Odrešenik ni prišel

... in Bibi ni odšel.

Objavljeno
23. marec 2015 19.59
TOPSHOTS-ISRAEL-VOTE-RESULTS
Uri Avneri
Uri Avneri

Odrešenik ni prišel in Bibi ni odšel.

To je žalosten izid.

Kot pravi ameriški rek: »Danes je prvi dan konca tvojega življenja.«

Sam bi rekel: »Danes je prvi dan bitke za naslednje volitve!«

Bitka za odrešitev Izraela se mora začeti takoj.

Nekateri ljudje pravijo, da je trenutno najboljša usmeritev tako imenovana vlada narodne enotnosti.

Zdi se kot dobra ideja. Enotnost vedno zveni prijetno.

Naj navedem nekaj dobrih razlogov zanjo. Kombinacija dveh glavnih strank tvori blok s 54 od 120 sedežev. Takšna koalicija potrebuje za večino zgolj še eno stranko. Izbire je veliko, na čelu pa je Moše Kahlon z desetimi sedeži.

Zagovorniki te rešitve imajo zelo dober razlog: manjše zlo. Edina druga možnost je ekstremistična desničarsko-religijska vlada, ki ne samo da bi se odpovedala poti k miru, ampak bi razširila naselbine, sprejela še več zakonov za zadušitev demokracije in vsilila nazadnjaške verske zakone.

Dober razlog, ki pa ga je treba v celoti zavreči.

V enotni vladi bi prevladovala desnica. V najboljšem primeru bi bila to vlada popolne statičnosti. Bila bi nezmožna ter nenaklonjena kakršnemu koli premiku h končanju zgodovinskega konflikta, končanju okupacije in priznanju Palestine. Naselbine bi se širile z nezadržno hitrostjo in možnost za mir bi se še bolj oddaljila.

Škoda bi bila zelo velika. Laburisti bi bili takšno katastrofalno usmeritev primorani upravičiti in olepšati. S tem bi razorožili Obamovo administracijo in napredne judovske sile po vsem svetu. To bi bil ogromni figov list za zlo.

Izrael dejansko tudi ne bi imel opozicije. Če bi vlada na neki točki svojega delovanja razpadla, bi bili Laburisti preveč umazani, da bi bili kredibilna alternativa. Uspeh Jicaka Herzoga pri obuditvi stare stranke iz njenega komatoznega stanja bi bilo nemogoče ponoviti. Laburisti bi samo še nemočno vegetirali.

Na srečo Laburistov je ta možnost umrla takoj po volitvah. Z eno samo potezo jo je ubil Netanjahu.

Mimogrede, zanimiv stranski učinek vlade narodne enotnosti bi bil voditelj (arabske) Združene liste Ajman Odeh, ki bi postal vodja opozicije.

V skladu z zakonodajo se ta naziv avtomatično podeli vodji največje opozicijske stranke. Nosilcu daje precej pooblastil vladnega ministra. Premier se je dolžan z njim posvetovati in ga obveščati o vladnih skrivnostih.

A četudi ne bomo imeli vlado narodne enotnosti in bo Herzog postal vodja opozicije, je najbolj izstopajoč rezultat volitev spremenjen položaj Arabcev v knesetu.

V tem pa je tudi določena mera humorja. Avigdor Lieberman, patološki sovražnik Arabcev, je knesetu predlagal povišanje volilnega praga na 3,25 odstotka. S tem je nameraval eliminirati tri majhne arabske stranke (vključno s komunisti, za katere volijo tudi nekateri Judi). Te so odgovorile s tem, da so presegle medsebojna nesoglasja in sovražnosti ter formirale skupno listo. Lieberman je le stežka dosegel volilni prag. Stranka Elija Jishaja, v kateri so tudi dediči fašista Meira Kahaneja, pa je - hvala bogu - ostala zunaj kneseta.

Samo upamo lahko, da arabska Združena lista ne bo razpadla. Odeh predstavlja novo generacijo arabskih državljanov, ki je veliko bolj voljna, da se vključi v izraelsko družbo. Prav možno je, da bodo stari tabuji do naslednjič dokončno izginili in bodo arabski državljani resnično postali del izraelskega političnega življenja. Tokrat si jih Laburisti namreč niso drznili sprejeti kot kvalificirane člane levičarske koalicije.

Nerad rečem »Sem vam rekel, da bo tako.«, ker te takšna izjava ne naredi priljubljenega. A tokrat se temu ne morem izogniti, ker se lahko iz te lekcije tudi nekaj naučimo.

V začetku volilne kampanje sem za Haaretz napisal dva članka, v katerih sem predlagal, da bi se moral začetni zagon, ki ga je ustvarila koalicija med Herzogom in Livnijevo, nadaljevati in okrepiti z veliko večjo listo enotnosti, ki bi vključevala Sionistični tabor (Laburisti), Meretz, Lapidov Ješ Atid ter po možnosti novo stranko Mošeja Kahlona.

Odgovor? Ni ga bilo. Nobena stranka se ni uradno odzvala.

Stvar je bila v tem, da bi takšna združena fronta ustvarila gonilno, ki bi privabila volivce, ki drugače ne bi glasovali za nobeno od teh strank (ali pa sploh ne bi volili). Skupaj z arabsko listo bi ustvarili politično silo, ki bi onemogočila povratek Likuda.

Dodal sem še, da če moj predlog ne bo sprejet, bodo vse vpletene stranke to obžalovale. Kot kaže sem imel, na žalost, prav.

Dan po volitvah je voditeljica Meretza Zehava Galon odstopila, kar je zelo častno.

Meretzu je komaj uspelo prestopiti volilni prag in dobiti zgolj štiri sedeže, čeprav mu je veliko volivcev (tudi jaz) v zadnjem trenutku priskočilo na pomoč.

Stranki je škodila vrsta mlačnih voditeljev. Toda njena bolehnost ima globlje korenine in je eksistencialne narave.

Meretz je bil že od vsega začetka stranka azkenaške intelektualne elite. Sporoča prava sporočila, toda skupnost orientalskih Judov jih prezira, verniki jih sovražijo in ruski emigranti jih odrivajo. Živi na samotnem otoku, njeni člani pa dajejo vtis, da so povsem srečni, da se družijo drug z drugim, brez prisotnosti drhali.

Zehava Galon je zelo dobra oseba, poštena in dobronamerna. Njen odstop se ji šteje v prid (zgodil se je takoj, ko so prišli prvi rezultati, ki so pokazali, da je dobil Meretz samo 4 sedeže). A sama stranka je postala, hm, dolgočasna. Že dolgo ni povedala nič novega. Njeno sporočilo je pravo, a postano.

Meretz potrebuje vodjo, ki zna spodbuditi navdušenje. Predvsem pa potrebuje novo držo. Takšno, ki ji bo omogočila priti ven iz lupine ter aktivno nagovoriti volivce, ki se je zdaj izogibajo. Zelo veliko dela bi morala vložiti v to, da bi ugajala Orientalcem, Rusom, Arabcem in tudi zmerno verujočim.

A pričakovati to zgolj od Meretza je nepravično, ker se pravzaprav nanaša na celoten socialistični in liberalni del Izraela, ki je tabor miru in družbene pravičnosti.

Volitve so pokazale, da so bile temačne prerokbe o nezadržnem preobratu Izraela v desno neosnovane. Ker pa gre mejna črta po sredini, je preobrat vseeno možen.

(Slika se v celoti ni spremenila. Desnica (Likud, Bennet in Lieberman) je dobila zgolj en sedež več, iz 43 je šla na 44 sedežev. Leva sredina (Sionistični tabor, Meretz in Lapid) je izgubila 8 sedežev, iz 48 so prišli na 40 sedežev, a večina izgubljenih je šla Kahlonu, ki je dobil 10 sedežev. Ortodoksni so padli iz 17 na 14 sedežev. Arabci so pridobil dva sedeža več, iz 11 na 13 sedežev. Napačen vtis glede velike spremembe so ustvarile volilne ankete s svojimi zlaganimi dramami.)

Toda za uresničitev preobrata v levo je potrebna pripravljenost pričeti od začetka.

Trenutna sestava izraelske levice za to ni primerna. Resnica je tako preprosta.

Najbolj izstopajoče dejstvo teh volitev je, da rezultat zelo natančno odseva demografsko sestavo izraelske družbe. Likud je odločno zmagal v skupnosti orientalskih Judov, ki jo tvori nižji družbeni sloj. Likud je delno tudi ohranil prisotnost v skupnosti Aškenazov.

Sionistični tabor in Meretz sta odločno zmagala v skupini dobro situiranih Aškenazov. Samo tam in nikjer drugje.

Odnos Likudovih volilcev napram stranki je podoben odnosu nogometnih navijačev napram svojemu moštvu. Čustvenosti je ogromno.

Že od nekdaj sem prepričan, da imata volilna propaganda in medijski trušč majhen (če sploh kakšen) vpliv na rezultat. Odločilna so demografska dejstva.

Levica se mora na novo opredeliti, v skladu s svojo dejansko situacijo, sicer zanjo ni prihodnosti.

Če katera od obstoječih strank to zmore, potem je to v redu. Če pa ne, potem potrebujemo novo politično silo. Takoj.

Nestrankarske organizacije, ki jih je v Izraelu cela kopica, tega ne zmorejo. Poskušajo pozdraviti že obstoječe krivice: njihovi aktivisti se borijo za človekove pravice, širijo dobre zamisli in opozarjajo na zlorabe. Toda ne morejo opraviti glavne naloge: sprememba državne politike. Za to potrebujemo politično stranko, ki bo zmagala na volitvah in sestavila vlado. To je najpomembnejši pogoj. Brez tega gremo namreč v propad.

Kot prvo, moramo jasno analizirati napake in si jih priznati. Usodna napaka je bila nezmožnost pritegniti veliki del orientalskih Judov, tudi tistih iz druge in tretje generacije. To ni od boga dano dejstvo, zato ga je potrebno prepoznati, analizirati in preučiti. To je vendarle možno storiti.

Še bolj to drži za emigrante iz bivše Sovjetske zveze, ki levico popolnoma zavračajo. Za takšno situacijo v Izraelu ne obstaja noben pravi razlog, zato je potrebno pridobiti drugo in tretjo generacijo te skupnosti.

Razbiti je potrebno tabu, ki Judom onemogoča združevanje moči z arabskimi političnimi silami. Ta tabu namreč povzroča samokastracijo na obeh straneh, levica pa je s tem obsojena na impotenco.

Tudi ni nobenega pravega razloga za popoln prelom med sekularno levico in zmernimi verskimi političnimi silami. Provokativna protiverska drža, ki je tipična za nekatere v sredini in na levi, je preprosto rečeno neumna.

Kaj torej storiti?

Najprej bi morala nastopiti nova vodstva strank. Zehava Galon je prvi pohvalni primer, ki bi mu morali slediti ostali. V ospredje bi resnično morali priti voditelji, ki niso kopija prejšnjih.

Največja nevarnost je v tem, da bo po prvem šoku vse skupaj šlo zopet po starem, kot da se ni nič zgodilo.

Odločno je potrebno ugotoviti, katera so trenja med levico in sloji družbe, ki se od njih odvračajo. Potrebno je organizirati testne skupine, da bi tako prišli do dna problema, do zavednih in nezavednih, praktičnih in čustvenih razlogov za zavračanje.

Gospodovalnost je potrebno zavreči, saj nobena družbena skupina nima izključno pravico do države. Vsi morajo imeti pravico do tega, da so slišani in da izrazijo svoja najgloblja čustva in težnje. Izključevalnost, ki je pogosto nezavedna, mora nadomestiti vključevalnost.

Po moje je napačno skrivati svoja prepričanja. Prav nasprotno, levici je škodilo prav to, da besedi »mir« in »Palestina« nista bili med kampanjo nikoli omenjeni. Poštenost je prvi pogoj za to, da prepričaš ljudi.

Skratka, če hoče levica naslednjič zmagati, se mora začeti reformirati in odpraviti razloge za svoj neuspeh.

To je možno storiti. Čas za začetek pa je takoj zdaj.

***

Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.

Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.