Tiskane izdaje
Vida K. Lukanc: V svojem življenju nikoli nisem niti razmišljala, da bi se pridružila kakršnimkoli protestom, zadnje čase pa imam to dejanje pogosto v mislih. Prav danes zjutraj, ko sem prebirala Delo, sem se zalotila pri premišljevanju, da smo tako opozicija kot mi navadni državljani pravzaprav brez kakršnekoli možnosti, da ustavimo ne samo politiko varčevanja, pač pa tudi razgradnjo socialne države (slednje tudi najbolj boli).
Bianka Pavšič: Protest ni stvar ulice, ampak glave, vsakega od nas. Saj ni treba protestirat samo pred politiki. Če veš da te delodajalec izkorišča, protestiraj najprej tam, baza tvojega protesta je tvoja eksistenca, ko te ni, ustrezne vladne službe, ki bi morale zanjo skrbet, ko še ti zatajijo, pa parlament. Čisto na vsakem področju lahko s svojim strinjanjem ali pa nestrinjanjem spremeniš stvari, samo če se zanje zanimaš, jih poznaš in veš kaj ti prinašajo. Pač ne moreš več živet v temi in upat, da »oni tam v parlamentu« delajo v tvoj prid. Že dolgo ne več, žal.
Viktorija Rozman: Vsekakor bi se pridružila protestom in podprla takšne upore... Samo, da se »zjebe« sistem te države!!! Saj z dneva v dan, več ljudi ne more več živeti v tej omejeni državi. Smo kot lutke, nadrejenih! Govorijo o nekem varčevanju, zahrbtno pa lepo polnijo svoje lastne žepe in vlagajo (privarčevani) denar v nepotrebne stvari! ... Upor, vsi na protest! ;)
Matej Klarič: Največji problem je, da tudi protesti več ne zaležejo. Politiki ne sledijo volji tistih, ki jih je izvolila. Temveč težijo samo k upoštevanju interesov kapitala, ker so ti velikokrat povsem nasprotni interesom ljudi smo v situaciji, kjer na takšen način ne bo možen izhod iz krize, ki se samo še poglablja. Nelogičnosti in nekonsistentnosti neoliberalnih politik se najbolje kažejo pri spremembah pokojninske zakonodaje. Starejši naj bi delali še dlje, medtem ko delež mladih, ki ne dobijo dela narašča do neslutenih višav (v Španijij in Grčiji že presega polovico mladega prebivalstva, tudi pri nas pa naj bi bilo takih do 35 leta že polovica!).
Nataša Justin: naj se končno kaj premakne...vendar ne stihijsko, brez argumentov in boljših predlogov. Se mi zdi, da je problem ravno v tem, ker ni nekega jasno profiliranega protiprograma in osebe, ki bi s svojo karizmo in programom prebila politični zid na eni in malodušje ljudi na drugi strani. Mislite, da imamo upanje? Predlagajte osebnosti, ki jih poznate...
