Pedagogi in znanstveniki

Zadnje mesece potekajo silovite polemike o rabi slovenščine na slovenskih univerzah. Predvsem naravoslovci in tehniki se zavzemajo za obilnejše uvajanje angleščine v pedagoški proces na fakultetah, češ da brez tega ne bo napredka znanosti, družboslovci in humanisti, zlasti slovenisti, pa vztrajajo pri rabi slovenščine kot edinega učnega jezika na visokih šolah, kajti v tem vidijo glavni smisel slovenske univerze.

Oboji so se s svojimi mnenji vkopali; oboji imajo za eno in drugo težnjo svoje upravičene argumente, ki jih potrjuje tudi veljavna praksa. Zdi pa se, da imajo ljudje, ki delujejo zunaj znanosti in visokega šolstva (umetniki, prevajalci, izobraženci ipd.), še drugačne poglede na problematiko, ki žal še niso našli poti v javnost.

Do diplome v domačem jeziku

Kot študent, publicist in kulturni ustvarjalec sem slovensko univerzo vselej dojemal dvojno: predvsem kot pedagoško ustanovo, šele potem kot znanstveno inštitucijo. Dejstvo je, da so profesorji na univerzi predvsem pedagogi, ki izšolajo mlado populacijo do diplome; ta jim potem omogoča zaposlitev na širokem področju delovanja in tudi nadaljnje izobraževanje v različnih znanostih in strokovnih vedah.

Univerzitetni profesor mora študentu posredovati temelje študijske stroke, od osnovnih pojmov do zgodovine in razvoja določenega področja; to znanje študent potrebuje kot odskočno desko za poznejšo zaposlitev (v šoli, podjetju, tovarni idr.) in tudi za nadaljnji študij specialnih znanj, potrebnih v različnih vedah in znanostih.

Univerzitetno znanje torej ne presega obsega nujne visokošolske izobrazbe, ki nadgrajuje osnovno- in srednješolsko učenost; zatorej ni še nič posebnega, poglobljenega, specialnega, ne omogoča preprostega prehoda v visoko stroko in znanost. Tako znanje je mogoče pridobiti ne le iz predavanj, temveč tudi iz domačih in tujih visokošolskih učbenikov; znanje na tej ravni je načeloma univerzalno in splošno dostopno po vsem svetu.

Logično je, da poteka v jeziku, ki je študentu domač, torej v jeziku države, kjer študira; prav nobene potrebe ni, da bi se študent na osnovni ravni (do diplome) učil v tujih jezikih. Seveda pri študiju uporablja tudi tujo literaturo, ki jo jezikovno obvlada; to mu omogoča, da domače znanje bogati s tujim.

Za znanstveno kariero tudi tuji jeziki

Z diplomo je šolanje na osnovni ravni končano; temelji zadostujejo za prihodnji poklic, čeprav znanje ni zadostno za konkretno opravljanje specialističnega dela. Nujno potrebna sta izobraževanje ob delu in nadaljnja specializacija. Podiplomske študente, ki nameravajo nadaljevati znanstveno kariero, pa čaka usposabljanje, ki terja poleg šolanja doma tudi izpopolnjevanje v tujini; torej poleg znanja slovenščine tudi specialno strokovno izobraževanje v tujih jezikih (angleščini, nemščini, francoščini, italijanščini ali ruščini), ne nujno na tujih inštitucijah.

Za šolanje na tej stopnji pa ne zadostujejo le pedagogi, potrebni so tudi strokovni praktiki in rutinirani znanstveniki z nadstandardnimi znanji in veščinami, ki študenta usmerjajo vse do doktorata. Ta študij ne poteka kolektivno (kot do diplome), temveč individualno; ne le v okvirih splošnega strokovnega znanja, dostopnega vsem, temveč na specialnih področjih, ki terjajo poglobljeno razumevanje in izvirno raziskovanje nadarjenega posameznika. Znanost naj bi bila odkrivanje novega, zato se ji lahko posvečajo le najbolje usposobljeni in nadpovprečno nadarjeni ljudje bodisi kot posamezniki bodisi kot člani raziskovalnih skupin. Takih pa je v družbi sorazmerno malo.

Ločitev znanstvene in pedagoške poti

Izkušnje učijo, da so univerzitetni profesorji boljši pedagogi kot znanstveniki, navsezadnje to dokazujejo tudi njihove bibliografije. Zato je univerza predvsem pedagoška ustanova, medtem ko so znanstvenim raziskavam namenjene specializirane institucije, na Slovenskem v prvi vrsti ZRC SAZU, IJS, KI, ZRS idr. Slovenske univerze (Ljubljana, Maribor, Koper, Nova Gorica) šolajo mlade ljudi za celotni spekter zaposlovanja visokošolskih kadrov, od šolstva do gospodarstva, od kulture do tehnike.

V znanosti ostanejo najboljši, ki se zasidrajo na nacionalnih raziskovalnih ustanovah. Presežek študentov pa si mora poiskati dodatno izobraževanje in delo v tujini. Znanstveniki imajo tako doma kot na tujem odprto pot za svojo kariero; njihovo znanje in ambicije se izražajo v objavah v priznanih revijah, nato pa posledično v indeksih citiranja, ki utrjujejo globalno veljavo vsakega posameznika posebej. Tukaj se pot znanosti dokončno loči od poti poučevanja.

Resda se mnogi znanstveniki oprimejo tudi pedagoškega poklica, toda največkrat samo mimogrede, kot postranske dejavnosti; sicer pa ostajajo na znanstvenih ustanovah, kjer se posvečajo raziskovanju in odkrivanju novega. Ker je znanost globalna, je razumljivo, da kot znanstveniki objavljajo v tujejezičnih revijah, njihovo delo pa poteka na mednarodni ravni. Dejstvo je, da je skupni jezik znanosti danes angleščina, ki je obvezna za zasebno in strokovno komuniciranje in izražanje; razume jo največ znanstvenikov.

Redke dvoživke

Iz opisanega položaja, ki se mi zdi dovolj splošen in realen, sledi nekaj nujnih sklepov. Dejstva kažejo, da sta se izobraževanje na univerzi in raziskovanje na znanstvenih inštitutih dokončno razločili: na univerzi so odločilni pedagogi, na inštitutih pa znanstveniki. Dvoživke so vse redkejše: dobri pedagogi so slabši znanstveniki, odlični znanstveniki so šibki pedagogi.

Ker so naloge univerze in znanstvenih inštitucij različne (prve izobražujejo, druge raziskujejo), je različno tudi njihovo delo: na visokih šolah poteka na temeljni ravni pridobivanja osnovnih vedenj, na znanstvenih ustanovah na specialistični ravni produciranja novih znanj. Tem poglavitnim nalogam obojih je treba tudi prilagoditi operativni jezik študija in raziskovanja: za pridobivanje temeljnih vedenj je na nacionalni ravni nujen in zadosten nacionalni jezik, v našem primeru slovenščina; za nastajanje in širjenje novih znanj pa je zlasti primeren jezik angleščina, globalna lingua franca.

Navsezadnje taka delitev »jezika« zadošča tudi potrebam izobražencev: ljudje s fakultetno diplomo, ki se zaposlujejo na različnih področjih strokovnega delovanja, prav gotovo ne berejo znanstvenih člankov v tujih, predvsem angleškojezičnih revijah; znanstveniki z doktorati pa se kaj malo ukvarjajo z običajnimi strokovnimi in poljudnoznanstvenimi problemi zunaj svoje ozke specializacije, tudi v slovenščini ne.

Denar in prestiž

Postavlja se vprašanje, zakaj je vnema po čim širšem uvajanju angleščine v učni proces na slovenskih univerzah ta čas tako huda. Njeni zagovorniki so predvsem znanstveniki z mednarodnim renomejem, ki pritiskajo na ustrezno ministrstvo, kjer sedijo vselej uslužni uradniki. Ker je angleščina najbolj uporabni in čaščeni jezik znanosti, menijo, da jo je treba vpeljati tudi v visoko šolstvo, kjer pa je znanosti žal najmanj.

Angleščino na univerzi zagovarjajo tudi tisti, ki si želijo enormne prilive od tujih študentov, ne nazadnje tudi domače šolnine; ta želja pa ni upravičljiva z izrinjanjem slovenščine kot visokošolskega učnega jezika. Angleščino zagovarjajo še tisti univerzitetni pedagogi, ki s predavanji v tujem jeziku že zdaj dobro služijo, predvsem pa zato hitreje strokovno napredujejo, npr. na Ekonomski fakulteti v Ljubljani; a treba je vedeti, da je znanje angleščine v univerzitetnih strokah preveč pomanjkljivo za vsesplošno uporabo, poleg tega pa pretežavno za študentovsko dojemljivost.

Ker so pri »anglizaciji« univerze očitno v igri tako materialni kot prestižni strokovni interesi, bi kazalo revidirati sedanji sistem točkovanja znanstvenega dela tako, da bi objave v slovenščini dobile ustrezno večji delež. Vsak univerzitetni pedagog se mora zavedati, da je njegova naloga poleg predavanj tudi pisanje univerzitetnih učbenikov, torej razvijanje slovenskega strokovnega jezika, zlasti terminologije. Če bi bil za to početje ustrezneje nagrajen, bi se ta naloga spremenila v poklicanost, ki bi univerzi v celoti dajala ustreznejši sloves vrhunske izobraževalne ustanove.

***

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Drago Bajt je publicist in kulturni ustvarjalec.