I. Zaveze iz Ženevske konvencije
Slovenija je pogodbenica ženevske konvencije o statusu beguncev iz leta 1951 in pripadajočega protokola 1967, po katerih je dolžna vzeti in obravnavati vse prošnje za azil (mednarodno zaščito), ki jih podajo tujci. To mora izvajati brez diskriminacije, ne glede na to, ali so ti vstopili na slovensko ozemlje na dovoljen ali nedovoljen način. Nadnacionalni predpisi na tem področju ne dopuščajo niti maksimalnih letnih ali drugačnih kvot. Kakršnokoli izključevanje določenih kategorij prosilcev za azil iz možnosti, da vložijo prošnjo za azil, ni dovoljeno.
II. Mednarodni delikt
Če bo državni zbor zakon sprejel, bo Slovenijo potisnil v eklatantni mednarodni delikt, kot so Slovenijo že opozorili vidni mednarodnopravni strokovnjaki, kot je profesor s Pravne fakultete v Michiganu James C. Hathaway, in vodje mednarodnih organizacij, kot je generalni sekretar Sveta Evrope Thorbjørn Jagland. Slednji ima pristojnost za opozarjanje po 52. členu evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, katere podpisnica je Slovenija.
III. Prepoved mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja
Tudi če ženevsko konvencijo odpove, Slovenijo še vedno zavezujejo druge mednarodnopravne norme, npr. mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah ter evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Oba dokumenta Slovenijo obvezujeta k temu, da spoštujeta pravice vseh oseb, ki se nahajajo pod njeno jurisdikcijo, ne glede na državljanski status. Ključna garancija iz teh dveh dokumentov, relevantna za migrante in begunce, je prepoved mučenja ter nečloveškega in ponižujočega ravnanja. Ta garancija pomeni tudi, da ljudi ni dovoljeno vračati na ozemlja, kjer bi bili lahko takemu ravnanju neposredno izpostavljeni, pa tudi ne v države, kjer bi bili ljudje lahko temu izpostavljeni posredno, na način, da bi te države ljudi verižno vračale nazaj spet v tretje države, ne da bi jim bila pred tem zagotovljena možnost zaprositi za zaščito.
Predvidevati je, da bi bil ukrep prepovedi vlaganja prošenj za mednarodno zaščito uveden zlasti zoper ljudi, ki bi v Slovenijo vstopili iz Hrvaške in morda iz Madžarske. Hrvaška za prosilce za azil in migrante postaja vse manj varna. Iz nedavnih poročil Human Rights Watch izhaja, da se Hrvaška poslužuje nezakonitih vračanj nazaj v Srbijo, ne da bi ljudem omogočila, da zaprosijo za azil. Madžarska pa je Srbijo razglasila za varno tretjo državo, kar pomeni, da vanjo vrne veliko večino prosilcev za azil, ne glede na to, da Srbija ne zagotavlja ustrezne zaščite za prosilce za azil in begunce, ima neučinkovit azilni postopek in ne izvaja nikakršnih integracijskih ukrepov. Oboje je znak, da so begunci na Hrvaškem posredno in neposredno izpostavljeni mučenju ali nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju.
IV. Prepoved vračanja
V. Prepoved kolektivnih izgonov in VI. pravica
VII. Kršitev Ustave
VIII. Pravo Evropske unije
Predlog Zakona o tujcih povsem ignorira dejstvo, da je Slovenija del pristojnosti za urejanje področja mednarodne zaščite prenesla na Evropsko unijo. Pravo je EU je za Slovenijo zavezujoče. Zakon o tujcih se pripravlja, kot da pravnega reda EU ne bi bilo. To je problematično; Slovenija namreč ne more sprejeti predpisa, ki bi bil v nasprotju z evropskim redom na istem področju ali ki bi ga celo ignoriral. Evropski predpis je mogoče spreminjati le s spremembo tega predpisa na ravni EU, ne pa z enostranskimi priložnostnimi ukrepi držav članic. Zakon o tujcih krši več predpisov EU, med drugim dublinsko uredbo 604/2013, ki določa odgovornost držav članic za obravnavo prošenj za azil. Vračanje prosilcev za azil iz ene države članice v drugo lahko poteka samo po vnaprej dogovorjenem postopku, opredeljenem s to uredbo. Zakon o tujcih pa uvaja vračanje v druge države članice EU mimo »dublinskega postopka« in uzakonja protipravne izgone (pushbacks) ljudi, ki bi imeli v Sloveniji namen vložiti prošnjo za azil. Da so nezakonita vračanja med državami članicami prepovedana, je poudarilo ESČP v zadevi Sharifi in drugi proti Italiji in Grčiji (2014).
IX. Problem izvajanja
X. Pravice med pravom
***
Prispevek je mnenje avtorja
Dr. Neža Kogovšek Šalamon je višja znanstvena sodelavka in direktorica Mirovnega inštituta.