Od sekund do večnosti

Pisati kolumne je nevarno.

Ta nevarnost se poveča, če si znanstvenik. Med nami je namreč redko kdo, ki ne bi bil glede na slovenske standarde preobremenjen, in pisanje kolumn je lahko eden od dokazov, da nimaš pametnejšega dela. Ali obratno: če vsi vedo, da imaš dela dovolj in da se trudiš, da bi ga opravljal čim bolj kakovostno, lahko sodelavce s kolumnami hitro spraviš v skrb, da boš šel z delom čez mejo in se iztrošil.

Pa vendar tvegam. Tvegam, ker je ustvarjanje zame počitek in hkrati pot do svobode. Vedno ko sem šel ven iz okvirov svojega raziskovalnega dela, ko sem pisal pesmi, snemal glasbo, prevajal, sestavljal scenarije za državne proslave in podobno, sem bolje in lažje opravljal tudi svoje osnovno delo.

V tem letu sicer načrti niso majhni. V službi bomo izdali prvi zvezek zgodovinskega Slovarja slovenskih protestantskih piscev. Obeta se nam kar nekaj novosti na Franu, hkrati pa bo narejenega kar veliko tudi za naš novi slovarski portal za mlade – Franček. Poleg tega sem ravnokar pregledal gradivo za drugo izdajo svojih slovnic (prvih 11.000 izvodov obeh skupaj je že tako rekoč pošlo).

In čas? Ne pritožujem se, ker uživam v veliki večini stvari, ki jih počnem, in ker sem se v zadnjih letih naučil ločevati čas za delo od časa za dom. Pravzaprav je ob vseh obveznostih edina stvar, ki mi zares opazno jemlje čas, birokracija v službi. Ta nam namreč ob naši vsesplošni želji po zagotavljanju financiranja programov in projektov dobesedno odžira sekundo za sekundo. Če hočemo delati, moramo pristati na birokratske sekunde. Teh sekund se ob koncu leta nabere za kak mesec, dva, pri nekaterih kolegih celo mnogo več. Nekatere od njih so logične, druge neumne. Vse pa se zelo opazno zajedajo v način, kako doživljamo čas.

Če delaš veliko, si namreč vedno jezen na nepotrebne stvari. Na primer na klikanje na odgovore na vprašanja, s katerimi nas birokrati v prijavah projektov sprašujejo, ali bo naš projekt morda vseboval etično sporne metode, ki zadevajo kloniranje človeka. Samo en klik je potreben, da verjetno vsi v Sloveniji odgovorimo »ne«, samo ena sekunda. A takih sekund je vedno več, mnoge od njih zadevajo zelo veliko ljudi in se hitro seštejejo v tedne, mesece ter leta. Ker nihče ne pomisli, da bi se dalo takšne stvari reševati tudi drugače in sekundo za sekundo vračati znanstvenikom, da bi sekundo za sekundo dlje lahko delali, kar znamo.

Zato imam – kot pri vsaki stvari, ki jo delam – ob svoji prvi pravi kolumni naiven občutek, da se mi bo morda le zapisala informacija, misel, ki bo kje spremenila kakšno malenkost na bolje. Občutek imam namreč, da smo se kot družba ustavili pri reševanju na videz velikih, a obenem samo preprostih in poenostavljenih problemov. Ker se delimo pri preprostih stvareh, jih rešujemo v nedogled. Ker so preproste, jih skušamo čim bolj zaplesti. In potem delamo, da lahko rečemo, da delamo. Hkrati pa pozabljamo, da nam zmanjkuje časa za kompleksne probleme, za tiste, ki jemljejo mnogim ljudem čas in energijo, za tiste, ki mnoge ropajo dostojnega ali mirnega življenja. Tiste, ki zahtevajo premislek, dolgotrajno izmenjavo mnenj in izkušnje. Tiste, ki potrebujejo tudi čas za razmišljanje. Otium, scholé, čas, ko ne delaš nič oprijemljivega: ker misliš; ker se učiš.

Humanistično znanost zaznamuje navidezna natrpanost našega časa verjetno najusodneje. Vede, katerih osnovno poslanstvo je misel, so se ujele v manufakturno miselnost: izdelati čim več člankov, dobiti in narediti čim več projektov, izdati čim več knjig, odkljukati čim več citatov. Ob tem pa čim manj misliti in brati, ker za to ni časa in energije. Ker mora biti v skladu s trenutno miselnostjo znanstvenik ob koncu svojega delovnika zgaran fizično, ne miselno; misli niso dovolj merljive.

Tudi zato ni čudno, da politika že toliko let ni bila sposobna sestaviti zakonodaje, ki bi bila primerna za humanistično raziskovalno dejavnost. Ko se politiki seznanijo s problematiko v celoti in bi lahko spremenili zakonodajo (denimo zdajle), jim zmanjka časa za končni razmislek. Mislim, da so celo iskreno presenečeni in razočarani, ko njihove rešitve niso nikomur všeč in ko zaradi različnih interesov nato padejo v parlamentu. Zamenja se vlada in zgodba se začne na novo. Že mnogo let.

Da bi to spremenili, bomo potrebovali pogum za majhne korake, tiste, ki jih lahko naredi prav vsak po svojih močeh, če si le vzame čas za to. Če se ustavi in napiše svojo »kolumno«. Če si vzame čas, ki je otium, scholé, ne čas, ki ga ukrade svojim bližnjim. Kot sem zapisal že v odgovorih za Delo ob nominaciji za osebnost leta, Slovenci jemljemo življenje preveč resno tam, kjer ga ni treba, in pozabljamo na to, kako zelo so pomembne majhne, na videz neopazne stvari ter neustrašnost, kadar vemo, da delamo prav.