Tiskane izdaje
Ali so si De Gaulle, Mitterand, Kohl, Blair … kdaj želeli postati predsedniki evropske komisije? Je Angela Merkel želela postati predsednica evropskega sveta namesto Donalda Tuska? Voditelji Evropske unije so praviloma odsluženi predsedniki nacionalnih vlad ali izbranci, morda tekmeci predsednikov nacionalnih vlad, morda najvplivnejših strankarskih voditeljev. Niti najvišji evropski funkcionarji ne prihajajo iz prve lige voditeljev držav članic, ki večinoma mislijo, da so njihovi domači položaji vplivnejši in pomembnejši od evropskih funkcij.
EU torej ni nadnacionalna, ampak mnogonacionalna, medvladna organizacija. To so potrdili francoski in nizozemski volivci leta 2005 – ko so zavrnili pogodbo o ustavi za Evropo, nazadnje pa – morda zato, ker nad EU še vedno visi domneva o napredku v smeri vse tesnejše zveze – še Britanci, ko so izglasovali brexit. Pomagalo ni niti znamenito evropsko geslo o enotnosti v raznolikosti, ki ga nekateri berejo kot apologijo raznolikosti, drugi, najbrž tudi Britanci, pa kot apologijo enotnosti. Danes v Evropski uniji in o njej odločajo države članice oz. njihove politične elite/nomenklature (predsedniki vlad oz. držav). Nacionalne nomenklature so predvsem zainteresirane za ohranitev vpliva v svojih državah, torej je njihovo izhodišče čim bolj nemoteno poslovanje na domačih položajih. Z drugimi besedami: nacionalne nomenklature v principu niso pripravljene odstopati svojih pristojnosti oz. deliti oblasti z evropsko nomenklaturo, ki so jo povrhu vsega še same postavile. Pričakovanje, da bi se nacionalni voditelji – in še posebno voditelji največjih evropskih držav – odpovedali pristojnostim, spominja na iluzijo barona Münchhausna, da se lahko človek potegne iz močvirja, če se vleče za svoje lastne lase.
Interesi ali vrednote?
Poskusimo si odgovoriti, kako Evropski uniji vdihniti avtoriteto, povečati njen vpliv na svetovnem prizorišču, povzdigniti evropske položaje nad nacionalne. Seveda se nacionalne nomenklature – od začetka – za sodelovanje v EU niso odločile v nasprotju z nacionalnimi interesi, ampak zaradi gospodarskih prednosti, ki jih nudijo skupni trg, znižanje carin, nemoteno prehajanje meja, skupna valuta itn. Evropsko skupnost so razumele kot okrepitev nacionalnih držav, kot podaljšano roko svoje oblasti. Osebni/nacionalni interesi se običajno – na neki točki – srečujejo s splošnimi/evropskimi interesi. O tem, koliko je EU zgolj interesna skupnost in koliko je moralna skupnost, je mogoče veliko razpravljati.
Prvotni izziv: šesterica za spravo med Nemci in Francozi. Evropska skupnost je najprej premagala zgodovinski nemško-francoski spor. Pri tej nalogi je bil izbor držav samoumeven. Število članic je ustrezalo nalogi: šest držav (Beneluks, Francija, Italija, Nemčija) je bilo neposredno prizadetih zaradi spora. Poleg Nemčije je bila prevzgoje potrebna tudi Italija, Luksemburg uteleša nemško-francosko sožitje, Belgija je blizu Franciji, zaradi nje pa najbrž tudi Nizozemska.
Drugi izziv: dvanajsterica zoper komunizem in hladno vojno. Evropska skupnost se je dokazovala kot skupnost demokratičnih držav. Ko je odšel De Gaulle in se je Evropska skupnost pokazala kot uspešna, so se ji leta 1973 (skupaj z Danci in Irci) pridružili še Angleži. Nastala je deveterica. Polom komunizma in konec hladne vojne je Evropska skupnost po spreobrnjenju Grčije, Portugalske in Španije dočakala kot dvanajsterica. Združitev Nemčij leta 1990, ki je za Vzhodno Nemčijo pomenila epohalno bližnjico, te številke ni spremenila, pač pa so se pojavili nekateri dvomi, leta 1994 celo v Nemčiji (Schäuble-Lamers). Leta 1995, po koncu hladne vojne, je EU z vključitvijo Avstrije, Finske in Švedske postala petnajsterica; pravo zmagoslavje pa je pomenila širitev z nekdanjimi komunističnimi državami leta 2004. EU je štela 25 članic.
Tretji izziv: razdor zaradi migracij in terorizma. Leta 2015 se je pred EU znašel tretji zgodovinski izziv: migracije in terorizem, ki se povezujejo s politiko nemške kanclerke, predvsem pa z nerešenimi političnimi problemi vzhodno in južno od meja EU. Temu izzivu EU v celoti ni bila kos, sledil je brexit, ob tem pa se začenjajo debate o populizmu, nacionalnih interesih, nemoči Evrope itn. Britanci so imeli v EU že doslej poseben položaj, saj niso bili niti v evro- niti v schengenskem sistemu. Z referendumom o izstopu so izrazili dokončno nezaupanje Evropski uniji. Ugotovili so, da se ne morejo istovetiti z njo, še več, izjavljajo, da so se pravočasno umaknili iz nje. Pravijo, da bi vztrajanje v EU, ki se razvija v vse tesnejšo unijo, Veliki Britaniji povzročilo veliko škodo.
Vzroki in posledice brexita?
Odhod Velike Britanije je funkcionarje EU pretresel do obisti. Najprej zato, ker je šlo za prvi takšen primer. Drugič zato, ker Velika Britanija ni bila katerakoli članica, ampak – v gospodarskem in vojaškem pogledu – nemara najpomembnejša. Tretjič pa zato, ker je v evropski proračun prispevala znatna sredstva (15 milijard evrov na leto). To pomeni, da bodo v prihodnje druge članice plačevale več kot doslej. Toda bolj kot sam izstop Velike Britanije bi nas morali skrbeti vzroki in posledice.
Britanci nemara domnevajo, da je EU danes manj pomembna, kot je bila pred 44 leti. Kaže, da peša vpliv EU v mednarodnih odnosih (tudi zaradi šibke obrambne moči in mednarodne pomoči, ki je manj širokogrudna od pomoči, ki jo dajejo ZDA), kar se bo z izstopom Velike Britanije še zaostrilo. Predvsem pa je Evropska unija organizirana na način, ki se Veliki Britaniji ne zdi primeren. EU je izgubila ugled, ko ji leta 2015 ni uspelo rešiti zapleta z migranti. Predvsem pa gre za načrt, da bi EU postala vse tesnejša zveza, nemara federacija ali združene države Evrope. Britance najbrž skrbi položaj njihove kraljice: bi bila podrejena evropskemu suverenu in bi postala lokalna avtoriteta? Kaj pa posledice? Na svetovnem prizorišču (recimo v OZN) bo imela EU manj besede kot doslej; v vojaškem pogledu bo znatno šibkejša; zmanjšal se bo njen fizični prostor, s tem pa tudi prostor znanstvenega in kulturnega sodelovanja, navsezadnje tudi demokracije, človekovih pravic in sploh svobode.
Enotnost navzven, raznolikost navznoter?
V današnjih razmerah, po francosko-nemški spravi in po koncu hladne vojne, predvsem pa po soočenju z migrantsko krizo, evropski politiki posvečajo več pozornosti nacionalnim interesom. Bolj kot z evropskimi se identificirajo z nacionalnimi problemi. Ponekod so si zato prislužili oznako, da so populisti, nacionalisti in desničarji. Po drugi strani vedo, da na svetovnem prizorišču zaležejo le veliki sistemi, kot sta Kitajska in ZDA. EU je oz. bi lahko bil tak sistem. Vendar Evropejcem ne bo primanjkovalo le ognjene moči in vojske, ampak tudi diplomacija. Britansko zunanje ministrstvo ima 14.000 sodelavcev, ki so doslej delali tudi za EU. Britanski izstop je – v primerjavi z velikimi širitvami, npr. leta 2004 – znamenje nazadovanja. Drugo znamenje nazadovanja so scenariji, o katerih je nedavno govoril Jean-Claude Juncker. Če se uresniči tretji scenariji (koalicija voljnih, Evropa več hitrosti), bo tudi to znamenje nazadovanja.
Če noče nazadovati, mora Evropska unija napredovati. Prva naloga, ki jo čaka, je izbor izzivov. Če je v petdesetih letih reševala nemško-francoski problem in v novem tisočletju vzhodnoevropske narode iz komunističnega ujetništva, mora v novih razmerah rešiti problem priseljenskih pritiskov, zunanjih meja in varnosti. Preoblikovati se mora v učinkovito in spoštovanja vredno organizacijo z nespornim in neposredno izvoljenim voditeljem. Voditelj EU bo moral navdušiti večino Evropejcev, to pomeni, da bo moral imeti tudi podporo velikih držav. Izguba Velike Britanije seveda ni nedolžna reč; ne gre le za 44 let članstva, ampak za pomen te države, ki izhaja iz Atlantske listine (1941), ki je bila navdih tudi za EU. Odsotnost Velike Britanije in vidnejša – vodilna? – vloga Nemčije vzbujata pomisleke. Da bi jih premagali, bi bilo treba ustanoviti intelektualno podjetje, ki bi raziskalo in imenovalo vezivo, ki lahko v novi rundi poveže Evropejce. Izobraževalne in kulturne ustanove bi bilo treba spodbuditi k množični afirmaciji evropske identitete. Evropska unija najbrž mora ostati raznolika navznoter, ob tem pa bi morala biti enotna navzven.
EU kot obrambno podjetje?
Po vsem videzu današnji voditelji nacionalnih administracij strukturalno in objektivno ne morejo strniti Evropske unije, ker bi šlo za samoukinitev oz. münchhausenovsko iluzijo. Res so na začetku Evropske skupnosti glave staknili tudi voditelji administracij, gonilna sila pa so bili pobudniki demokratičnih gibanj, državniki in diplomati, kot npr. Maurice Schumann, Jean Monnet, Alcide De Gasperi in Konrad Adenauer. Takrat je bilo evropsko združevanje obrambno podjetje, ki naj bi omogočilo varnost in blaginjo državam in državljanom. Če se ne bodo premaknili voditelji nacionalnih administracij, bi bilo treba novo evropsko podjetje spodbuditi drugače: v akademskih in državniških krogih, ki niso neposredno povezani s praktično in vsakdanjo politiko.
Dimitrij Rupel,
nekdanji zunanji minister
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
