Plačana alternativa trgu dela

Kdor si bo v času trajanja eksperimenta našel zaposlitev, bo kljub temu še naprej upravičen do UTD.

Objavljeno
24. februar 2017 22.48
[valovi,veter,morje]
Daniel Popović
Daniel Popović

V začetku letošnjega leta je kot ena najbolj prodornih in zanimivih novic postalo dejstvo, da je Finska kot prva evropska država vpeljala pilotni projekt univerzalnega temeljnega dohodka (UTD). Tako se nadaljuje seznanjanje z alternativnim predlogom, ki sta ga promovirala zlasti neuspela evropska državljanska pobuda za UTD, ki se je zaključila januarja 2014, in švicarski referendum o UTD, ki je potekal 5. junija 2016. Oba pristopa k informiranju o tej inovativni družbeno-ekonomski politiki sta razburkala tako domišljijo zagovornikov in nasprotnikov kot tudi predstave tistih, ki so zanjo šele izvedeli. UTD je univerzalen, individualen, nepogojen in časovno neomejen dohodek oziroma pravica, ki ni vezana na opravljanje plačanega dela.

Družbeni temelji finske odločitve

Odločitev finske države za dejanski preizkus ideje UTD v praksi morda ni presenetljiv, saj so ji alternativni, včasih precej revolucionarni pristopi na vseh ravneh družbenega življenja blizu. Izpostavimo lahko postopno ukinjanje šolskih predmetov in njihovo zamenjavo s tematikami, čeprav tamkajšnji šolski sistem že danes velja za enega najboljših na svetu. Omenimo tudi zakon o istospolnih porokah ali obsežno nadomeščanje premoga z obnovljivimi viri energije.

Finska daje vtis države, ki se želi in zna prilagoditi dinamikam sodobnega sveta.

Čeprav je Finska znotraj mednarodne skupnosti znana po varčnosti in zato tudi zanemarljivi zadolženosti državnega proračuna – znana je še po nizki stopnji korupcije, tehnični razvitosti ter zelo dobrem povezovanju med znanostjo in gospodarstvom –, je ni treba poveličevati.

Statistični podatki pokažejo, da je bila decembra 2016 med 5,5-milijonskim prebivalstvom 7,9-odstotna stopnja brezposelnosti, med mladimi celo 19,8-odstotna. Finsko pretežno storitveno gospodarstvo ovirajo staranje finskega prebivalstva in posledice gospodarskih sankcij, ki jih je proti Rusiji julija 2014 uvedla Evropska unija. Omenjene težave že vodijo v poskuse oslabitve socialnih pravic finskih državljanov.

Ker je obstoječi socialni sistem zadosti radodaren, dovoljuje številnim Fincem dovolj lagodno življenje ali vsaj izogibanje revščini. Zato mnogi med njimi ne želijo tvegati z iskanjem novih služb. To je splošno znan problem modernih socialnih držav, ki pomoč pogojujejo z iskanjem zaposlitve. Zaradi tega si finske oblasti prizadevajo najti nove načine, kako brezposelne ljudi ponovno vključiti na trg dela, s čimer bi privarčevali znaten del proračunske pogače. Običajne aktivne politike zaposlovanja postajajo v sodobnih družbah neučinkovite. Zato se je Finska – podobno kot njena soseda Švedska s krajšim delovnikom – odločila za preizkus ideje UTD.

Poskusna skupina

Finska vladna agencija za socialne zadeve, krajše KELA, kot cilj eksperimenta navaja iskanje odgovorov na naslednja tri vprašanja: kako bi preoblikovali sistem socialne varnosti zaradi spreminjajoče se narave dela; ali je sistem socialne varnosti mogoče preoblikovati tako, da ljudi spodbuja k delu; in ali je možno zmanjšati birokracijo in poenostaviti zapleten sistem podpor.

Vendar UTD ne prejemajo vsi Finci, temveč zgolj študijska skupina, ki je sestavljena iz 2000 naključno izbranih ljudi, starih med 25 in 58 let, ki jim je KELA novembra 2016 izplačevala subvencijo na trgu dela ali osnovno nadomestilo za primer brezposelnost ter niso bili začasno brezposelni. Udeleženci eksperimenta bodo kar dve leti, od januarja 2017 do decembra 2018, brezpogojno prejemali UTD v višini 560 evrov na mesec. Nihče izmed njih ni mogel zavrniti UTD. Obenem je pilotni projekt zastavljen na način, da nihče od udeležencev eksperimenta ne more biti na slabšem kot pred začetkom njegovega izvajanja. Višina neobdavčenega UTD se ne bo zmanjševala, čeprav bo posameznik prejemal druge dohodke. Kdor si bo v času trajanja eksperimenta našel zaposlitev, pa bo še naprej upravičen do UTD.

Posamezniki, ki prejemajo UTD, lahko pod enakimi pogoji kot doslej zaprosijo za socialne ugodnosti, ki jih dodeljuje KELA, pri čemer se morajo socialne ugodnosti prilagoditi UTD. V primeru, da je višina socialnih ugodnosti višja od višine UTD, se posamezniku poleg UTD izplača še razlika med višino vseh socialnih prispevkov in višino UTD.

Raziskovalci tega pilotnega projekta želijo študijsko skupino primerjati s kontrolno skupino, ki jo sestavljajo vsi tisti, ki niso vključeni v študijsko skupino in ne prejemajo UTD, torej ostali državljani. Pravi namen študije je ugotoviti, ali se bodo pojavile razlike v stopnji zaposlenosti med prejemniki ter neprejemniki UTD – tako zastavljen eksperiment naj bi podal odgovor na vprašanje, ali lahko UTD predstavlja načrt za celovit sistem socialne varnosti na Finskem.

Kaj lahko popači rezultate poskusa

Čeprav je pilotni projekt idejno zelo privlačen in bo ponudil številne odgovore na vprašanja o UTD, ki si jih zastavljajo različni raziskovalci, politični odločevalci in zainteresirana javnost po svetu, pa je njegovo zasnovo smiselno kritično ovrednotiti, še preden bodo znane zaključne ugotovitve. Ostaja namreč nevarnost, da bi eksperiment zanemaril pomembne problematike in ponudil odgovore na vprašanja, ki morda niso ključna.

Najprej je treba upoštevati, da je finski projekt družbeni eksperiment, znotraj katerega se študijska skupina zaveda, da je opazovana in da je zmožna vplivati na rezultate eksperimenta. Obenem lahko na vedenje posameznikov znotraj študijske skupine vplivajo ostali državljani. Temu problemu se najverjetneje ne bi mogli izogniti v nobenem primeru, ker je takšna narava družbenih eksperimentov. Nekoliko bi ga lahko omilili, če bi UTD prejemali vsi Finci. S tem je povezan tudi naslednji problem.

UTD ne prejemajo vsi finski državljani, temveč le 2000 brezposelnih oseb, zato je finski UTD pravzaprav UTD za brezposelne. Namenjen je le eni, in ne vsem družbenim skupinam, zato ni univerzalen, kot nakazuje ime predloga. Poraja se tudi vprašanje, zakaj v študijski skupini ni zaposlenih. Zelo zanimivo bi bilo videti, kako bi ob uvedbi UTD reagirali zaposleni – ali bi postali bolj motivirani za izstop s trga dela. Če so do UTD upravičeni posamezniki iz študijske skupine, pa to ne drži za njihove družinske člane. Ni si težko predstavljati, da bi prvi lahko sprejemali drugačne življenjske odločitve, če bi UTD prejemali tudi drugi in obratno.

Omejitve, ki ne kažejo realnih razmerij

Moteče je tudi to, da v študijski skupini ni mlajših od 25 let in starejših od 58 let, saj se ljudje zaposlujejo že bistveno prej in se upokojujejo kasneje. Zlasti mlajši predstavljajo pomembno družbeno kategorijo, saj v večji meri občutijo problem fleksibilnosti trga dela in lahko imajo bistveno drugačen odnos do zaposlitve in drugih oblik dela kakor njihovi starši.

Če zanemarimo dejstvo, da bo finski UTD časovno omejen na dve leti – eksperiment ne more biti časovno neomejen, kakršen naj bi bil UTD –, pa je treba pohvaliti, da je UTD na Finskem nepogojen in ni vezan na opravljanje plačanega dela. Vendar se trenutne socialne ugodnosti ohranjajo, zato se v določeni meri ohranja njihovo pogojevanje z iskanjem dela. Če oseba, ki sodeluje v eksperimentu, zavrne ponudbo za službo oziroma delovno aktivnost, sicer ohrani pravico do UTD, vendar je lahko sankcionirana z zmanjšanjem socialnih prispevkov za 20 do 40 odstotkov.

Čeprav KELA interpretira UTD kot novo socialno inovacijo, je očitno, da UTD predstavlja mehanizem, s katerim želi Finska povečati motivacijo brezposelnih ljudi za vstop na trg dela. V tem smislu ne predstavlja resnično revolucionarne novitete, katere cilj bi bil primeren odziv na tektonske spremembe na področju dela, s katerimi se bomo morali soočati v prihodnosti.

Pospešen tehnološki razvoj, ki bo v prihodnosti – tako na evropski kot tudi na globalni ravni – omogočal vse hitrejše nadomeščanje človeških rok in možganov z neutrudljivimi ter vse bolj sofisticiranimi roboti, ki socialnih pravic ne potrebujejo, je nepovraten. Zato je spodbudno, da UTD pridobiva čedalje večjo veljavo tako v gospodarsko manj razvitih kot tudi v gospodarsko naprednejših državah.

Na podlagi finskega pilotnega projekta se lahko – tudi v primeru slabših rezultatov – ogromno naučijo druge države sveta. To velja tudi za Slovenijo, kjer UTD ni več popolna neznanka. Upamo lahko le, da bodo eksperimenti ali celo vpeljave UTD zasnovane nekoliko bolje kot v finskem primeru. Pri tem bi morali slediti logiki preizkušanja in implementiranja UTD kot resnično alternativne družbeno-ekonomska politike, ki ne bo predstavljala le mehanizma spodbujanja zaposlovanja državljanov, temveč bo spodbudila obsežno redistribucijo bogastva k socialno ogroženim družbenim skupinam in druge progresivne družbene transformacije.

 

 

 

Dr. Daniel Popović,

politolog, raziskovalec univerzalnega temeljnega dohodka

 

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.