Tiskane izdaje
Letos oktobra praznujemo 50. obletnico kubanske raketne krize – tistih trinajst dni, od 15. do 28. oktobra 1962, se je svet verjetno najbolj približal velikemu jedrskemu spopadu. Ameriški predsednik John F. Kennedy je javno opozoril Sovjetsko zvezo, naj na Kubi ne namesti svojih izstrelkov. Vendar se je sovjetski vodja Nikita Hruščov kljub Kennedyjevim svarilom odločil na skrivaj namestiti izstrelke in postaviti Američane pred izvršeno dejstvo. Ko je ameriško izvidniško letalo odkrilo izstrelke, se je začela kriza.
Nekateri Kennedyjevi svetovalci so zagovarjali letalske napade in invazijo, da bi uničili izstrelke. Kennedy je ukazal mobilizacijo, hkrati pa pridobil nekaj časa, ko je napovedal pomorsko blokado Kube. Razmere so se nekoliko umirile, ko se je sovjetska ladja z dodatnimi raketnimi izstrelki obrnila nazaj proti domu, Hruščov pa se je strinjal z odstranitvijo že nameščenih izstrelkov na otoku. Tedanji ameriški zunanji minister Dean Rusk je izjavil: »Gledali smo drug drugemu naravnost v oči in mislim, da je nasprotnik za hip popustil pod pritiskom.«
Razplet: racionalen, pravzaprav pričakovan
Na prvi pogled se zdi, da je bil konec krize racionalen in pravzaprav pričakovan. Razmerje med količino jedrskega orožja na obeh straneh je bilo 17 : 1 v korist Združenih držav Amerike. Sovjeti so bili kratko malo preslabo oboroženi.
Kljub temu se ZDA niso odločile preventivno napasti nameščenih sovjetskih raketnih izstrelkov, ki so bili razmeroma ranljivi, saj je bilo tveganje, da bi vsaj eden ali dva sovjetska izstrelka zadela katero koli ameriško mesto, dovolj resno, da je preprečilo prvi napad. Poleg tega sta se tako Kennedy kot Hruščov bala, da bi nenadoma vsi nehali racionalno strateško razmišljati, natančno preračunljivost pa bi nadomestili nepremišljeni ukrepi. Hruščov je slikovito opisal tedanje razmere v enem od svojih pisem Kennedyju: »Ne jaz ne vi ne bi smela potegniti svojega konca vrvi, s katero ste zavozlali vozel vojne.«
Leta 1987 sem bil član skupine strokovnjakov, ki so se na Univerzi Harvard sestali s tedanjimi Kennedyjevimi svetovalci, da bi preučili krizo. Robert McNamara, Kennedyjev obrambni minister, je povedal, da je bil z vsakim dnem krize previdnejši. Takrat je verjetnost za začetek jedrske vojne zaradi krize ocenil na 1 : 50 (ko je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja izvedel, da so Sovjeti takrat že dostavili jedrsko orožje na Kubo, je ocenil, da je bila jedrska vojna precej verjetnejša).
Kennedyjev finančni minister Douglas Dillon je izjavil, da pravzaprav ni pričakoval jedrske vojne. Ni se mu zdelo, da bi se kriza lahko tako močno zaostrila, da bi se bili obe strani prisiljeni spopasti z jedrskim orožjem, zato je bil pripravljen še bolj pritisniti na Sovjete in tvegati več kot McNamara. Tudi general Maxwell Taylor, vodja združenega štaba ameriške vojske, je menil, da jedrska vojna ni zelo verjetna, zato se je pritoževal, da so bile ZDA preveč popustljive do Sovjetske zveze. Prepričan je bil, da bi morali Američani odstaviti Castrov režim.
Vendar je moral Kennedy upoštevati tudi to, da bi lahko hitro izgubili nadzor nad razmerami, zato se je odločil za preudarnejši pristop od tistega, ki so ga zagovarjali nekateri njegovi svetovalci. Nauk zgodbe je torej opozorilo, da je mogoče z nekaj jedrskega zastraševanja marsikaj doseči.
Vendar nekatere podrobnosti raketne krize še vedno niso dovolj dobro pojasnjene, zato je težko trditi, da je na takšen konec krize vplivalo samo jedrsko orožje. Ameriška javnost se je strinjala, da so ZDA zmagale v tem sporu. Toda kako močno so ZDA zmagale in zakaj so zmagale, je težko jasno ugotoviti.
Tiha ameriška obljuba
Poleg prepričanja, da so se Sovjeti pač sprijaznili z ameriško jedrsko premočjo, imamo na voljo vsaj še dve razlagi o tem, kako in zakaj se je končala raketna kriza. Prva razlaga poudarja, da kriza ni bila enako pomembna za obe supersili, ki sta se zapletli v spor: za ZDA je bila sosednja Kuba precej pomembnejša država kakor za Sovjete, hkrati pa bi ZDA v sporu lahko uporabile tudi konvencionalno orožje. Zaradi pomorske blokade in morebitne ameriške invazije je bilo ameriško zastraševanje prepričljivejše in je učinkovito vplivalo na razmišljanje sovjetskih voditeljev.
Druga razlaga pa dvomi o tem, da se je kubanska raketna kriza res končala s popolno ameriško zmago. Američani so imeli na voljo tri možnosti: »strelski spopad« (bombardiranje nameščenih raketnih izstrelkov); »prisilo« (blokado Kube, s katero bi prisilili Sovjete, da bi umaknili izstrelke); in »odkup« (Sovjetom bi dali nekaj, kar bi ti zahtevali).
Udeleženci spora dolgo niso povedali ničesar o možnosti odkupa. Vendar poznejši dokazi razkrivajo, da je bila tiha ameriška obljuba o odstranitvi zastarelih izstrelkov iz Turčije in Italije verjetno pomembnejša, kakor smo takrat domnevali (ZDA so tudi javno zagotovile, da ne bodo napadle Kube).
Uspešnost jedrskega zastraševanja
Ugotovimo lahko, da je zastraševanje z jedrskim orožjem pomembno vplivalo na razplet krize in da je Kennedy pri svojih odločitvah gotovo upošteval podatke o jedrski oborožitvi obeh držav. Vendar je bil podatek o razmerju med količino jedrskega orožja na obeh straneh manj pomemben od strahu pred tem, da bi lahko samo nekaj jedrskih izstrelkov povzročilo nedopustno razdejanje.
Kako verjetno je bilo, da bi se takšna grožnja uresničila? 27. oktobra 1962, kmalu po tem, ko je sovjetska vojska na Kubi sestrelila ameriško izvidniško letalo (in ubila pilota), je podobno letalo blizu Aljaske med rutinskim fotografiranjem površja iz zraka zaradi nepazljivosti kršilo sovjetski zračni prostor v Sibiriji. K sreči ga niso sestrelili. Še resnejši pa je podatek, ki ga Američani niso poznali, in sicer o tem, da je sovjetsko vodstvo ukazalo svoji vojski na Kubi, da mora preprečiti ameriško invazijo, pri tem pa lahko taktično uporabi svoje jedrsko orožje.
Težko si je predstavljati, da bi takšen jedrski napad ostal samo taktičen. Ameriški strokovnjak Kenneth Waltz je pred kratkim objavil članek Zakaj bi moral Iran dobiti bombo . V racionalnem, predvidljivem svetu bi takšen razplet lahko zagotavljal stabilnost. V resničnem svetu kubanska raketna kriza dokazuje, da to morda ni res. Z besedami McNamare: »Imeli smo srečo, da se je vse dobro razpletlo.«
Project Syndicate, 2012.
***
Joseph S. Nye nekdanji pomočnik ameriškega obrambnega ministra, profesor na Univerzi Harvard in avtor knjige The Future of Power (Prihodnost moči)
