Tiskane izdaje
Ko sem bil prvič v knesetu, sem bil šokiran nad nizkimi standardi razpravljanja. Govori so bili polni klišejev, plehkosti in strankarskih sloganov. Intelektualna vsebina je bila skoraj na ničli. To je bilo pred 52 leti. Med tedanjimi poslanci so bili David Ben-Gurion, Menachem Begin, Levi Eškol in njim podobni. Ko se danes oziram nazaj, je kneset tistega časa v primerjavi z današnjo sestavo tega časti nevrednega telesa videti kot Olimp.
Razumna razprava v današnjem knesetu bi bila tako neumestna kakor Oče naš v sinagogi. Priznajmo si, da je današnji kneset poln ljudi, ki bi jih sam označil za parlamentarno drhal. V njem sedijo moški in ženske, s katerimi ne bi šel niti na kavo. Nekateri od njih se obnašajo in so videti kot neresnost na dveh nogah. Eden od njih je osumljen lastništva bordela v vzhodni Evropi, mnoge bi gladko zavrnil kateri koli zasebni zaposlovalec z normalno mero samospoštovanja.
Ti ljudje trenutno prav tekmujejo med seboj s škandaloznimi »zasebnimi« zakonskimi predlogi, torej takšnimi, ki jih na glasovanje ni dala vlada, ampak posamezni poslanci. Nekatere sem že omenil v prejšnjih blogih, denimo zakonski osnutek, ki bi pripoznal Izrael kot »nacionalno domovino judovskega ljudstva«. Ti predlogi se množijo iz tedna v teden in niso deležni posebne pozornosti, saj so zakonski osnutki, ki jih predlaga vlada, komaj kaj bolj smiselni.
Kar samo po sebi se zato postavlja vprašanje, kako je možno, da so bili takšni ljudje sploh izvoljeni? V starih strankah, kot sta Likud in Sionistični tabor (se pravi Laburisti), imajo predhodne volitve. To so notranje volitve, na katerih člani stranke izvolijo svoje predstavnike. Kar na primer pomeni, da je lahko vodja delavskega odbora v velikem javnem podjetju vse zaposlene in svoje družinske člane včlanil v Likud. Prišel je na strankarsko volilno listo in postal minister.
Novejše »stranke« so se vsega tega znebile. Ustanovitelj stranke osebno izbira kandidate za strankarsko listo po svojih željah. Kandidati so popolnoma odvisni. Če vznejevoljijo voditelja, jih ta na naslednjih volitvah odstrani z liste in na izpraznjeno mesto nastavi bolj poslušnega lakaja.
Izraelski volilni sistem omogoča kateri koli skupini državljanov, da sestavijo volilno listo. Če jim uspe preseči volilni prag, pridejo v kneset. Na prvih nekaj volitvah je bil volilni prag vsega en odstotek. Na ta način sem bil trikrat izvoljen v parlament. Potem pa se je zviševal in zdaj znaša 3,25 odstotka veljavnih glasov.
Bil sem zavzet podpornik prvotnega volilnega sistema. Imel je nekatere pomembne prednosti. Izraelska javnost je razdeljena na številne skupine: Judi, Arabci, zahodni Judi, vzhodni Judi, novejši migranti, starodobniki, verniki (vseh vrst), sekularni, bogati, revni in še veliko drugih. Sistem vsem tem omogoča, da so zastopani. Predsednika vlade in vlado izvoli kneset. Glede na to, da na volitvah še nobena stranka ni dobila večine, so vse vlade koalicijsko sestavljene, kar omogoča neko vrsto zmernosti.
V nekem trenutku pa je bila zakonodaja spremenjena tako, da je bil premier izvoljen neposredno. Javnost je bila hitro razočarana in uvedli so star sistem. Ob pogledu na drhal, ki je prišla v parlament, sem svoje mnenje spremenil. Očitno je, da je nekaj v sistemu hudo narobe.
Jasno je, da ne obstaja popoln volilni sistem. Adolf Hitler je prišel na oblast v demokratičnem sistemu. Raznorazni odvratni voditelji so bili izvoljeni demokratično. Nazadnje je bil izvoljen Donald Trump, kandidat z malo možnostmi za izvolitev. Na svetu je veliko različnih volilnih sistemov, ki so posledica zgodovine in okoliščin. Raznoliki ljudje imajo raznolike značilnosti in naklonjenosti.
Britanski sistem, ki je eden najstarejših, je zelo konservativen. Tam ni prostora za nove stranke ali nepredvidljive ljudi. Vsako območje izvoli enega poslanca, ki pobere vse glasove. Politične manjšine so brez možnosti. Parlament je bil klub gospodov in še vedno je (če k temu prištejemo tudi gospe).
Ameriški sistem, ki je mlajši, je še bolj problematičen. Ustavo so napisali gospodje, ki so se pred kratkim otresli britanskega kralja in so na njegovo mesto postavili kvazi-kralja, ki so ga poimenovali predsednik. Ta je vrhovni vladar. Poslanci obeh domov parlamenta so izvoljeni v volilnih enotah. Ker pa gospodje niso preveč zaupali ljudem, so vzpostavili klub gospodov, ki delujejo kot filter. To so elektorji. Pred kratkim so (spet) izvolili predsednika, ki ni dobil večine glasov.
Nemci, ki so se iz svoje zgodovine nekaj naučili, imajo še bolj zapleten volilni sistem. Polovica poslancev je izvoljena po okrožjih, polovica pa na državnih listah. To pomeni, da je polovica poslancev odgovorna volivcem, pa tudi to, da imajo politične manjšine možnost izvolitve.
Če bi bil zadolžen za sestavo ustave Izraela (zdaj je nima), za kaj bi se odločil? (Ne paničarite! Glede na moja preračunavanja je možnost, da se to zgodi, ena proti bilijon.)
Poglavitna vprašanja so:
a) Ali se bo poslance volilo po volilnih okrožjih ali po vsej državi?
b) Ali bo glavnega voditelja države izvolila javnost ali parlament?
Vsak odgovor vsebuje razloge za in proti. Odvisen je predvsem o tega, kaj je v določenih okoliščinah bolj pomembno v vsaki od držav.
Zadnje volitve v Franciji so naredile name velik vtis. Predsednik je bil izvoljen neposredno na splošnih volitvah, a z zelo pomembnim in modrim vzvodom: drugim krogom. Običajno ljudje na volitvah volijo s čustvi. Morda so na nekoga jezni in hočejo na ta način izraziti svoja čustva. Prav tako pa hočejo voliti tudi za osebo, ki jim je blizu, ne glede na to, kakšne so njegove oziroma njene možnosti za izvolitev. Tako imamo nekaj zmagovalcev, končni zmagovalec pa je lahko tudi nekdo z manjšim številom glasov. Drugi krog vse to popravi. Po prvem krogu imajo ljudje čas, da o vsem skupaj racionalno premislijo. Kateri izmed predsedniških kandidatov z možnostjo zmage mi je najbliže (oziroma je manjše zlo)? Na koncu en kandidat osvoji potrebno večino.
Zadeva je enaka v primeru kandidatov za Assemblée Nationale, se pravi za parlament. Izvoljeni so v volilnih enotah. Vendar pa če nihče ne dobi večine, tudi takrat poteka drugi krog. To sicer lahko onemogoči prihod novincev, a glej, izvolitev Emmanuela Macrona je pokazala, da lahko tudi v takšnem sistemu popolni novinec postane predsednik. Seveda lahko strokovnjak tudi v takšnem sistemu najde napake, a se mi zdi vseeno razmeroma dober.
Z leti sem obiskal kar nekaj parlamentov in večina poslancev ni naredila name nikakršnega vtisa. V nobenem parlamentu ni filozofov. Da postaneš poslanec, potrebuješ mnogo ambicioznosti, pretkanosti in druge neprimerne lastnosti (sam nisem tak).
Ko sem odraščal, sem občudoval ameriški senat. Dokler nisem te inštitucije obiskal in bil predstavljen nekaterim poslancem. Bil sem globoko razočaran. Nekaterim, s katerimi sem se pogovarjal o Bližnjem vzhodu, se sploh ni sanjalo, o čem se pogovarjajo, pa čeprav so jih imeli za strokovnjake na tem področju. Odkrito rečeno so bili nekateri od njih napihnjene riti (to je sicer kategorija ljudi, zastopana v vsakem parlamentu). Spoznal sem, da posle senata v resnici opravljajo v ozadju svetovalci senatorjev. Ti so bolj inteligentni in bolje obveščeni. Vloga samih poslancev je, da so videti lepi, da zbirajo denar in da imajo visokoleteče govore.
Televizija (dobesedno) povsod spreminja razmere. Televizija ne zmore prikazati strankinega programa, zato so ti zastareli. Televizija ne more pokazati političnih strank, zato te marsikje izginjajo, tudi v Izraelu. Televizija pokaže obraz, zato štejejo samo obrazi posameznikov. V tem tiči razlog, zakaj izraelski politiki, ki so videti lepi, ustvarjajo nove stranke in določajo poslance v knesetu, med katerimi je tudi drhal (tudi nekateri od njih so lepi), ki ne bi bila nikoli izvoljena na neposrednih volitvah v volilnih okrožjih.
Ko se je Adlai Stevenson potegoval za predsedniško funkcijo, so mu rekli: »Ne skrbi, vsi misleči ljudje bodo volili zate.« Stevensonov slavni odgovor je bil: »Toda jaz potrebujem večino.«
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
