Otroška kardiokirurgija v politiki

Zadnja leta se javnost v Sloveniji zelo veliko posveča kirurškim operacijam otroških src v Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani. Čeprav je v UKC vsako leto 1,1 milijona zdravljenj in v celotni državi vsaj deset milijonov zdravljenj na leto, srčnih operacij otrok pa je zgolj 80 ali manj, zanimajo javnost prav te operacije. Razlogi so različni. Nesmiselno jih je ponavljati, saj so bili v medijih že velikokrat opisani, prav vsakdo pa si lahko prebere tudi celotno poročilo mednarodne komisije, ki je objavljeno na spletni strani zdravniške zbornice. Sporni »Mishalyjev program«, ki je bil po presoji mednarodne komisije tvegan za otroke, je bil že pred več kot letom in pol ustavljen, torej ga ni več. Namesto njega se izvaja drug program.

Čeprav že vsi vse vedo in čeprav tveganega programa ni več, je za ta četrtek v državnem zboru sklicana nujna seja odbora za zdravstvo. Poslanci se nameravajo seznaniti s poročilom o mednarodnem nadzoru, ministrstvo za zdravje pa zadolžiti, da razišče okoliščine in zahteva odgovornost vodstva UKC za nastalo stanje. Ministrstvu nameravajo tudi naložiti, da v šestih mesecih pripravi sistemske rešitve za normalizacijo dela v UKC in povrnitev zaupanja javnosti v program, piše v vabilu. A iz izkušenj vemo, da bo seja priložnost za pogrom nad nekaj posamezniki iz UKC. Najbrž tudi širše. Pod krinko skrbi bodo UKC rušili.

Politični utrip UKC

Poslanci imajo morda smisel za humor. Nujna seja odbora za zdravstvo je bila zaradi otroške kardiokirurgije že lani. Poslanci so bili ogorčeni nad zaustavitvijo Mishalyjevega programa, na odgovornost so klicali takratno vodstvo UKC, Simona Vrhunca in prof. dr. Sergeja Hojkerja, ki je program ustavil. Zdaj je seja sklicana, ker je nadzor ugotovil, da je bil (isti) program ogrožujoč za otroke. Spet kličejo na odgovornost vodstvo UKC.

Zanimivo je, da je tokratno nujno sejo sklicala stranka SDS. Na tem mestu jo je treba pohvaliti: prvi sporni dogovor z Mishalyjem je namreč sklenila direktorica UKC Darinka Miklavčič v času vlade Janeza Janše (SDS), ki jo je tudi postavila za direktorico. Strokovna direktorica UKC je bila v tistem času prof. dr. Saša Markovič, prej ožja svetovalka ministra za zdravje Andreja Bručana (SDS). O tem se nič ne govori, saj SDS kot opozicija zdaj vedno vso svojo energijo usmerja proti zadnjemu, »levemu« vodstvu UKC. Če bodo tokrat pošteno razpravljali, bodo začeli na točki prvega pravnega akta.

Politično nastavljanje vodstva UKC je za to ustanovo škodljivo, saj zdravljenje bolnikov pač ni ali vsaj ne bi smelo biti levo-desno. Toda v Sloveniji je tako, da se ob zamenjavi vlade ponavadi zamenja tudi vodstvo UKC. Tako sta Miklavčičeva in Markovičeva »padli« skupaj z Janševo vlado. Nadomestila sta ju Simon Vrhunec in prof. dr. Brigita Drnovšek Olup, kandidata »leve« politične opcije. A tudi njiju ni več. Zdaj je nova ministrica Milojka Kolar Celarc, nova je tudi vodilna ekipa UKC – v. d. Andrej Baričič (dva meseca) in prof. dr. Sergej Hojker (približno dve leti). Ti trije zanesljivo niso odgovorni za stanje izpred nekaj let, vseh drugih pa ni več na funkcijah, torej ne morejo več politično odgovarjati. Razprava poslancev, katerih smisel in moč je iskanje politične odgovornosti, na tej točki izgubi svoj smisel.

Iz mednarodnega poročila je razvidno, da je imela vsa vodstvena linija v sedmih letih težave. V njej so bili poleg vsakokratnih generalnih in strokovnih direktorjev še strokovna direktorja kirurgije prof. dr. Martin Tonin in za njim prof. dr. Alojz Pleskovič (oba sta že upokojena) ter prof. dr. Borut Geršak (prav tako ni več predstojnik), ki je bil vodja programa otroške srčne kirurgije in je v Slovenijo pripeljal izraelskega kirurga Mishalyja. Da ne bi vodenje šepalo tudi v prihodnje, je treba izvesti sistemske, torej zakonske spremembe. Zdaj je namreč tako, da vodilni v zdravstvu v celoti gledano nimajo orodij za polno vodenje in odgovornost. A jih potrebujejo.

Uganka zaupanja

V mednarodnem poročilu je navedenih veliko podrobnosti o zdravljenju malih srčnih bolnikov. Dvomimo, da sta nekdanji minister za zdravje Tomaž Gantar (zdravnik urolog, zdaj poslanec) in predsednik zdravniške zbornice Andrej Možina (zdravnik ginekolog), ki sta v imenu institucij naročila mednarodni nadzor nad otroško kardiokirurgijo v UKC, načrtovala, da bi o rezultatih nadzora razpravljala celotna slovenska javnost, vključno s poslanci in televizijskimi gledalci. Laična javnost namreč ni usposobljena za ozko specialistično področje kardiokirurgije. To je stroka zdravnikov, ki se šolajo za to virtuozno poklicno spretnost še približno 15 let po srednji šoli. V Sloveniji ni niti enega kirurga, ki bi obvladal operacije otroških src. Kdo bi torej o njih lahko strokovno razpravljal?

Resda smo v poročilu vsi lahko prebrali podrobnosti zdravljenja, a ne verjamem, da se kdorkoli v državi na podlagi dveh ur branja počuti kompetentnega govoriti, kaj šele soditi o tako občutljivem področju. Poslanci – mnogi v tem odboru imajo zgolj srednješolsko izobrazbo in niso kirurških operacij še nikoli izvajali – torej zanesljivo ne bodo mogli odgovorno govoriti o pravilnosti posegov v otroško srce. Zakaj se je predsednik zbornice Andrej Možina odločil omogočiti vpogled v te zares strokovne teme, ki javnost plašijo in povzročajo nezaupanje do vseh zdravnikov, je uganka.

Varčevanje za vsako ceno

Prav tako je težko verjetno, da bi poslanci in laična javnost lahko tvorno pripomogli k strokovnemu programu za specializacijo iz otroške kardiokirurgije. Mednarodno poročilo je namreč precej kritično do tega programa, za katerega je polno odgovorna zdravniška zbornica. Gre za bistvo samouravnavanja zdravniškega poklica. Nihče v državi ne zna zdravnikom povedati, kako naj se izobrazijo, da nas bodo lahko zdravili. Zakaj bi torej o tem razpravljali poslanci? In televizijski gledalci? Naučijo se lahko v tujini, a mednarodni nadzor je nakazal, da UKC zaradi varčevanja ni poslal specializanta na potrebno izobraževanje v Evropo. Zdravnik je zato zapustil službo in odšel v tujino sam. Takih zdravnikov, ki ne vidijo svojega poklicnega razvoja v Sloveniji, je vse več in več, v zadnjem letu in pol 300. To je zelo skrb vzbujajoče.

Poslanci in laična javnost seveda lahko govorijo o vsem, pa četudi se na tisto nič ne spoznajo, a je teža teh razprav majhna in v glavnem čustvena. To povečuje nezaupanje bolnikov. Govoriti laično o posegu v otroško srce je podobno, kot da bi hotel poslanec popraviti jedrski reaktor. Jasno, da tega ne zna. Pomembna tema, o kateri pa bi bila razprava v parlamentu dobrodošla, je denar za zdravstvo.

Razvoj medicine da ali ne

V ta sklop sodi razprava o tem, ali se bo v Sloveniji izvajala otroška srčna kirurgija – torej vrhunska medicina – ali ne. Odločitev o tem, ali bo v Sloveniji vrhunska medicina, je v rokah poslancev. Če ni denarja, Slovenija ne more imeti vrhunske medicine. Če bodo poslanci odločili, da otroške kardiokirurgije v Sloveniji ne bo, ima Slovenija dve možnosti: da pusti umreti otroke, ki se narodijo s srčno napako, s čimer postane čez noč nerazvita država. Ali pa, da vse bolne otroke pošilja v tujino, kar je tvegano in veliko dražje kot doma.

Zdravniki so že povedali, da so zmožni organizirati ponovni zagon in razvoj otroške kardiokirurgije v UKC. Če jih bodo poslanci v tem podprli in hkrati sprejeli zavezo, da bo zagotovljen tudi denar, so naredili vse, kar je njihova naloga za pozitivne spremembe v UKC. Treba se je zavedati, da je vrhunska medicina v globalnem svetu stvar trga. Veliki centri z veseljem požrejo male. Vsakdo bi rad operiral slovenske bolnike in s tem služil denar.