Opogumljena turška opozicija

V Turčiji, kjer si vlada predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana prizadeva za centralizacijo politične oblasti, so imele opozicijske stranke zadnje čase malo razlogov za optimizem. Množični shod, ki je potekal ta mesec v Istanbulu, je v zvezi s tem redka izjema.

Devetega julija je glavni turški opozicijski vodja Kemal Kiliçdaroğlu po 25-dnevnem pohodu iz turškega glavnega mesta Ankara svoje privržence spodbujal, naj se uprejo zatonu demokratičnih svobod. »Porušili bomo zidove strahu,« je pred nekaj sto tisoč pohodnikov izjavil Kiliçdaroğlu. »Zadnji dan našega pohoda za pravico je nov začetek in nov korak.« Negotovo pa je, ali razdeljena turška politična opozicija lahko preide od besed k smiselnemu in enotnemu odzivu na Erdoğanovo politično hegemonijo.

Spontan protest, ki je postal množičen

Republikanska ljudska stranka (CHP), ki jo vodi Kiliçdaroğlu, ima veliko podporo med tistimi Turki, ki so siti Erdoğanove večinske vlade. Toda v turškem okrnjenem političnem prostoru s priljubljenim, a polarizirajočim predsednikom, ki je še vedno za krmilom, se bodo morali voditelji opozicije spoprijeti z resnimi prizadevanji za ohranitev zagona, ki so ga ustvarili.

Ko sem nekaj dni pred prihodom v Istanbul govoril z Kiliçdaroğlujem, ki se je že približeval mestu, je tudi sam zvenel presenečeno zaradi razsežnosti protesta, tako kot vsi drugi. Jasno se je zavedal težav, ki se utegnejo pojaviti. Pohod je bil nenačrtovan odziv na aretacijo Enisa Berberoğluja, nekdanjega odgovornega urednika pomembnega časopisa Hürriyet in člana parlamenta iz stranke CHP.

Toda konkretni cilji pohoda so postali širše znani šele po tem, ko se je 450 kilometrov dolg protest že začel. Ko je Kiliçdaroğlu prispel v Istanbul, so pohodniki zahtevali gospodarsko pravičnost, možnost izobraževanja, enakost obeh spolov in zagotovilo, da se ljudi ne bo diskriminiralo na podlagi njihove etnične, verske ali kulturne identitete. Kiliçdaroğlu je medtem povedal, da je njegov cilj popolno preoblikovanje turške države ter omejitev izvršne oblasti s ponovno okrepitvijo parlamenta, neodvisnega sodstva in svobodnih medijev. Kovanje koherentne politične platforme na podlagi tako različnih ciljev bo preizkus za CHP in njeno vodilno vlogo v opoziciji.

Spontani protesti, podobni pravkar končanemu pohodu, niso v zadnjih letih prinesli nobenih reform, ki so jih zahtevali udeleženci protestov. Maja 2013 se je, na primer, zbrala velika množica, ki je nasprotovala vladnim načrtom za preureditev parka Gezi. Demonstracije so se končale brez pravega političnega učinka. Podobno se lahko zgodi tudi tokrat.

Kljub temu pa ankete kažejo, da naj bi javnost vedno bolj podpirala Kiliçdaroğluja. Raziskava, ki jo je na dan shoda objavil Research Istanbul, je pokazala, da 43 odstotkov vprašanih pohod podpira. To je 17 odstotkov več, kot znaša podpora stranki CHP. Povedano drugače: pohodniki iz CHP so dobili podporo zunaj svoje baze, kar je znamenje vedno globljega razočaranja Turkov nad sedanjimi razmerami.

Grob odziv vlade je mnoge odvrnil

Med privrženci so tudi člani prokurdske Ljudske demokratske stranke (HDP). Kar 83 odstotkov jih je podprlo protest. Ta je odmeval celo med člani Erdoğanove Stranke za pravičnost in razvoj (AKP). Okoli deset odstotkov anketiranih članov AKP je izjavilo, da podpirajo razloge za pohod.

Zdi se, da je Kiliçdaroğlu z nepričakovano in nenačrtovano državljansko nepokorščino konsolidiral svojo pozicijo voditelja širše, a razdrobljene opozicije. V letu, ki je minilo od spodletelega udara julija lani, je grob odziv vlade mnoge Turke odtujil od nje. Izredno stanje je še vedno v veljavi, zato se zdi, da se povečuje del javnosti, ki je dovzetna za pozive opozicije h krepitvi vladavine prava.

Erdoğanova tesna zmaga na aprilskem ustavnem referendumu, ki je predsedniku podelila nova pooblastila, s katerimi lahko razpusti parlament, izdaja dekrete in enostransko nastavlja sodnike, je še okrepila odločnost opozicije. Obenem je tudi potisnila mnoge Turke v naročje opozicije. Na podlagi raziskave Research Istanbula je bilo med tistimi, ki so na referendumu glasovali proti, kar 85 odstotkov takšnih, ki so se pridružili Kiliçdaroğlujevim pohodnikom. Pomenljivo je, da je bilo med njimi tudi sedem odstotkov tistih, ki so glasovali za.

Dolga pot do volitev konec leta 2019

Še prezgodaj je za ugibanja, ali bo imel Kiliçdaroğlujev pohod kakšen trajni učinek na turško politično usmeritev. Toda ne nazadnje je vsaj preformuliral pričakovanja o naslednjih predsedniških volitvah v državi, ki bodo potekale novembra 2019. Kljub skromnim pridobitvam v začetku meseca je Erdoğan še vedno mogočen nasprotnik. Za uresničitev Kiliçdaroğlujevega »novega začetka« za Turčijo bo treba prehoditi še dolgo pot.

***

Sinan Ülgen je izvršni predsednik istanbulskega Centra za študije gospodarstva in zunanje politike (EDAM) in gostujoči profesor na Carnegie Europe v Bruslju.

Project Syndicate, 2017

––––––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.