Tiskane izdaje
Bolj ko se bliža konec vladavine Mahmuda Abasa, bolj skrajen postajajo njegove besede. Pred kratkim je govoril o Donaldu Trumpu in izrekel besede »naj bo tvoja hiša uničena«. V arabščini je to običajna kletvica, ki ni tako ekstremna kakor se sliši v angleščini. Vendar pa tudi v arabščini ne gre za običajno frazo, ko je govora o voditelju neke države.
Ta teden pa je govoril Abas o ameriškem veleposlaniku v Izraelu Davidu Friedmanu te ga imenoval »pasji sin«. Tudi to je v arabščini malce manj žaljivo kakor pa v angleščini, a vseeno ni preveč diplomatsko. Ne bi sicer mogel reči, da si Friedman tega ne zasluži, vendar pa bi si kot ljubitelj psov želel, da bi si Abas izbral kakšno drugo žival.
Friedman je Jud, ki nosi kipo in se popolnoma identificira z najbolj ekstremnimi naseljenci na zasedenih ozemljih. Zagotovo bi bil bolj primeren za izraelskega veleposlanika v ZDA kakor pa za ameriškega veleposlanika v Izraelu. Tudi to bi bilo lahko problematično, ker je glede liberalnih ameriških Judov rekel, da so »slabši kot kapoji«. Kapoji (Capo, okrajšava za »camp police«) so bili jetniki, ki so pomagali nacistom v koncentracijskih taboriščih.
Imenovanje judovskega fašista za veleposlanika v Izraelu je nesramnost. V normalni državi se kaj takega ne bi zgodilo, saj veleposlanika ne bi poslali v deželo, kjer je ta osebno vpleten v razmere. Toda Trumpu je vseeno, tako za Izrael kakor za Palestino.
Kaj torej Trumpa v resnici zanima? Zanimajo ga glasovi na ameriških volitvah. Imenovanje vernega Juda na mesto veleposlanika v Jeruzalemu bi mu lahko prineslo nekaj glasov v ameriški judovski skupnosti. Ameriški Judje namreč na splošno volijo za Demokrate. Zakaj? Iz navade. Generacije novih migrantov v ZDA glasujejo za Demokratsko stranko. Pred Judi Irci, za Judi pa Azijci. Vendar pa bo večina ameriških Judov še naprej volila Demokrate, kljub kipi na Friedmanovi glavi. V judovski skupnosti se vzdigujejo glasovi z obtožbami, da njihovi voditelji zanemarjajo lastne probleme (na primer naraščajoč antisemitizem), ko namenjajo vso energijo za podporo izraelski skrajno desni vladi.
Toda Trump ima veliko bolj pomembne podpornike: milijone evangelistov. Ti čudaški kristjani imajo posebno vizijo: verjamejo, da se bo Jezus Kristus vrnil takrat, ko se bodo vsi Judje zbrali v sveti deželi. Neradi omenjajo, kaj pričakujejo, da se bo zgodilo potem: Judje se bodo spreobrnili v krščanstvo. Tiste, ki se ne bodo, čaka pogubljenje. Zveni čudno? Saj tudi je čudno. A Trump potrebuje te milijone glasov, saj brez njih sploh ne bi bil izvoljen. Zato deluje v skladu s prepričanji te sekte.
Posledica tega je, da predsednik ZDA popolnoma ignorira pravice palestinskega ljudstva in njihova prizadevanja. Po njegovo bi morali Palestinci sprejeti to, kar jim je ponujeno, tako kot mora pes sprejeti tisto, kar mu vrže gospodar ter pomahati z repom. Kaj natančno pa jim je ponujeno? Trumpov mojstrski mirovni načrt je zavit v skrivnost. Vendar pa je že vnaprej vse jasno, saj vemo, kdo je zadolžen za načrt: njegov judovski zet Jared Kushner.
Zaradi tega je samoumevno, da Abas obupuje. Zaveda se, da se v dneh, ki so mu preostali na položaju, ne bo zgodilo za Palestince nič dobrega.
Še nikoli po vzpostavitvi modernega palestinskega ljudstva ni bil njihov položaj tako brezizhoden kakor je danes. Prebivalci Palestine so se imeti za ljudstvo ob koncu prve svetovne vojne, ko je razpadlo Otomansko cesarstvo. Na fotografijah demonstracij, ki so se odvile v tistem času v Jeruzalemu, je vidna nova palestinska zastava - črna, bela, zelena in rdeča. Do takrat so Palestinci večinoma veljali za južne Sirce. Ko pa so Sirijo dobili Francozi, Palestino pa Angleži, se je ta vez pretrgala.
Od takrat naprej so se Palestincem pripetile mnoge stvari: naval sionistov, veliki arabski upor leta 1936, resolucija ZN leta 1947 o razdelitvi ozemlja, vojna leta 1948, nakba (katastrofa), številne vojne, vzpon in umor Jaserja Arafata in še več. Toda njihov položaj ni bil nikoli tako brezupen kakor je zdaj. Sicer drži, da so srca Arabcev in vseh muslimanov ostala zvesta Palestincem, toda ni arabske - ali muslimanske - vlade, ki ne bi bila pripravljena palestinsko stvar prodati za svoje lastne interese. Po svetu je veliko simpatij do Palestincev, toda nobena vlada ne bi za njih premaknila niti mezinca. Trenutno pa je najmočnejša država na svetu njihov odkriti sovražnik.
Kot pa da to še ne bi bilo dovolj, so Palestinci sami globoko razdeljeni med PLO na Zahodnem bregu in Hamasom na območju Gaze. Ta razdelitev tako zelo ustreza Izraelu, da z lahkoto posumiš, da je morda tudi sam vpleten.
Med Sredozemskim morjem in reko Jordan živi okoli 13 milijonov ljudi. Približno polovica jih je Judov, druga polovica pa Arabcev. Arabci imajo rahlo večino, ki se bo zaradi visoke rodnosti še povečevala. To pa plaši sionistične demografe. Vendar pa so območje Gaze »odrezali« od preostale države. Pretvarjajo se, kakor da njenih dva milijona prebivalcev ne pripada Palestini, kar naredi problem malo manj strašljiv. Takšna je trenutna situacija. V Izraelu je tihi dogovor, da prebivalci Gaze »ne štejejo«. Ni jih. Obstaja samo Zahodni breg, ki pa mora biti pojudjen.
Brezupna situacija pa ima eno prednost: spodbuja iskanje novih rešitev.
To se trenutno na Palestinski strani tudi dogaja. Nove ideje prihajajo na dan brez da bi čakali na Abasov sestop s položaja in imenovanjem novega vodje. Jaser Arafat mi je nekoč razložil, zakaj se je zavzemal za sporazum v Oslu. Vse smo poskušali, je rekel, oborožen boj, diplomacijo in totalno vojno, a je bilo vse neuspešno. Zato smo se podali na novo pot miru z Izraelom. (Prvo znamenje tega je bilo Arafatovo povabilo, da naj ga obiščem v Bejrutu.)
Danes je jasno, da je sporazum v Oslu propadel. Jicak Rabin je bil umorjen. V Izraelu je na oblasti skrajna desnica, ki krade ozemlje in nanj umešča naseljence. Izrael ima vodjo, ki sovraži Palestince in je že od rojstva aneksionističen.
Pot k miru je blokirana. Generaciji Mahmuda Abassa in Jaserja Arafata sta prispeli na konec poti. A prihaja nova generacija. V nekaj tednih bi se lahko odprlo novo poglavje v palestinski zgodbi.
V palestinski skupnosti so bili že od nekdaj glasovi, ki so zagovarjali nenasilen boj. Nihče jih ni poslušal, ker so boji v arabski tradiciji običajno nasilni. Mahatma Gandhi, Martin Luther King in Nelson Mandela niso bili muslimani. Vendar pa ideja o nenasilnem boju vzdiguje svojo glavo. Ne zaradi etičnih vidikov, ampak zaradi rezultatov, ki jih obljublja.
Palestinci se bodo čez nekaj tednov lotili nenasilne kampanje, katere cilj je vrnitev beguncev. Na tisoče Palestincev bo odkorakalo do meje z Izraelom, najprej na območju Gaze, nato pa še v drugih krajih. Ne bodo pa se zoperstavili izraelski vojski in prodrli skozi ograje. Namesto tega bodo na palestinski strani postavili šotorska taborišča in tam ostali dlje časa. Ta metoda je dobro preizkušena. Zaspana palestinska stvar bo nenadoma oživela. Novinarji si jih bodo prišli ogledat z vsega sveta. Taborišča bodo postala središče svetovne pozornosti. Po Evropi in svetu bodo v znak solidarnosti vzniknili tabori. V arabskih državah bodo princi in emirji s težavo zatrli takšne izraze naklonjenosti.
Kaj pa potem? Alah je velik.
Po moje ima načrt veliko pomanjkljivost: uradni cilj. Če bi imel protest za cilj palestinsko neodvisnost, potem bi mu dal ves svet svoj blagoslov. Po vsem svetu je namreč v veljavi konsenz v prid palestinski državnosti in koncu izraelske okupacije. Tudi v Izraelu ima ta cilj veliko podpornikov. »Dve državi« ali ena kolonialna država, neodvisnost ali okupacija – izbira je jasna.
Problem beguncev pa je povsem drugačen. Med vojno leta 1948 je bilo pregnanih okoli 650 tisoč Palestincev, bodisi da je bila to posledica bojevanja ali pa namerne izraelske politike. Do danes so njihove družine narasle na 6 milijonov ljudi. Nekateri živijo na Zahodnem bregu in območju Gaze, drugi v deželah okoli Izraela in po svetu. Nekateri so pognali korenine in začeli življenje na novo, drugi pa so še vedno begunci, ki jih podpira mednarodna skupnost. Vsi pa hrepenijo po domovih svojih prednikov. Če bi jih pripeljali nazaj, bi to pomenilo konec Izraela in izgon milijonov Izraelcev. Ta cilj bi lahko dosegli samo z vojno. Že samo misel na to prestraši vsakega Izraelca.
Ali obstaja rešitev? Menim, da. Nekoč, po zelo čustvenem srečanju s palestinskimi begunci v Ameriki, se rekel ženi: »Veš kakšen vtis sem dobil? Ti ljudje si bolj želijo moralnega zadoščenja kakor pa da bi se dejansko vrnili domov. Hočejo, da se Izrael spove in opraviči.«
Ko sem sestavljal mirovne načrte, sem predlagal, da se Izrael (a) uradno opraviči, (b) dovoli simboličnemu številu beguncev vrnitev ter (c) vsem drugim plača odškodnino. Kolikim bi bila dovoljena vrnitev? Omenja se številka 100 tisoč. Sam sem prepričan, da zmoremo več. V stanju miru in sprave bi bilo sprejemljivo tudi dodatnih pol milijona Palestincev, ki bi se pridružili 1,5 milijona palestinskim državljanom.
O tej rešitvi sem razpravljal z Jaserjem Arafatom. Dobil sem vtis, da se je več ali manj strinjal, čeprav pa je obdržal vprašanje beguncev za pogajalski adut. Vsekakor pa to zdaj ni glavna težava na poti k miru. Zakaj bi torej šli za 70 let v preteklost? Zakaj se ne bi v veliki palestinski kampanji, kakor je trenutno načrtovana, raje osredotočili na glavno točko: konec okupacije in palestinsko državo poleg izraelske države.
Nenasilni boj je izvrstna ideja. Spominja me na izrek pokojnega Aba Evena: »Ljudje in države se lotijo prave stvari šele takrat, ko so izkoriščene vse druge možnosti.«
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
