Tiskane izdaje
Lanskega grudna je udarna Klemenčičeva protikorupcijska komisija po šokantnem odstopu »pribila na vrata slovenske politike« petnajst tez, vključno z javno transparentno preiskavo Teša 6 in bančne luknje ter zahtevo po etičnem kodeksu za vladne funkcionarje in poslance. Vlada magistrice Alenke Bratušek je letošnjega sušca pohvalno posvojila ukrepe proti korupciji, pri čemer je za vsakega poimensko določila nosilca in rok za izvedbo. Pod rubriko »etični kodeks za poslance« je kot odgovorni organ naveden državni zbor, o časovnem okviru pa žal »ni podatka«.
Skoraj četrtstoletni (ne)etični porodni popadki
Agonija nastajanja državnozborskih etičnih pravil sega v leto 1993, ko so jih ljudski predstavniki napovedali med obravnavo predloga zakona o parlamentarni preiskavi. Prvič so bila skicirana šele leta 1998, vendar so obtičala v poslanskih pisarnah. Novo različico z naslovom Priporočila etičnega ravnanja poslancev Državnega zbora Republike Slovenije s(m)o spet tehtali leta 2005 na kolegiju predsednika Franceta Cukjatija in potrdili sklep, da se na eno od prihodnjih kolegijskih sej po predhodnem dogovoru z vodji poslanskih skupin uvrsti razprava o zamrznjenem vrednotnem osnutku, v katerem naj se predvidi tudi ustanovitev častnega razsodišča. Čez leto dni je mandatno-volilna komisija sklenila, da se nadaljnji postopek prekine, ker na plenarnem zasedanju ne bi bilo mogoče zagotoviti dvetretjinske večine navzočih poslancev.
Marca 2012 je Društvo poslancev 90 pozvalo poslanke in poslance, naj vendarle sprejmejo etični kodeks, ker smo »zaskrbljeni zaradi nizkega javnega ugleda Državnega zbora Republike Slovenije, ki bi moral kot glavna veja oblasti služiti za vzor, namesto da prevečkrat ustvarja slabo podobo politike«, zato »članice in člani društva s svojimi podpisi simbolično zagotavljamo svoje etično ravnanje ter sedanje poslanke in poslance pozivamo, naj čim prej sprejmejo etični kodeks oziroma priporočila etičnega ravnanja, za katere v preteklih mandatih ni bilo mogoče zbrati zadostne dvetretjinske večine«. Podobne pobude so objavili Komisija za preprečevanje korupcije, predstavniki Skupine držav za boj proti korupciji (Greco) in celo poslanke ter poslanci, zato je mandatno-volilna komisija v kimovcu 2013 ob predlogu novele zakona o poslancih prikimala sklepu, naj se kodeks čim prej pripravi. O tem zdaj menda zopet debatirajo v poslanskih skupinah.
Izkušnje drugih parlamentov
Po navedbah politologinje dr. Katarine Žagar, sekretarke na raziskovalnem oddelku državnega zbora (Pravna praksa, 19. 12. 2013), se število etičnih kodeksov v državah članicah Evropske unije obetavno povečuje. Na začetku tretjega tisočletja so ga imele le tri in ena bodoča, zdaj pa veljajo v osmih državah, in sicer v Nemčiji, na Malti, v Združenem kraljestvu, Poljski, Irski, Latviji, Litvi in Franciji ter tudi v evropskem parlamentu, komisiji, na sodišču in še kje. Vsebujejo načela obveznosti poslancev v luči finančnih interesov, dostojanstvo, neodvisnost, objektivnost, odgovornost, ohranjanje zaupanja javnosti v poslansko integriteto, spoštovanje visokih standardov vedenja, pravičnost, poštenost in delovanje v splošnem interesu. Najbrž najhujša sankcija je denarna kazen (na primer v nemškem in evropskem parlamentu), a prevladujejo milejše, na primer opozorilo, graja, javno opravičilo, poziv k primernemu ravnanju in objava kršitve.
Zakaj slovenski poslanci nočejo etičnega kodeksa?
Zdaj se že skoraj sleherni zakotni ceh, društvo, zveza in slično stanovsko združenje postavlja z etičnimi normami, čeprav te prepogosto zakrnijo kot zatajene skripture na zaprašenem papirju ali v izgubljeni digitalni datoteki. Besede resda ne zadoščajo za vrednotno ozdravljenje (j)etike v metaforični šentflorjanski Cukrarni, a so zaradi svoje performativnosti in težnje k ponotranjenju precej boljše kot nič. So dobro izhodišče, ki se s smelo družinsko in šolsko vzgojo utelesi v navado kot najžlahtnejšo srajco, ki slečena ali raztrgana normalnemu človeku speče vest in to peklenje najbolj razjeda, poleg istočasne socialne stigme. Ne nazadnje se vse življenje učimo s črkami, besedami, stavki, knjigami in članki, vse kar znamo, izhaja iz zapisanega, slišanega, povedanega ali pokazanega.
Moralne deviacije kričijo po operaciji zagnojene politično-pravne države, denimo zlorabe prava (obid ali prelisičenje zakona) in pljuvanje po pravosodju kot dežurnem krivcu za obče družbene tegobe, ki seveda ni brezmadežno, vendar je trenutno najučinkovitejša veja oblasti, le pobarajmo zaprte ali trepetajoče turbozlikovce. Kljuva nas neetično vedenje politikov do novinarjev in vice versa, mrcvarjenje oseb namesto problemov, plagiatorstvo, podkupnine, podmazovanja z namenom koruptivnega pritiska, nemoralni posli, izsiljevanja, črne gradnje, zamolčano premoženje, prejemanje nadomestil po prenehanju funkcije kljub mastnim zaslužkom, politikantsko kadrovanje, ignoriranje uboge raje, zahrbtnost, nepoštenost, hinavstvo, pijančevanje, drogiranje, promiskuiteta, oportunistično menjavanje strank (Winston Churchill: »Nekateri zaradi načel zamenjajo stranko, drugi zaradi stranke menjajo načela.«) in še kaj bi se našlo. Izvirni greh tiči inter alia v strankokraciji, ki zaradi karierizma znotraj političnih strank z dodatno pomočjo lobistov odtujuje politike od ljudstva in povzroča negativno selekcijo, tako da se za eno najstarejših obrti odloča vse manj moralno neoporečnih in strokovno odličnih oseb, med katerimi primanjkuje žensk. Na zgodovinski potezi je civilna družba z neodvisnimi kandidati, vendar moramo biti zelo previdni, da se ne bodo prav skozi ta vrata k oblastniškemu krmilu prikradli neonacisti, ksenofobi ter drugi nestrpneži in skrajneži.
Česa se boji naš zakonodajalec, pri katerem ni vse tako črno, kot se navidezno temni? Na žalost tudi tu – kot pri odvetnikih, zdravnikih, učiteljih, duhovnikih in drugih poklicih – zlohotna manjšina krni etično solidno večino, zato na koncu vse pomečemo v isto greznico, v katero potem malokdo še rine. George Orwell je nekoč izjavil, da so »čisto vse zadeve politične, politika sama pa je množica laži, polresnic, norosti, sovraštva in shizofrenij«. Vztrajam, da zmoremo boljše, če se bomo le orientirali po kompasu svetovnega etosa in vladavine prava!
Prva varianta kodeksa je vsebovala popolnoma samoumevna načela, denimo lojalnost, pravičnost, poštenost, strokovnost, odgovornost, zaupnost, prizadevnost, neodvisnost, varčnost, učinkovitost, finančno strpnost, bonton, neprimerno sprejemanje pretiranih daril in preprečevanje osebnega nadlegovanja in nasilja. Predvidena je bila sankcija javne objave kršitve kodeksa. Drugi (aktualni) osnutek je zadržano strnjen in govori o varovanju ugleda Republike Slovenije, državnega zbora in poslanske funkcije, lojalnosti, nepristranskosti, pravičnosti in poštenosti pri odločanju, odgovornosti, vestnosti, gospodarnosti oziroma varčnosti pri porabi javnih sredstev, korektnosti in spoštljivosti (prepovedano je oviranje kolegov in drugih udeležencev seje, poslanec se v razpravi »izogiba prepiru, kričanju, izsiljevanju besede in motenju ali oviranju sogovornika«). Poslanske skupine naj bi v častno razsodišče imenovale po enega uglednega člana, ki ni hkrati vodja poslanske skupine, člani pa izmed sebe izvolijo predsednika. Predlog za presojo kršitve kodeksa bi lahko podal predsedujoči na seji visokega hrama s Šubičeve ali delovnega telesa (kadar gre za dejanje, storjeno na seji), član častnega razsodišča ali poslanec, na katerega se dejanje nanaša. Razsodišče bi smelo poslancu izreči opozorilo, opomin, ukor ali grajo, bodisi interno ali javno ali pa bi ugotovilo, da kodeks ni bil kršen.
Naj etika postane parlamentarna etiketa
Etični kodeks pomeni minimum poslanske omike, olike in delovanja, zato ni prepričljiv ugovor, da utegne omogočiti alibi za (pre)slabo vedenje. Strinjam se z Žagarjevo, da bi bilo smiselno razmisliti o primerni obliki tega akta, na primer kot prilogi poslovnika, priporočilni listini ali kodeksu s sankcijami. Takisto bi morali odgovoriti na vprašanje, ali so potrebne spremembe parlamentarnega poslovnika in posebno delovno telo ali drug organ za etična vprašanja.
Poslanci in poslanke z vseh vetrov, združite se, soglasno blagoslovite etična pravila in jih dosledno spoštujete, služite narodu za svetel zgled in naj za spremembo »gliha vkup štriha« tudi na spodobni strani Triglava, pa ne boste potrebovali nobene kampanje za ponovno izvolitev!
––––––
Prof. dr. Marko Pavliha, Gibanje svetovni etos Slovenija
