se ne razumemo dobro, vsak dan najdimo vsaj dve iskreni priznanji ali pohvali. In opazujmo spremembe. Družimo se s pozitivnimi ljudmi. To ni sveta preproščina, to je zdrava pamet. Ko spremenimo sebe, bomo spremenili svet. Svoj svet in učili bomo z zgledom. In če nam še to ni dovolj, lahko ustanovimo skupine somišljenikov.
Tudi za pozitivne spremembe na širši ravni ni treba veliko. Na primer za dogovor urednikov in novinarjev, da se del medijskega prostora nameni vsebinam, ki ljudi navdušijo, navdihnejo, jim pokažejo primere, ko so ljudje spremenili veliko. Po možnosti slovenske. To bi se jim utegnilo celo izplačati. V številnih podjetjih bo treba več pozornosti usmerili v spremembe organizacijske klime in kulture, programe spodbujanja inovativnosti, notranjega podjetništva, v menedžment sprememb. Pristopi so okvirno znani, učinki pa tudi. Kajti čakanje v krču in slabo ravnanje z ljudmi, ključnim virov uspeha podjetja, je najslabše. Glede tega so se mnogi veliko naučili. Celo v politiki, kjer je v koritu morda kakšno psihotično sredstvo, ki politike odnese v fantazijske dežele, se najdejo ljudje, ki bolje razumejo sedanji zeitgeist, duh časa.
Marci Shimoff navaja, da ima povprečna oseba na dan 60.000 misli, 95 odstotkov misli je enakih tistim od včeraj, pri čemer je kar 80 odstotkov teh misli negativnih. Zdi se, da če se nočemo slabo počutiti, nimamo druge možnosti, kot da spremenimo svoje razmišljanje. A nagrada je še kako obetavna – boljše zdravje, boljše počutje, ustvarjalnejša in bolj konkurenčna podjetja pa še kaj, česar si niti predstavljati ne moremo. Sliši se dobro, mar ne?
dr. Klemen Podjed, ekonomist
