Papež Rambo I. ali Janez Pavel III.?

Naloga novega papeža je, da odpre vrata. To pomeni vstop v novo resničnost in odpiranje v nov prostor.

Objavljeno
12. marec 2013 07.08
Posodobljeno
12. marec 2013 08.00
Peter Rožič
Peter Rožič

Danes se kardinali s ključem (»cum clave«) zapirajo v Sikstinsko kapelo. Tesno zapiranje vrat spominja na apostole, to je na najožje Jezusove sodelavce, ki se po smrti Učitelja iz strahu zaklenejo pred svetom in zunanjim vplivom. Morda so tudi kardinali preplašeni in razočarani. Pred očmi jim malodane umira Kristusovo telo – Cerkev. Najbrž jih je presenetil papežev odstop. Slišali so za vatikansko pranje denarja in prikrivanja grozljivih zločinov nad otroki. Najbrž se spominjajo afere Vatileaks. Mori jih finančni zlom škofij od Los Angelesa do Maribora. Še teološko mišičasti Benedikt XVI. ni zdržal do konca in je ponižno odstopil. Od zunaj pritiski in preganjanja po medijih, sodiščih. Od znotraj upad vere, vernikov in verodostojnosti. Cerkev umira, vstajenja pa od nikoder. Ni čudno, da se zaklepajo. Toda, bo tudi tokrat pri zaklenjenih vratih vstopil Rešenik? Le komu bo poveril nebeškega kraljestva ključ? In izvoljenec, bo odklenil vrata svetu – cum clave?

Pričakovanja javnosti

Konklave je v medijih prebudil zelo veliko zanimanje. V primerjavi z drugimi volitvami po svetu so te ene najbolj medijsko spremljanih. Od odstopa Benedikta XVI. svoj pogled vsak dan podaja ameriški The New York Times, italijanska La Repubblica in tudi slovenski časopisi. Na takšno zanimanje širše javnosti so se kardinali različno odzvali. Nekatere so novice in govorice iz italijanskih medijev globoko pretresle. Ameriški kardinali so v Vatikan pripeljali kar svoje novinarje in pripravljali tiskovne konference. Pred tednom dni je Vatikan kardinalom iz Amerike sicer zabičal medijski molk. Niso pa molčali italijanski kardinali. Kljub zaprisegi k tajnosti so nadaljevali posredovanje sočnih govoric in poročil po osebnih poznanstev z novinarji. Poznavalci trdijo, da je prav takšen način poročanja botroval škandalu Vatileaks. Kmalu po škandalu se je Benedikt XVI. odločil za odstop in službo namenil človeku boljšega zdravja, torej mlajšemu in močnejšemu.

Pričakovanja katoličanov

Odstop Benedikta XVI. ni prebudil zanimanja samo pri širši javnosti, ampak tudi pri katoličanih. Pred tednom dni so rezultati široko zasnovane raziskave med ameriškimi katoličani predstavili za kardinale kar presenetljivo sliko. Medtem ko svojim škofom skoraj ne zaupajo, svojim župnikom in redovnicam izražajo veliko podporo. Nadalje, le 19 odstotkov vprašanih katoličanov iz Amerike hoče, da bi naslednji papež nadaljeval delo Benedikta XVI. Kar 66 odstotkov bi raje izbralo mlajšega papeža. Isti odstotek bi papežu svetoval, naj duhovnikom dovoli poroko. Tri četrtine vprašanih meni, da papežev odstop pomeni nekaj dobrega. Vendar njegov korak prinaša določene posledice, ki presegajo težko pričakovano izvolitev papeža ali mnenja Američanov. Novi papež se bo kaj kmalu znašel pod pritiskom in pričakovanji različnih skupin. Gotovo bo pozvan k odstopu, če dela ne bo opravljal tako, kot bi si vplivne skupine ali posamezniki želeli.

Cerkev na razpotju

Poleg pritiskov in pričakovanj bo novega papeža kmalu pričakala številčno oslabljena Cerkev. V svetovnem merilu se, na primer, mladi Cerkvi pridružujejo redkeje kot v preteklosti. Mnogi Cerkev zapustijo. Še bolj kot mladi pa Cerkev zapuščajo ženske. Zadnji podatki o tem vsesvetovnem eksodusu postavljajo zelo pomembno vprašanje kontinuitete. Kako naj se vera prenaša na mlajše rodove brez žensk, če so do zdaj za to v glavnem skrbele žene, matere in babice? Ob takšnih trendih bo Cerkev v nekaj desetletjih implodirala. Ali pa se ji bo zgodila nova reformacija. Naj torej novi papež zajezi izstope z odloki, kakršna sta žensko duhovništvo in škofovstvo? Konservativna struja bi takoj skočila pokonci in zahtevala papežev odstop. Naj se torej Cerkev obda z nepremagljivim obzidjem? V takšno trdnjavo bo vstopov malo, izstopov pa zaradi izolacije še več. Storiti nič na ladji, ki jo viharji napolnjujejo z vodo, bi krizo poglobilo. Nadalje se je ob škandalih ustvarila zahteva o papežu, ki naj bo neomadeževan in brez napak. Toda če je nedolžnost edino merilo za kakovost, potem se kaj lahko zgodi, da bo krmilo Cerkve prevzel človek s pomanjkljivimi izkušnjami. Le kako bo neizkušen skrbel za edinost tako raznovrstne skupnosti? Spet nekateri želijo, naj bo novi papež uspešen direktor največjega svetovnega podjetja. Toda za druge bistvo petrinske službe ni v vladanju in menedžmentu, ampak v služenju. Poleg tega bi novi papež moral tekoče govoriti italijansko in biti dobro podkovan v teologiji. Naj bi bil mož molitve in telesno čil. Seveda ne premlad in ne prestar.

Novi stari Pastir?

Vsaka skupnost se distancira od tega, o čemer meni, da ji škodi. Vendar če je Cerkev v svojem bistvu znamenje upanja, potem odpira vrata vsem. Njen ustanovitelj »ni prišel klicat pravičnih, ampak grešne«. Ključno vprašanje je: Bo novi vrhovni pastir Cerkve vključujoč ali izključujoč? Za odgovor poglejmo k primerom zadnjih papežev. Morda bo novi papež kot Janez Pavel II. Ta je bil karizmatični papež, ki je želel nadaljevati delo svojih predhodnikov Janeza XXIII. in Pavla VI. ter vero ponesti na vse konce sveta. Ali pa bo novi papež podoben Janezu XXIII., ki je s klicem po prenovi pripomogel k »podanašnjenju« Cerkve. Ali pa bo raje poudarjal brezčasno lepoto in pravila krščanskega verovanja in delovanja – kot Benedikt XVI. Ta je tudi spet uvedel določene ceremonialne okraske (npr. rdeči čevlji), ki jih od časa papeža Pavla VI. – še enega prenovitelja – skoraj nismo več opazili. Poziv Janeza XXIII. in Pavla VI. k prenovi je bil poln upanja – in ne togega strahu. Prevevala ju je želja, naj Cerkev odpre okna in se nadiha svežega zraka. Tudi današnja Cerkev potrebuje osvobajanje. Toda naloga novega papeža je zdaj morda ta, da odpre tudi vrata. Odpiranje vrat pomeni vstop v novo resničnost in odpiranje v nov prostor. Ključe za osvoboditev bo novi papež imel. Toda ali bo imel voljo in moč odpreti?

Zdaj nam bo najbrž ostalo še neznano, kdo bo novi papež. Zakrožila so sicer nekatera imena, a stara modrost pravi, da je o imenih bolje ne govoriti. So pa kardinali volivci že namignili, da hočejo človeka, ki je sposoben dobro komunicirati in odločno voditi. Poudarjanje teh lastnosti pomeni nekakšno priznanje pomanjkljivosti Benedikta XVI. Za časa njegovega vodstva je Cerkev še naprej izgubljala vpliv v Evropi, ZDA in Latinski Ameriki. Rimska kurija je postala bolj neučinkovita in škandalozna. Zato je kardinal Egan, ki tokrat ne voli, a je glasoval na prejšnjem konklavu, omenil, da bo prva naloga novega papeža »narediti velik red v centralni administraciji kurije [in] da mora [to] biti človek, ki vero razume ter jo zanimivo in preprosto posreduje«. Kardinal Wuerl je k temu pripomnil, naj bo papež človek pastoralne izkušnje vodenja škofije, ne le dela v kuriji.« Drugi kardinali so dodali sposobnost, da se papež z neredom v Vatikanu lahko spopade kot neustrašen šerif. Kardinali torej hočejo nekoga, ki bo imel karizmo in žar Janeza Pavla II. Nekoga, ki bo pritegnil. Hočejo pa tudi nekoga, ki bo kot udaren prenovitelj vztrajen. Bo novi papež Janez Pavel III.? Ali pa po govoricah iz Vatikana raje kar Rambo I.?

Bog ve. Danes bodo o tem za zaklenjenimi vrati Sikstinske kapele začeli odločati princi Cerkve. Toda na vratih konklava že stoji nekdo in trka. Rešenik? Otrok? Ženska? Morda bodo princi prisluhnili. In ko se bo pokadil beli dim, bo mogoče novoizvoljeni na stežaj odprl vrata in stopil med ljudi? Bog ve.

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža uradnega stališča Rimskokatoliške cerkve ali stališča uredništva.

p. Peter Rožič je jezuit, politolog na Univerzi Santa Clara v Kaliforniji.