Bistveni namen nacionalnih preizkusov znanja je spremljanje doseganja ciljev učnega načrta. Analiza rezultatov naj bi omogočila temeljit vpogled v znanje osnovnošolcev ter pravočasne in ustrezne ukrepe ali spremembe učnega načrta. Nacionalni preizkusi znanja (NPZ) naj bi imeli formativno vlogo – kot povratna informacija učitelju o njegovem poučevanju in učencu o njegovem znanju. Mar res?
Terminološke zasede
Ob pisanju in popravljanju letošnjih NPZ se je spet pokazalo, kako velik je razkorak med dejanskim znanjem učencev in med znanjem, ki ga je nacionalno preverjanje znanja pripravljeno izmeriti. Da bi laže razumeli, zakaj se učitelji precej nelagodno počutimo ob vsakokratnem popravljanju NPZ, bomo poskušali argumente predstaviti tudi s primeri iz večletne prakse. Razlike nastajajo predvsem zaradi vsebinskega neskladja med učnimi načrti in merili, po katerih se vrednotijo NPZ, ob tem pa moramo omeniti, da bistvena neskladja nastajajo tudi pri terminologiji.
Če se ustavimo le pri slovenščini, so NPZ »obogatili« literarno vedo s »psevdo termini«, kot so: pesemska slika, ton pogovora … Učenci so jih prvič videli na NPZ, jih razumeli po svoje, a NPZ je to terminološko zasedo interpretiral kot neznanje. Matematiki pa učence že leta trenirajo v tem, da pravilno zaokrožijo število, saj je bistvena razlika, da pri zaokroževanju na desetine otrok zapiše 3,6, in ne 3,60.
Tako sestavljeni NPZ po našem mnenju nikakor niso in ne morejo biti objektivni prikaz nacionalnega znanja, tudi če verjamemo v to, da učenec lahko pokaže celotno paleto v treh letih pridobljenega znanja v eni uri, z enim testom, saj vsebina in terminologija nista usklajeni z učnim načrtom in niti s strokovnim področjem. To se še posebej lepo pokaže pri učencih, ki so izjemni/odlični na svojem področju, kar dokazujejo z zlatimi priznanji na tekmovanjih in nagrajenimi raziskovalnimi nalogami. Praksa pa pokaže, da so za NPZ takšni izjemni učenci povsem povprečni (letos so odličnjaki in »Cankarjevi nagrajenci« pri slovenščini zmogli test rešiti z le 85-odstotnim uspehom ali manj). Veliko pove tudi podatek, da nihče v generaciji pri slovenščini ni dosegel stoodstotnega števila točk: več pove seveda o testu, merilih in sestavljavcih testa kot o znanju generacije.
Popravljavci in profesorji na te nedoslednosti bolj ali manj organizirano opozarjamo že nekaj let, vendar nas Republiški izpitni center (RIC) vztrajno potiska v kot oziroma za zaslon računalnika. Če smo nekoč še lahko v živo debatirali na strokovnih srečanjih, opravili tako imenovano standardizacijo pred samim vrednotenjem v živi debati, se zdaj vse to dogaja daleč od skupin odločanja.
Učitelji praktiki
Kakšne pasti skrivajo NPZ, se bo v vsej nacionalni veličini pokazalo šele prihodnje leto, ko bodo res šteli – prevedeno bi to pomenilo, da bodo učenci bolj odgovorno pristopili k testu. V nekem delu to prav gotovo drži, ampak ali bo bolj odgovorno deloval tudi RIC? Pa poglejmo, kako odgovorno je uredil status ocene NPZ, ki se bo po novem vpisala v redovalnico. Ali torej vemo, kako je v tem primeru z učiteljevo avtonomijo in odgovornostjo, saj bo učitelj s tem, ko bo oceno vpisal v redovalnico – zavrniti je ne more –, prevzel tudi odgovornost zanjo z vsemi posledicami.
Nihče torej ne ve, kakšne posledice ima vpisana ocena za učitelja, kako mu podre predpisano razmerje med pisnimi in ustnimi ocenami. Tisti praktiki, ki prilagajamo svoje teste za učence s posebnimi potrebami, vemo, kako neprimerno so z vidika teh učencev oblikovana vprašanja na NPZ – v enem vprašanju tri podvprašanja, besedila so preobsežna, niso napisana na papirju primerne barve, nimajo rešenega vzorčnega primera itd. Marsikateri učitelj je zaradi neprimerno prilagojenih testov že imel opraviti s šolsko inšpekcijo, kdo bo odgovoren v primeru slabo oblikovanega NPZ? Ali tisti, ki je test neprimerno sestavil, ali tisti, ki ga je sprejel in ga dal v pisanje svojemu učencu? Pred čigavimi vrati se bodo s svojimi upravičenimi ugovori in vprašanji zbirali starši? Tako ne vemo niti, ali je zaradi ugovora na oceno NPZ možen tudi ugovor na končno oceno – v tem primeru RIC ne bo imel nevšečnosti, učitelj pa veliko dodatnega dela in skrbi, za nekaj, česar ni sam zakuhal. Vse to se morda zdi res mejno, a moramo spomniti, da so NPZ kljub N-ju v poimenovanju zelo površno sestavljeni; drugače si ne moremo razlagati dejstva, da je vsako leto pri kakšnem predmetu kakšna naloga nacionalno razveljavljena kot strokovno neprimerna ali nerešljiva.
Nacionalno orodje za povzročanje tesnobnosti
Na koncu pa spregovorimo še o poniževalnem odnosu RIC do ljudi, učiteljev, ki opravljamo za njih delo ocenjevalcev. Hvala bogu so nam po tem, ko smo morali zagroziti z bojkotom vrednotenja, vrgli nekaj drobtinic – tako na primer popravljavec slovenščine – ti dobijo največ – dobi največ 50 evrov neto za popravljenih 23 testov, vsak ima po 20 strani. Vendar ni nujno, da bo ta denar prejel, saj mora na koncu popravljanja oddati še anketo o »užitkih« popravljanja. Če tega ne naredi ali pozabi narediti, ne dobi izplačila za opravljeno delo.
Tako se obnaša samo institucija, ki želi popoln nadzor in pokorščino v vseh korakih pisanja NPZ, ki ocenjevalce vidi kot poceni delovno silo, ki ne zaupa njihovi strokovni in avtonomni presoji pri vrednotenju, ki z moderirano različico predpiše, kaj je nacionalno prav in kaj narobe mimo meril stroke in zdravega razuma – skratka institucija, ki je iz NPZ naredila veliko nacionalno orodje za povzročanje tesnobnosti.
Kot zanimivost lahko tukaj navedemo anekdoto kolegice, ki je bila na neki škotski šoli navzoča pri uri, kjer so pisali nacionalni test iz bralne pismenosti, pa tega zaradi sproščenosti pri uri do konca niti opazila ni. Učiteljica maternega jezika je kot vsak drug test učencem razdelila tudi nacionalni test, učenci so pisali preizkus, vsi so ga reševali celo tako, da so sedeli v skupini, na koncu je teste zaprla v navadno pisemsko ovojnico in jih poslala po pošti. Pri nas pa smo iz tega, kar naj bi bilo preverjanje znanja vsakokratne generacije, naredili skrajno normiran in nadzorovan nacionalni obred, tako da se nam učenci upravičeno posmehujejo, češ, kaj se pa zdaj kar naenkrat gremo z vsem tistim obrednim odpiranjem in zapiranjem srebrnih vreč, z zasledovanjem učencev na stranišče, natančnimi navodili, kdaj, kdo in zakaj lahko zapusti svoj stol. V vsem tem se kaže izjemno visoka stopnja nezaupanja do učiteljev, kolegov, ki omogočamo nacionalno zbiranje podatkov in popravljamo teste.
Komunikacija RIC je nepopustljivo enosmerna, zgoraj rečejo, kako in kdaj, spodaj se lahko za računalniškim zaslonom učitelji le nemočno primemo za glavo in zaradi odgovornosti do učencev to naredimo. Kako so postopki po nepotrebnem zapleteni in nerazumni, se kaže tudi pri ugovoru na popravljanje. Če učenec želi vpogled v test, ga mora opraviti računalniško, v šoli je za to premalo časa – približno dve minuti na učenca – ko učenec ugotovi vse napake, pa jih ne more naznaniti sam, niti ne njegovi starši, niti učitelj, ampak sam ravnatelj osebno, ki ima edini šifro za tovrstni postopek. Tako ni čudno, da je tako zapleten postopek RIC-u zagotovil, da kljub velikemu številu zaznanih nepravilnosti na njegove portale ne prispe prav veliko zahtev za popravek, pa imajo spet argument, da praktiki pretiravamo. O tem, kje prideta v tej časovni stiski do izraza formativna povratna informacija in analiza znanja s posameznikom, raje ne bi izgubljali besed.
Kaj so ugotovili
v imenu kolektiva OŠ Preserje pri Radomljah
***
Prispevek je mnenje avtorja