Tiskane izdaje
Zdaj smo pa tam. Naš naslednji predsednik oziroma predsednica bo Donald Trump ali Hillary Clinton.
»Naš?« Nisem državljan ZDA in si tudi ne želim biti.
Dejstvo pa je, da živim v svetu, v katerem so ZDA edina supersila in v katerem vsaka odločitev ameriške vlade vpliva na življenje vseh človeških bitij.
Ker sem državljan Izraela, je ta vpliv name še veliko večji kot na večino drugih in tudi bolj neposreden. Ravno sem si ogledal risanko, na kateri se Trump in Hillary plazita po tleh in ližeta škornje izraelskemu vojaku. In to ni kdo ve kako hudo pretiravanje.
Oba kandidata se razglašata za neomajna podpornika Izraela. A kaj to pomeni? Mar podpirata vse dele izraelske družbe?
Zagotovo ne. Oba podpirata le en določen del Izraela: skrajnodesničarsko vlado Benjamina Netanjahuja, ki jo s prispevki v njeno blagajno podpirajo ameriški judovski milijarderji.
S tem ko podpirajo Netanjahuja in njegove še bolj desno usmerjene koalicijske partnerje, v resnici delujejo proti meni in na milijone Izraelcem, ki povsem jasno vidimo, kako Netanjahu našo državo peha v katastrofo.
Pa vendar nimam pravice voliti. Gre za popolnoma jasen primer »prepovedi pritoževanja«, ki velja zame in za kakšno milijardo drugih človeških bitij.
Kakorkoli že, mene te volitve zelo zanimajo. Zato si želim vsaj izraziti svoje mnenje.
Na samem začetku vsega skupaj sem zapisal, da me Donald Trump po svoje spominja na Adolfa Hitlerja.
Zdaj, po vseh predvolilnih zborovanjih in konvencijah, ko je tekma dobila svojo končno obliko, se bojim, da bom moral ponoviti to svojo strašno oceno.
Seveda so med njima velikanske razlike. Mož je videti drugače. Ima oranžno pobarvane lase. Drugačno govorico telesa in drugačen način govora.
Drugačni časi. Drugačna dežela. Drugačne okoliščine.
In predvsem drugačni mediji. Hitler je bil produkt radia. Njegov glas je bil tisti edinstven inštrument, s katerim je osvojil nemške množice. Povedali so mi, da danes mladi Nemci bruhnejo v smeh, ko vidijo stare posnetke Hitlerjevih govorov.
Trump pa je stvaritev televizijske dobe. Je vladar malih ekranov. Na televiziji je premagal vse tekmece. Zlahka bi na televiziji premagal tudi Hillary Clinton. Če bi boj potekal zgolj na televizijskih ekranih, bi bilo že vse odločeno.
Podobnost med Trumpom in Hitlerjem obstaja na različnih ravneh.
V samem središču celotne Trumpove kampanje je bila ena beseda, pravzaprav ena črka: »I« (jaz). Tukaj ni bilo »mi«. Ni bilo normalne ideologije. Pa tudi ne normalnega programa.
Vse se vrti okoli »jaz«, okoli Trumpa. Trump bo prišel. Trump bo vse uredil.
Prav to je bilo tudi bistvo hitlerizma. Mož ni imel nikakršnega pravega programa (res je, da je obstajalo nekaj, kar se je imenovalo »24 točk« in kar so spravili skupaj ideologi stranke, a je Hitler vse skupaj povsem ignoriral. Ob neki priložnosti je v obupu vzkliknil: »Želim si, da ne bi nikoli slišali zanje!«)
To isto velja tudi za moža, ki je iznašel fašizem: Benita Mussolinija. Tudi italijanski diktator, ki je bil na različne načine Hitlerjev učitelj, ni poznal besede »mi«. Prva od desetih zapovedi fašizma se glasi: »Mussolini ima vedno prav.« Tudi Trump.
Glavna značilnost fašizma je absolutna osrednja vloga voditelja. Trumpov program je Trump.
Tako je to. Vse Trumpove deklaracije in politične izjave so popolnoma nepomembne. Strokovnjaki, ki so jih proučevali, jih vedno znova prebirali in iskali skrite pomene, so zgolj izgubljali čas. V vsem tem ni nikakršnih pomenov, ne jasnih ne skritih.
Izjave so nastajale na podlagi hipnih navdihov, ker so Trumpu v določenem trenutku ustrezale. Takoj nato so bile pozabljene ali zamenjane s povsem nasprotno mislijo. Bile so zgolj inštrument in nič drugega.
Zaradi tega je Trumpa tako zlahka ujeti pri laži. Sam sem videl seznam na ducate njegovih laži, od katerih je vsaka naslednja hujša od prejšnje.
A vrnimo se k Adolfu Hitlerju. V svoji knjigi Mein Kampf (Moj boj) o tem govori povsem odkrito. Sama knjiga je precej dolgočasna, lahko bi rekli, da gre za izdelek tretjerazrednega uma, vsebuje pa nekaj poglavij o »propagandi«, ki so neverjetno zanimiva.
(Mnogi pripisujejo iznajdbo nacistične propagande Josephu Goebbelsu. Vendar pa je bil »mali doktor« zgolj učenec samega firerja.)
V štirih letih, ki jih je v prvi svetovni vojni preživel kot vojak na fronti (nikoli si ni pridobil čina, višjega od poddesetnika), je bil Hitler silno navdušen nad delovanjem britanske propagande, katere cilj so bile nemške vojne linije. Hitler je občudoval britanska gesla, čeprav jih je imel za skupek laži. Ena od njegovih ugotovitev je bila, da večja ko je laž, večja je verjetnost, da ji bodo ljudje verjeli, saj si preprosti posamezniki ne morejo predstavljati, da bi lahko kdo tako silovito lagal.
(Hitler je takrat močno precenjeval učinke britanske propagande. Ti učinki so se namreč pokazali šele, ko so nemške linije že začele razpadati.)
Zdi se, da je ni laži, ki bi bila prevelika za Donalda Trumpa. Njegovim privržencem je to vseeno. Resnica jim nič ne pomeni. Trump vsakič znova povozi resnico.
Hillary Clinton je dobra povprečna političarka. Njena pozitivna lastnost je, da je ženska. To je že samo po sebi zelo pomembno. Čeprav me je izkušnja z Goldo Meir izučila, da je lahko ženska prav tako katastrofalna kot moški.
S precejšnjo gotovostjo si lahko predstavljamo, kakšno bo predsedovanje Hillary Clinton. Je zanesljiva in predvidljiva. Podobna Baracku (in Michelle) Obama, le da nima njunega šarma.
Nihče ne more napovedati, kakšno bo predsedovanje Donalda Trumpa. Vsaka napoved je brca v temo.
Nekaj pa se zdi tudi pri njem resnično: občudovanje Vladimirja Putina. Čeprav se močno razlikuje od hladnega, preračunljivega, drznega, a previdnega aparatčika KGB, ga Trump, kot se zdi, občuduje.
Ni kaj dosti dokazov, ki bi pričali o tem, da je to občudovanje obojestransko, a vse kaže, da so današnji nasledniki KGB aktivno posegali v ameriške volitve in storili vse, kar je bilo v njihovi moči, da bi pomagali Trumpu in onemogočili Hillary.
Trump je že izjavil, da ne bo avtomatično priskočil na pomoč Latviji, če bi Rusija napadla to nekdanjo sovjetsko republiko in sedanjo članico Nata. Je Latvija plačala za to svojo obrambo?
(»Gospod predsednik, ruska armada je pravkar napadla Latvijo! Naj pošljemo na pomoč naše čete?« »Počakajte, počakajte! Najprej preverite, ali so ti hudičevi Latvijci poravnali svoje obveznosti do Nata!«)
Sprava med ZDA in Rusijo lahko prinese marsikaj dobrega. Sedanje ameriško avtomatično sovraštvo do vsega, kar je ruskega, je ostanek hladne vojne in je zagotovo nekaj slabega za ves svet. Ni mi jasno, zakaj ne bi mogli dve veliki sili sodelovati, in to na različnih področjih.
Do tretje sile, torej do Kitajske, se Trump vede povsem drugače. Rad bi razveljavil trgovinske sporazume in delovna mesta znova preselil na domača tla. Celo meni, ki nisem ekonomist, je popolnoma jasno, da je to nesmisel.
In tako dalje. Kot bi gledali moškega, ki namerava iz gole radovednosti skočiti s strehe.
Nemcem, ko so aprila 1933 volili Adolfa Hitlerja in njegovo stranko, se še sanjalo ni o drugi svetovni vojni, medtem ko je Hitler že sklenil, da bo zasedel Vzhodno Evropo in jo odprl za nemško kolonizacijo. Bili so hipnotizirani z njegovo osebnostjo. In − v nasprotju s predsednikom ZDA − nemški kancler ni bil najpomembnejši voditelj na svetu.
Sovražim izbiro manjšega zla. Na dvajsetih izraelskih volitvah (razen na štirih, ko sem bil sam kandidat) sem dal vedno svoj glas strankam, ki mi niso bile preveč pri srcu, in kandidatom, ki jim nisem zaupal.
A takšno je življenje. Če ni kandidata, za katerega bi držali pesti, potem volite tistega, ki lahko povzroči najmanj škode. Leta 1933 je moj oče dal svoj glas Nemški konservativni stranki, ker je bil prepričan, da ima edino ta stranka možnost, da ustavi naciste. Kot je ob neki priložnosti dejal Pierre Mendes-France: »Živeti je izbirati.«
Vsem mojim ameriškim prijateljem bi rad dejal: Pojdite na volitve in dajte svoj glas Hillary Clinton, ne glede na to, ali vam je pri srcu ali ne. To nima nikakršne zveze z naklonjenostjo.
Ne ostanite doma. Če ne boste volili, bo to pomenilo, da ste glasovali za Trumpa.
Stara šala govori o bogatem Judu, ki so ga v skupnosti vsi sovražili. Ko je umrl, ni hotel nihče imeti poslovilnega govora, saj je običaj, da se v takšnem govoru o umrlem lahko pove samo lepe stvari. Na koncu se je le nekdo prostovoljno javil.
»Vsi vemo, da je bil ljubi pokojnik grozen človek,« je dejal. »A če ga primerjamo z njegovim sinom, je bil pravi angel!«
Hillary Clinton ni grozna. Je povsem sprejemljiva kandidatka. A v primerjavi z Donaldom Trumpom je angel.
