Tiskane izdaje
Nekateri vidijo odgovor predvsem v javnih protestih, s katerimi si želijo pokazati, da je njihovo mnenje drugačno od vladajočih v danem obdobju, naj bodo ti levi ali desni. Seveda to ni dovolj, saj je treba za nujne premike v družbi imeti tudi svoje mnenje »za«, ki mora biti jasno predstavljeno in smo zanj tudi odgovorni. Je v demokratični družbi res treba najprej iti na ulice, da bi se kaj spremenilo? Če to drži, je nekaj napak tako z oblastjo kot s tistimi, ki svojega mnenja pogosto ne znajo drugače predstaviti in uveljaviti kot na ulici.
Ob tem menim, da zgolj volitve (vsaka štiri leta) celo ob ustreznem volilnem sistemu kot delu političnega sistema ne morejo biti edini odgovor na to dilemo. Državljani morajo imeti možnost uveljavljati svoje večinsko mnenje tudi v okviru drugih orodij, ki jih mora dober politični sistem ponuditi. Ne gre le za možnost izrekanja na referendumih ali v javnih občilih, ampak tudi za »hitro komunikacijsko avtocesto«, s katero bi oblast z določenim mnenjem številnih državljanov znotraj ustreznejših zakonskih okvirov prisilili v soočanje in legitimno opredeljevanje glede rešitve določenih družbenih problemov.
Kolega s FRI UL prof. dr. Andrej Dobnikar je tako »učinek ceste« ali orodja za več državljanske demokracije poimenoval »avtorizirano večinsko javno mnenje« (v nadaljevanju: AVJM). Drugo ime bi lahko povzel po aktivnem članu civilne združbe Sinteza Matjažu Mačku, ki razmišlja o »avtorizirani javni razpravi z ugotavljanjem večinskega stališča«.
Slednji v svojem zapisu vidi »problem demokracije v Sloveniji v tem, da državljan ne more priti do (opažene javne, op. M. M) besede«. V predstavniškem sistemu, kot ga namreč prakticiramo, ostaja zato koristen potencial razmišljajočih državljanov premalo izkoriščen. Tega problema namreč ni mogoče učinkovito, torej z ugodnimi posledicami, reševati z anketami, ki so namenjene predvsem zaznavanju stališč državljanov ali celo poigravanju z njimi, razpravami v časopisju, »kvazi« javnimi razpravami o osnutkih določenih zakonskih rešitev kot izgovorom za demokratičnost in javnimi razgrnitvami občinskih prostorskih načrtov.
Ni namreč dovolj napisati, da cenimo mnenje državljanov, ko naj bi oblastniki sprejemali vrsto pomembnih odločitev, in se v slogu »kvazi« javnih razprav posvetovati z njimi, ampak se mora oblast najprej potruditi, da resnično zazna prevladujoča stališča državljanov in jih upošteva tudi, kadar se ne skladajo z njenimi željami po »socialnem inženirstvu«. Če je svet ob nasilni smrti črnca v ZDA preplavilo geslo »življenja temnopoltih so pomembna«, bi morali v Sloveniji glede na povedano uveljaviti geslo »vaše mnenje (naj) šteje«. Izhajam iz ugotovitve, da pravice do izražanja mnenj po ustavi ni mogoče omejiti. Pri tem imam v mislih urejeno razpravljanje in izražanje takšnih ali drugačnih mnenj, s katerim naj javnost v zakonskih okvirih družbenega odločanja učinkovito vpliva na demokratično sprejemanje odločitev, pomembnih za ožjo ali širšo družbeno skupnost.
Prevladujoče posredno odločanje prek izvoljencev v predstavniških organih je zato v zdajšnji digitalni dobi treba nujno nadgraditi z večjim »takojšnjim« vplivom aktivnih državljanov. Razvoj računalniškega spleta je po letu 2000 odprl možnost novih poti in oblik političnega delovanja, vključno z novimi načini povezovanja med ljudmi, zbiranja podatkov in posredovanja informacij ter poskusov vplivanja na politične procese. Z olajšanim dostopom državljanov do pomembnih informacij so izpolnjeni pogoji, da vsak od njih v skupnosti enakih predstavi svoja in sooblikuje skupna stališča o pomembnih javnih zadevah. To naj bi omogočilo temeljito preobrazbo razmerij v družbeni in s tem politični moči ter podvrglo hierarhično odločanje oblastnikov sprotni presoji državljanov.
Ni skrivnost, da se zdimo sami sebi bolj uspešni, če nas drugi upoštevajo ali celo izrecno prosijo za mnenje. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Pomembnih »infrastrukturnih« družbenih odločitev, ki bodo bistveno vplivale na življenje slovenskih državljanov v prihodnosti, tako ne bi smeli več sprejemati brez zaznavanja in upoštevanja večinskega mnenja tistih, ki bodo nosili njihove posledice; v danem trenutku so to vsaj vsi volilni upravičenci. Civilna družba naj bi pri tem pomagala z vzpostavitvijo platforme za državljansko demokracijo (PDD), primerne za računalniško izmenjavo mnenj na podlagi smiselne zasnove zastavljanja bistvenih vprašanj ob predstavitvi možnih alternativ in pridobivanja odgovorov od vseh zainteresiranih. Namen PDD je seznanitev odločujočih z večinskimi stališči in posledično ponudba širše sprejemljivih rešitev.
Gre za predlog sodobne oblike komuniciranja med organiziranimi nosilci civilnih iniciativ in volivci s pomočjo digitalne tehnologije. S pomočjo ustrezne platforme na strežniški infrastrukturi in ob prostovoljni namestitvi ustrezne uporabniške rešitve – aplikacije – bi lahko civilna družba v dvosmernem komuniciranju sproti nagovarjala javnost z aktualnimi vprašanji in na avtoriziran način prek digitalnih potrdil sprejemala odgovore zainteresiranih državljanov. Upoštevaje, da bodo od leta 2021 digitalna potrdila, katerih izdaja je že zdaj brezplačna, predvidoma izdana skupaj z novimi osebnimi izkaznicami, bi lahko zbrano število avtoriziranih odgovorov prek računalniške povezave v nekaterih primerih preseglo tudi številko 100.000. Tako obsežna »anketa« s podporo nekaterim stališčem bi morala biti podprta tudi z zakonsko obveznostjo oblasti, da ob visokem številu, npr. več kot 10.000, odgovorov v prid neki usmeritvi z alternativno obliko razprave in izrekanja omogoči postopke za dodatno preverjanje in zakonsko uveljavitev ugotovljenih večinskih stališč.
Vzpostavitev PDD z AVJM kot njenim bistvenim izplenom zahteva od nosilcev odgovorno in strokovno utemeljeno izbiro tem oziroma vprašanj, ki naj jih civilna družba objektivno predstavi državljanom. Projekt PDD ima namreč ne le svoj tehnološki, ampak tudi družbeno-organizacijski del. Drugi je zahtevnejši od prvega. Uporaba platforme bi lahko še kako prišla prav tudi društvom, celo strankam, da posodobijo svoje komuniciranje in s tem delovanje.
Se pa pri sprejemanju te zamisli zatika. Uveljavitev projekta, ki bo nekje – upajmo, da v Sloveniji – prav gotovo kmalu zaživel in pridobil množičnost, bo seveda imela svoje politične in sociološke posledice. Prav zato danes vidim resno oviro zanj žal tudi v odtujenosti vodstev v civilni sferi do državljanov kot temelja civilne družbe. Mogoče so za ustrezen premik k podpori projektu v teh vodstvih potrebni drugačni ljudje s sodobnimi nazori in znanji.
---
Prof. dr. Miran Mihelčič je ekonomist.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
