Tiskane izdaje
V Sloveniji med zdravljenjem v bolnišnici vsak dan umreta dva bolnika. Zaradi napak, ki bi jih bilo mogoče preprečiti, če bi tudi v našem sistemu dosledno upoštevali vse varnostne protokole. Ti so znani, v razvitem svetu ne le priznani, ampak tudi strogo upoštevani.
Merjenje kakovosti
»V ZDA je to področje urejeno tako dosledno, da ne bolnišnice ne zdravniki preprosto ne morejo več delovati, če javnosti ne omogočajo verodostojnega vpogleda v podatke o uspešnosti, o rezultatih zdravljenja. Merjenje kakovosti je obvezno in nihče niti ne pomisli, da bi se izmikal tej obveznosti,« je v današnjem intervjuju za Delo povedal prof. dr. Igor D. Gregorič, znani in mednarodno priznani srčno-žilni in torakalni kirurg, ki že 35 let dela v Ameriki.
In pri nas? Bili so poskusi, sistemski, sistematični in sporadični, ki pa so kaj hitro razvodeneli, vsi po vrsti. Pokazalo se je, da so bili podatki, ki so jih morale pošiljati bolnišnice, pomanjkljivi, prirejeni, nedosledni, tudi namerno spremenjeni.
Kot kaže, je ob vsakodnevnih obremenitvah, pomanjkanju kadra, delu z zastarelo in nemalokrat iztrošeno opremo preprosto zmanjkalo časa za ukvarjanje s protokoli, s katerimi naj bi v našem zdravstvu izboljšali kakovost dela in poskrbeli za boljšo varnost bolnikov med zdravljenjem.
Vendar opravičila ni. Za ukrepe, ki so neločljivi del procesa zdravljenja, njegov obvezni sestavni del, časa ne sme zmanjkati. Kaj bodo naredile slovenske zdravstvene ustanove, če niti po tem, ko bo čezmejna mobilnost pacientov postala del izkustvenega vsakdanjika, še vedno ne bodo imele svojega zdravstvenega kartona, osebne izkaznice, dokumenta, iz katerega bo jasno razvidno, kako dobri ali podpovprečni so njihovi rezultati? Bolniki imajo pravico do teh podatkov, prav je, da izvedo, komu lahko zaupajo, kam se lahko zatečejo, ko njihovo zdravje ali celo življenje visi na nitki.
Včasih je bilo o teh problemih, ki niso iz trte izviti, ampak so del zdravstvene resničnosti, tako pri nas kot povsod drugod, bogokletno govoriti. Ampak časi se spreminjajo. Vse več je zdravnikov in drugih članov zdravstvenih ekip, različnih strokovnjakov, ki delajo v sferi zdravstva in se zavedajo, da morajo rezultate svojega dela postaviti na ogled. In pri tem ne gre za znano prešernovanje s sporočilom »le čevlje sodi naj kopitar«. Ne bo pacient tisti, ki bo presojal o odstopanjih od kakovosti in odličnosti in razlogih za to, ne bo bolnik tisti, ki bo zahteval izboljšave in zagotovil spodbude, tudi finančne, za čim boljše rezultate zdravljenja. Pacient bo dobil informacijo, ki si jo zasluži in jo potrebuje v trenutku življenjske prelomnice, ko se mora boriti za svoj obstanek, za svoje preživetje.
Novi zakon. Tudi agencija?
Za preostalo mora poskrbeti nekdo drug. Neodvisno, strokovno, nedvoumno. Ministrstvo za zdravje? Nemogoče. Institucija s političnim predznakom in premalo strokovnega kadra tega preprosto ne zmore in ne sme početi. Zdravniška zbornica? Za takšno delo, ki presega skrb za etičnost in strokovnost zdravniškega poklica in nadzor nad njim, verjetno ne more dobiti javnega pooblastila. Preprosto prav se zdi, da bi to počela povsem neodvisna institucija, pri kateri ne bi moglo biti odklonov ali napačnih interpretacij. Pa je mogoče pričakovati, da bomo pri nas dočakali – in če, kdaj – zagon takšnega instituta?
Ideja o agenciji za kakovost je vzklila že pred 13 leti, rasla, se razvijala. Dozorelo ni nič. Slovenija pa tak institut potrebuje, drugače bodo bolnišnice še naprej delale po doslej uveljavljanem vzorcu: poročale bodo o tistih podatkih, ki jih prikažejo v najlepši luči, kakovosti in verodostojnosti teh podatkov pa ne preverja prav nihče. Če bi nad bolnišnicami bedela krovna ustanova – v kateri bi smeli biti le vrhunski, neodvisni, apolitični strokovnjaki –, bi se dogajalo bistveno manj anomalij. Ne bi bilo več mogoče, da bi ena bolnišnica za isto zdravilo plačevala petkrat več kot druga, kartelni dogovori bi bili nekaj povsem nemogočega, zavržnega. Zagotavljanje varnosti bolnikov in skrb za odličnost vsake ordinacije, slehernega kliničnega oddelka, splošne bolnišnice in terciarnega centra bi postali – poleg prizadevanj za vrhunsko strokovnost, seveda – glavni motor zdravstvenega kolesja.
Spodbudno je, da na ministrstvu za zdravje pripravljajo nov zakon. Zakon o kakovosti in varnosti zdravljenja. Za oblikovanjem tega dokumenta stojijo štiri projektne skupine, ki, kot smo slišali na prvi konferenci novoustanovljenega združenja za kakovost in varnost v zdravstvu, delujejo »bolj ali manj uspešno«. Trenutno so v pripravi izhodišča, ki jih nameravajo prihodnji teden predstaviti ministrici za zdravje; ko jih bo ta potrdila, bo dokument zrel za javno razpravo.
Da se bodo mnenja o tem zakonu pošteno kresala, ni dvoma. Trenutne napovedi zvenijo optimistično: uresničevanje celovitega koncepta zdravljenja; sistematično merjenje kakovosti in varnosti zdravstvenih storitev; stalno razvijanje zdravstvene službe v prid varovanja zdravja; krepitev interdisciplinarne oskrbe; omogočanje raziskav in razvoja. Lahko bi jih razumeli kot izjemno pronicljivo tlakovanje poti za tako zelo nujno izboljšanje pogojev za delo v slovenskem zdravstvu; kot garancijo za pravice pacientov, od katerih nemalokrat ostane le še komajda čitljiva sled v uzakonjenih dokumentih.
Odmik od politike
Toda obljube zdravstvene politike so eno, resničnost pa je nekaj povsem drugega. Ta formula je bila že vse prevečkrat preizkušena. Prav je, da resorno ministrstvo javno in jasno pove, da zdravstvene ustanove pri poročanju o varnostnih incidentih, o neželenih dogodkih pa tudi o nedopustno dolgih čakalnih dobah niso blestele. Edino pravilno bi bilo, če bi neodvisno nacionalno telo, odmaknjeno od političnega vpliva (pa naj bo to agencija za kakovost ali kaj drugega), lahko poskrbelo za uresničitev vsega tistega dela, pri katerem je kadrovsko zdesetkano ministrstvo za zdravje odpovedalo.
Za ocenjevanje tega sistemskega premika je še prezgodaj, jasno pa je, da so impulzi za njegov zagon prišli od drugod. Tudi od združenj bolnikov.
Pri nacionalni mreži 25 x 25, ki ima okoli 90.000 članov, so se odločili za privzetje sicer na vsakem koraku obljubljane aktivne vloge pacientov, ki pa v resnici ostaja prezrta. Hočejo sodelovati pri uresničevanju zdravstvene reforme, pri čemer pa dajejo prednost kakovosti. Po njihovem prepričanju za slabo kakovost plačujemo vsi – ne le tisti posamezniki, ki so zaradi neupoštevanja varnostnih protokolov izpostavljeni tveganju, ki se včasih konča usodno.
Slovenija je pred dvema letoma v poročilu evropske komisije svetu Evrope o uresničevanju 13 meril za varnost pacientov zasedla sramotno zadnje mesto, na katerem se je znašla skupaj z Romunijo. Ni dovolj, če so v slovenski medicini nekateri segmenti vrhunski, ti ne morejo polepšati skupne podobe. Da bo ta res zablestela, najprej doma, potem v mednarodnih primerjavah, bo potrebnega še veliko dela – kakovostnega in varnega.
Diana Zajc
