Tiskane izdaje
Nekaj moram priznati: Marvan Barguti mi je všeč. V njegovem skromnem domovanju v Ramali sem ga večkrat obiskal. Med drugim sva se pogovarjala o izraelsko-palestinskem miru. Razmišljala sva enako: ustvariti je treba državo Palestino zraven države Izrael in vzpostaviti mir med državama na podlagi razmejitve iz leta 1967 (z manjšimi popravki) ter zagotavljati odprte meje in medsebojno sodelovanje. To ni bil nikakršen skrivni dogovor: Barguti je večkrat omenjal svoj predlog, tako v zaporu kot na prostosti.
Všeč mi je tudi njegova žena Fadva, ki se je izšolala za odvetnico, vendar se je posvetila predvsem boju za izpustitev soproga iz zapora. Na množično obiskanem pogrebu Jaserja Arafata sem po naključju stal zraven nje in videl njen objokani obraz. Ta teden je Barguti skupaj s približno tisoč drugimi palestinskimi zaporniki v Izraelu začel gladovno stavkati. Pravkar sem podpisal peticijo za njegovo izpustitev na prostost.
Marvan Barguti je rojen voditelj. Kljub svoji nizki postavi izstopa na vseh zborovanjih. V gibanju Fatah je postal vodja mladinskega odseka (beseda »fatah« je narejena iz prvih črk besedne zveze »palestinsko osvobodilno gibanje« v obratnem vrstnem redu). Bargutiji so razširjen klan, ki obvladuje več vasi blizu Ramale. Marvan se je rodil leta 1959 v vasi Kobar. Njegov prednik Abd al Džabir al Barguti je vodil arabski upor leta 1834. Mustafo Bargutija, prodemokratičnega aktivista, sem srečal na številnih demonstracijah in skupaj sva vdihavala solzivec, razpršen v zraku. Omar Barguti je vodja mednarodnega gibanja za bojkot Izraela.
Marvanu sem morda naklonjen tudi zato, ker sva oba v svoji mladosti doživela podobne stvari. Palestinskemu uporniškemu gibanju se je pridružil pri petnajstih letih in prav toliko sem bil star tudi jaz, ko sem se pridružil hebrejskemu podtalnemu gibanju približno 35 let pred tem. S prijatelji smo se imeli za borce za svobodo, britanska oblast pa nas je označila za »teroriste«. To se je zdaj zgodilo tudi Marvanu − v svojih očeh in v očeh velike večine Palestincev je borec za svobodo, izraelska oblast ga ima za »terorista«.
Ko so mu začeli soditi na okrožnem sodišču v Tel Avivu, smo s prijatelji, člani izraelskega mirovniškega gibanja Guš šalom (Mirovniški blok), na sodišču poskušali pokazati, da smo solidarni z njim. Iz dvorane so nas nasilno pregnali oboroženi varnostniki. Eden od mojih prijateljev je takrat izgubil noht na enem od prstov na nogi.
Pred leti sem Bargutija označil za »palestinskega Mandelo«. Resda se razlikujeta po telesni višini in barvi kože, vendar sta si zelo podobna: oba sta mirovnika, vendar dopuščata nasilje proti svojim zatiralcem. Toda apartheidski režim je bil zadovoljen z obsodbo na eno dosmrtno zaporno kazen, Bargutija pa so obsodili na nesmiselnih pet dosmrtnih kazni in še na dodatnih 40 let za zapahi − zaradi nasilnih dejanj njegove organizacije Tanzim (gibanje Guš šalom je ta teden objavilo izjavo, v kateri je zapisalo, da bi morali Britanci po enaki logiki obsoditi Menahema Begina na 91 dosmrtnih zapornih kazni zaradi bombnega napada na hotel Kralj David, v katerem je umrlo 91 ljudi, med njimi številni Judje).
Mandela in Barguti sta si podobna še po nečem: ko je apartheid uničila kombinacija »terorizma«, nasilnih protestov in bojkota, razširjenega po vsem svetu, je Mandela postal samoumevni voditelj nove Južne Afrike. Mnogi pričakujejo, da bo po ustanovitvi palestinske države Barguti postal njen predsednik po Mahmudu Abasu. Njegova osebnost vzbuja zaupanje, zato bi bil lahko primeren razsodnik pri notranjih sporih. Pripadniki Hamasa, ki nasprotujejo Fatahu, bi bili pripravljeni prisluhniti Marvanu. Je idealen posrednik med obema gibanjema. Pred nekaj leti so na Marvanovo pobudo številni zaporniki, ki pripadajo obema organizacijama, podpisali skupni poziv k narodni enotnosti in določili konkretne pogoje. Toda na koncu se ni nič zgodilo.
Mimogrede, prav to bi lahko bil še en razlog za to, da izraelska vlada zavrača kakršne koli predloge o osvoboditvi Bargutija, tudi če bi se med izmenjavo zapornikov to lahko zgodilo. Svobodni Barguti bi lahko postal pomembna osebnost v boju za palestinsko enotnost, to pa je zadnje, kar si želijo izraelski gospodarji. Divide et empera, deli in vladaj, je bilo vse od časov starega Rima vodilno načelo vseh režimov, ki zatirajo druga ljudstva.
Izraelska oblast je bila pri tem izjemno uspešna. Politična geografija zagotavlja popolne temelje za takšno početje: Zahodni breg od Gaze ločuje približno 50 kilometrov izraelskega ozemlja. Hamas je prevladal v Gazi z volitvami in nasiljem ter ni pripravljen sprejeti vodilne vloge Palestinske osvobodilne organizacije (PLO), zveze bolj sekularnih organizacij, ki vlada Zahodnemu bregu. To pravzaprav ni nič nenavadnega za narodnoosvobodilne organizacije. Pogosto namreč razpadejo na bolj ali manj skrajna krila na veliko veselje zatiralcev. Izraelska oblast zato res ni pripravljena izpustiti Bargutija in dopustiti, da bo spet vzpostavil narodno enotnost Palestincev. Bog ne daj.
Udeleženci gladovne stavke ne zahtevajo, da bi jih izpustili, ampak zahtevajo izboljšanje razmer v zaporih. Med drugim zahtevajo, da bi jih njihove žene in družine lahko obiskovale pogosteje in dlje časa ostale na obisku, zahtevajo tudi konec mučenja, boljšo hrano in podobne stvari. Poleg tega nas opozarjajo, da mednarodni zakoni prepovedujejo »zasedbeni sili« seliti zapornike z zasedenega ozemlja v domovino okupatorja. Prav to se dogaja s skoraj vsemi palestinskimi »varnostnimi zaporniki«.
Barguti je prejšnji teden naštel te zahteve v mnenjskem članku, objavljenem v New York Timesu, ki je tako pokazal svojo lepšo stran. Pod uredniško opombo so avtorja predstavili kot palestinskega politika in poslanca v parlamentu. To je bilo pogumno dejanje časopisa (ki je tako nekoliko popravil svoj vtis v mojih očeh, po tem ko je obsodil Bašarja al Asada zaradi uporabe strupenega plina brez kakršnega koli dokaza).
Toda pogum ima svoje meje. Že naslednji dan je New York Times objavil opombo uredništva, da je Barguti obsojen morilec. To je bilo nizkotno dejanje vdaje pod pritiskom sionistov. Mož, odgovoren za to zmago, je človek, ki se mi zdi še posebej odvraten. Ime mu je Michael Oren in je zdaj pomočnik ministra v Izraelu, vendar se je rodil v ZDA in pripada tisti podskupini ameriških Judov, ki veljajo za izraelske supersuperdomoljube. Sprejel je izraelsko državljanstvo in izraelsko ime, da bi lahko postal izraelski veleposlanik v ZDA. Na tem položaju je vzbudil pozornost, ker je uporabljal izjemno ostro protiarabsko retoriko, tako skrajno, da je bil ob njem celo Benjamin Netanjahu slišati zmeren. Dvomim, da je ta človek kadar koli kaj žrtvoval zaradi svojega domoljubja; pravzaprav je iz tega naredil lepo kariero. Kljub temu govori zaničevalno o Bargutiju, ki je precejšen del svojega življenja preživel v zaporu in izgnanstvu. Bargutijev članek v New York Timesu je označil za »novinarsko teroristično dejanje«. Glejte, kdo se oglaša.
Gladovna stavka je zelo pogumno dejanje. Je zadnje razpoložljivo orožje najmanj zaščitenih ljudi na svetu − zapornikov. Odvratna Margaret Thatcher je pustila irskim udeležencem gladovne stavke, da so se izstradali do smrti. Izraelska oblast je hotela začeti prisilno hraniti palestinske udeležence gladovne stavke. Izraelsko zdravniško združenje zasluži pohvalo, ker ni bilo pripravljeno sodelovati, saj so zaradi takšnih dejanj v preteklosti žrtve že umirale. Zato takšnega mučenja niso več izvajali.
Barguti zahteva, naj palestinske politične zapornike obravnavajo kot vojne ujetnike. To se ne bo zgodilo. Toda zahtevati je mogoče, da z vsemi zaporniki ravnajo humano. To pomeni, da je odvzem prostosti edina kazen, ki jo vsilijo zaporniku, in da v zaporih zagotavljajo ustrezne razmere po svojih najboljših močeh. Zdi se, da se je v nekaterih izraelskih zaporih vodstvo odločilo za poseben način ravnanja s palestinskimi zaporniki. To ne velja za vse zapore. Zdi se, da je zaporniško osebje sovražnik zapornikov in poskuša čim bolj zagreniti njihovo življenje. Razmere so se po začetku stavke še poslabšale. Takšno početje je kruto, nezakonito in neučinkovito. V boju proti gladovni stavki ne moreš zmagati. Zaporniki bodo zmagali, zlasti če jih opazujejo dobri ljudje z vsega sveta. Morda to počne celo New York Times.
Veselim se dneva, ko bom lahko spet obiskal Marvana kot svobodnega človeka v njegovi hiši v Ramali. Toliko bolj, če bo Ramala takrat mesto v svobodni državi Palestini.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
