Tiskane izdaje
Kaže, da se v zadnjem obdobju precej sprašujemo o prihodnosti slovenščine. Skupnost govorcev ima občutek, da je sedanji trenutek ponovno prelomen, dileme pa so po svoji naravi dokaj raznorodne. V beli knjigi o jezikovnih tehnologijah za slovenščino iz leta 2012 je bilo denimo poudarjeno, da si lahko obetamo izgubo funkcij jezika, kar je po definiciji eden od znakov na poti jezika v prerani grob, če ne bomo poskrbeli za tehnologije, ki bodo v prihodnosti pri jezikih, ki bodo preživeli prehod v digitalno dobo, postale samoumevne. Primeri so strojno prevajanje, govorne tehnologije, ki omogočajo komunikacijo med ljudmi ter med ljudmi in stroji itd. Jezike, ki teh tehnologij ne bodo imeli, bomo v digitaliziranem svetu sčasoma preprosto nehali uporabljati, ker ne bodo zmogli izpolnjevati naših potreb pri komunikaciji v vsakdanjem življenju.
Digitalna prihodnost jezika
Povsem drugačno stališče je povzeto v nedavni kolumni na portalu Siol.net z naslovom Več slovenščine, prosim!: »Knjižno založništvo tiskane knjige je srce ohranjanja in razvijanja slovenskega jezika. Edina rešitev za ohranjanje slovenske knjižne produkcije je kupovanje slovenskih knjig takega vsebinskega tipa, kakršnega si želite, da bi izhajal tudi naprej. To je edini način, da bo slovenščina dolgoročno živela in se kot jezik še tudi razvijala.« Preživetje torej zagotavlja (a) tiskana in (b) prodana slovenska knjiga. Po drugi strani je poleg literarne pogosto poudarjena ogroženost prestižne oblike jezika – znanstveni jezik, ki bo prvi začel umirati. Tako v satiričnem prispevku Znanstvena slovenščina (tragedija v dveh dejanjih) v časniku Delo beremo: »Ne boš verjel, študentski svet se pritožuje tudi nad izgubo lastnega intelektualnega jezika, ki da je najbolj elitna oblika slovenščine. Še to trdijo, da izguba znanstvenega jezika še ne pomeni razkroja celotne slovenščine, pomeni pa izgubo njene najbolj žlahtne in temeljne identitetne sestavine ter sprijaznjenje z drugorazrednostjo nacionalnega značaja.« Povedano drugače: finančno podhranjene univerze so nosilke prostovoljnega nadevanja tujejezičnega intelektualnega komata, študenti pa šibka, a narodnozavedna sila, ki neuspešno skuša ohraniti jezik elite.
Zdi se, da pri tem gre za neke vrste sodobno digitalno verzijo Velike krize konjskega gnoja iz leta 1894, ko je londonski Times z vso resnostjo opozarjal, da bodo vse londonske ulice čez 50 let pokopane pod več kot dvema metroma konjskega gnoja. Ob koncu 19. stoletja so v večjih mestih po celem svetu namreč gromozanske količine te substance pomenile nerešljiv problem, če sploh ne omenjamo težav, povezanih s konjskim urinom, razpadajočimi konjskimi kadavri in podobno. Ta primer se hkrati uporablja tudi kot prototipični prikaz nemožnosti napovedovanja, kako tehnologija na do tedaj nezamisljiv način lahko razreši težave, če obstaja primerna ekonomska spodbuda. Kot vemo, konji že leta 1912 niso bili več glavno transportno sredstvo v velikih mestih.
Če na podlagi tega poskušamo premestiti zorno točko in razmisliti o drugačnem, digitalnem modelu preživetja jezika, si lahko zamislimo družbeno-ekonomsko vajo: po podatkih ministrstva za kulturo je leta 2012 v Sloveniji izšlo 2032 knjižnih naslovov. Javna agencija za knjigo je v obdobju 2009–2012 sofinancirala med 15 in 20 odstotki celotne knjižne produkcije. Večji del naklad subvencioniranih knjig odkupijo knjižnice, ki za odkupe namenijo okoli sedem milijonov evrov na leto. Če zaokrožimo, recimo torej, da razpolagamo s približno desetimi milijoni evrov denarja na leto. Če se osredotočimo na knjižne naslove, imamo na voljo 5000 evrov na knjigo. Knjiga v podobi tiskanega kodeksa poleg »vsebincev«, torej avtorja/prevajalca, urednika in lektorja, predvideva še tisk, distribucijo, marketing in druge tipične založniške dejavnosti, ki predstavljajo obstoječ ekonomski založniški model. Zamislimo si namesto tega sistem, kjer pravzaprav gre samo še za vsebino, ostale komponente pa prevzame digitalna infrastruktura, ki ne zahteva dosti dodatnih stroškov: spletni portal (digitalna knjigarna-knjižnica) ter tablica/pametni telefon. V tem modelu se investicija v knjigo prenese neposredno avtorju-prevajalcu, ki ima na voljo subvencijo 5000 evrov na knjigo. Če k temu dodamo še to, da je povprečna knjižna naklada približno 1000 izvodov, povprečni Slovenec pa si v knjižnici izposodi 12 knjig na leto, in namenimo en evro za vsak nakup in nekaj manj za izposojo (če znaša letna knjižnična članarina denimo 10 evrov), dobimo dodatnih 10–15 milijonov evrov za avtorje in prevajalce, ki tako dobijo v povprečju 8.–10.000 evrov na e-knjigo. Če avtor-prevajalec del denarja nameni za »drugega bralca«, tj. dobrega urednika-lektorja, ki zna s sodobnimi orodji oblikovati in objaviti e-knjigo, dobimo model, kjer je za en evro na knjigo dostopna celotna slovenska knjižna produkcija.
Ta model ima najbrž svoje težave, o katerih je smiselno debatirati, v tem kratkem sestavku tudi ni mogoče preigrati vseh ugovorov glede trajnosti fizične knjige, splošne dostopnosti spleta in digitalnih nosilcev, nujnosti obstoja fizičnih knjigarn in knjižnic itd. Gre bolj za to, da si kot intelektualno vajo lahko zamislimo svet, v katerem digitalna slovenščina v prihodnosti naprej živi svoje literarno-znanstveno življenje.
Primer 1: SSKJ, druga izdaja
Zgornji model predpostavlja, da mora avtor za svoje dnevno delo dobiti primerno finančno nadomestilo. Ne upošteva pa primerov, kjer so avtorji že plačani za svoje delo iz drugih virov. Tak primer je denimo Slovar slovenskega knjižnega jezika, katerega druga izdaja naj bi izšla leta 2014 in katerega izdelavo plačuje Javna agencija za raziskovanje RS. Če je slovarsko delo plačano, digitalna objava načelno zajema zgolj preprost prenos podatkov iz slovarskega urejevalnika na prosto dostopen spletni portal, mobilno aplikacijo in podobno. A ne v tem primeru. Kot smo izvedeli na dogodku Slovensko slovaropisje danes decembra 2013, so avtorji slovarja in založnik izbrali drugačen pristop. Cena tiskanega slovarja bo več kot 100 evrov, in kdor ga bo kupil, bo dobil kodo, s katero bo dostopal do zaščitene spletne aplikacije z digitalno vsebino. Ekonomski model te publikacije torej določa tiskani medij: čeprav vemo, da bo slovar primarno uporabljen v digitalni obliki, je padla odločitev, da je nujen tudi slovar v tiskani obliki. Zato je treba zavrteti celotno založniško kolo s stavljenjem, tiskom, distribucijo, marketingom itd., ta založniški stroj pa je treba tudi plačati. Če naredimo preprost izračun in ceno zaokrožimo na sto evrov, naklado pa na 10.000 izvodov, dobimo okrogel milijon evrov, ki si ga bodo za svoje delo razdelili založnik, Inštitut za slovenski jezik, tiskarji, knjigarne s svojo maržo, pošta za dostavo, marketinške agencije za izdelavo reklamnih gradiv itd. Zaradi stave na tiskano knjigo bo dostop do slovarskih informacij imelo približno 10.000 Slovencev in Slovenk s precej nadpovprečno kupno močjo. Če bi sledili digitalnemu modelu, bi dostop do istih informacij imelo 1.240.000 oseb, kolikor jih je po podatkih Statističnega urada v prvem četrtletju 2013 uporabljalo splet. Torej bo novo izdajo SSKJ uporabljalo 1.230.000 manj uporabnikov, kot bi jo lahko. Cena za odločitev za tiskani medij je bistveno omejen dostop do informacij o slovenščini.
Primer 2: Znanstvena slovenščina
Drugi zgled prihaja iz sveta znanosti in je povezan z dogajanjem na globalni ravni. Nekje od 17. ali 18. stoletja do konca 20. stoletja je izmenjava znanstvenih izsledkov potekala prek objav v znanstvenih revijah, ki so bile vpete v klasični založniški krog z naročninami, pri čemer so si založniki tipično lastili avtorske pravice objavljenih člankov. Tudi znanstveno delo je že plačano iz drugega vira in raziskovalni rezultati so torej tipično plačani vsaj dvakrat. Zato so se s prihodom svetovnega spleta pojavile ideje o tako imenovanem odprtem dostopu, katerega osnovni princip je takojšnja dostopnost rezultatov javno financiranih raziskav na spletu brez naročniških ali avtorskopravnih omejitev. Pred časom je bil naročen »vsebinski, organizacijski, finančni in izvedbeni načrt za zbirni portal 148 znanstvenih in literarnih revij, ki jih ta čas financira Javna agencija za knjigo RS«. Velika večina znanstvenih člankov v slovenščini bi bila s tem dostopna v digitalni obliki. Brez avtorskopravnih omejitev bi obstajala tudi možnost njihovega računalniškega procesiranja. Če vemo, da smo trenutno že v stanju, da iz znanstvenih besedil lahko strojno izločimo terminologijo in še marsikateri drug podatek, to pomeni, da bi na skupnem slovenskem znanstvenem terminološkem portalu, na katerem bi se samodejno zbirala terminologija z vseh znanstvenih področij, lahko obdelali dobršen del znanstvene slovenščine. Če bi država denimo vzpostavila omenjeni portal znanstvenih revij, slovenske univerze pa bi temu dodale še repozitorije na enak način dostopnih diplom, magisterijev in doktoratov.
Sklenemo lahko, da gre pri ogroženosti slovenščine morda bolj za ohranjanje družbeno-jezikovnih razmerij kot za problem jezika kot takega.
––––––
Dr. Simon Krek, Institut Jožef Stefan, Laboratorij za umetno inteligenco
