Po stari Evropi nova Slovenija

Ki se mora držati pravil trojne oziroma troglave formule, če želi preživeti.

Objavljeno
12. maj 2012 12.27
Janez Markeš, Sobotna priloga
Janez Markeš, Sobotna priloga

Slovenija ima glede svoje prihodnosti podoben problem kakor Evropska unija: ne ve natančno, s čim utemeljiti svojo prihodnost, zelo natančno pa ve, da je konec zgodbe, ki je bila iz zgodovinske perspektive nastajanja nove države videti perspektivna. Schumanovo idejo Evrope je danes prekrila serija (sebičnih) nacionalnih interesov in tako rekoč edini skupni imenovalec, ki ga imajo združene evropske države, zlasti države evra, je – kriza.

Toda kriza ni le skupni imenovalec evropskih držav, je tudi globalni skupni imenovalec, in Evropi je zelo potihem postalo jasno, da svoj ekonomski problem lahko rešuje le v trikotniku EU–ZDA–Azija. To pa je ne rešuje pred politično škodo, ki se poglablja z vsako novo krizo v ekonomsko oslabelih nacionalnih državah članicah, v katerih so le v letu 2011 vlade (s Slovenijo vred) padale kakor za stavo.

Srečanje Merkel-Janša v Berlinu ta teden je bilo strateško pravilno, saj se slovenski predsednik vlade dobro zaveda, v kakšen položaj je prišla Slovenija (precej tudi po njegovi zaslugi) in da bo za lajšanje krize slovensko gospodarstvo nujno potrebovalo Nemčijo. Sporazum vlade s sindikati glede varčevalnih ukrepov je vsekakor dobro znamenje, toda ne le za Evropsko unijo, temveč predvsem za Slovenijo samo. Nemara se ima Slovenija prav Nemčiji zahvaliti za zgled taktnosti do socialnih partnerjev, ki jih v kritičnem delu predstavljajo sindikati. In nova mantra Evrope – tudi Angele Merkel – o varčevanju v kombinaciji z novo gospodarsko rastjo, ne da bi poškodovala pridobitve Evrope glede socialne države, ni bi mogla priti v bolj pravem času.

Nova stara smer

Nagovor predsednika evropskega parlamenta Martina Schulza v sredo ob 62. obletnici prve ideje o gospodarskem povezovanju Evrope je tako rekoč uradno zakoličil novo staro smer Evropske unije. Obnovljena naj bi bila spet na Schumanovih političnih izhodiščih, kar na prvi pogled ni videti kot revolucionarni preobrat, toda pozoren je treba biti na politični in idejni vidik sporočila. Evropska politika (predstavljana tudi v evropskem parlamentu kot naboru nacionalnih držav) se v kriznih pogojih prav glede krize precej razlikuje po osi levo–desno že pri vprašanju načina, kako se izmotati iz krize. Desnosredinska skupina, ki ji idejni takt daje Angela Merkel (donedavna v navezi s Sarkozyjem), je doslej prvenstveno poudarjala varčevanje in finančno strogost. Na levi so se odzivali z argumenti, da le gospodarska rast lahko zagotovi novo perspektivo.

A kje piše, da varčevanje, finančna disciplina in gospodarska rast ne gredo skupaj, se je ta teden v Bruslju na eni od javnih tribun vprašala angleška poslanka Kay Swinburne. Poleg tega, se je vprašala, mar ne gre za zaveze, ki smo jih z lizbonsko pogodbo in drugimi sporazumi dali ob samem nastajanju pravil EU? Brez finančne discipline bi bila rast, je ob isti priložnosti povedal eden od italijanskih novinarjev in urednik Il Tempa Mario Sechi, kakor duh: vsi ga iščejo, nihče pa ga ne najde.

Trojna formula

Uveljavlja se triglava formula:

⚫ fiskalna disciplina, ki predvideva brezkompromisno zmanjšanje in uokvirjenje finančnega primanjkljaja nacionalnih proračunov,

⚫ gospodarska rast kot levi protipol strogega varčevanja ter

⚫ liberalni korektiv, gospodarska konkurenčnost, ki oboje v globaliziranih in tekmovalnih razmerah postavlja v perspektivo prihodnosti in uspešnosti.

Zdi se, da se končna rešitev spet napaja iz stare modrosti o umirjenem in trajnostno naravnanem ravnotežju. Toda to so vsebinski agensi, ki na srednji in dolgi rok šele rešujejo zagato nacionalnih pa tudi zagato skupnega evropskega gospodarstva. Poudarke iz Schulzevega nagovora zato velja motriti predvsem zaradi naboja, ki se je kondenziral na plošči evropske družbene zgodovine in v posledici politične kulture.

Evropo sta naredila močno enotnost in solidarnost, je povedal, in to je lekcija, ki se je je spet treba naučiti, če hočemo staro celino rešiti pred tem, da postane nerelevantna. Enotnost in solidarnost, to sta sicer izraza »težke kategorije«, ki ju je zelo lahko izgovoriti, toda hkrati je ljudem zelo težko predstaviti njun pomen in vsebino; še teže ju je v nacionalnih okoljih narediti operativni. Začeti bi namreč morali z razlago in genezo politične kulture, ki je razmeroma lahko razumljiva, toda hkrati jo je nemogoče razumeti, če je nisi izkusil, če te moralno ni opredelila in če je ne živiš.

V resnici ima Schulz prav, ko poudarja vrednote, ki jih je Evropa kot civilizacijsko zmagovite prevzela od druge svetovne vojne naprej: sovražniki so se spravili in postali prijatelji, iz regije lačnih se je Evropa z delom razvila v celino blaginje; diktature so se preobrazile v demokracije in Evropa je na njihovi podlagi razvila najboljši socialni in zdravstveni sistem na svetu. Ustvarila je svetovno najboljšo kombinacijo demokracije in miru, svobode in solidarnosti in zavezala se je, da na svojem območju konfliktov nikoli več ne bo reševala z vojno.

Pretok novega in starega

Globoka svetovna gospodarska kriza vse te civilizacijske čednosti postavlja v trhla socialna okolja, v katerih kakor gobe po dežju spet poganjajo nacionalizmi. In skoraj vsi imajo racionalno podlago in, ozko gledano, tudi določeno stopnjo legitimnosti. Če vprašate nemškega, francoskega ali pa slovenskega delavca – vsi bodo rekli, da niso pripravljeni na finančno solidarnost z Grčijo, dokler so tam za veliko manj dela veliko višje plače, dokler so tam višje pokojnine za bistveno krajšo delovno dobo in dokler so močno obremenjeni z državnimi davki, medtem ko v medijih prebirajo, kako jih Grki skorajda ne plačujejo. Potem je tu vprašanje (nacionalno) nevezanega kapitala, ki blodi po svetu, kakor se mu zazdi, in nastaja vtis, da so finančni magi novi fevdalci, ki nacionalnim državam podtikajo nova tlačanstva.

V bruseljskem parlamentu je veliko prostora za pretok novih in starih idej, toda za evropske poslance – vsaj ali najmanj za tiste iz Slovenije – je na ravni politične kulture videti, kakor da neprestano živijo v kratkem stiku. Za semena politične kulture, ki jih lahko dobijo v žitnici Evrope, kakor da ni domače zemlje, ki bi se pustila zasejati. Gre predvsem za vprašanje strankarskih elit notranje politike, ta pa je močno odvisna od stereotipov, ki niso daleč bodisi od nacionalnega bodisi od socialnega populizma.

Še drugače povedano. Aktualna vlada je obsojena na krizni menedžment in je predvsem žrtev lastnih bumerangov oziroma političnih posledic, katerih vzroki so bile stranke koalicije, najbolj prav vladajoča stranka. Zato ne more razviti niti razvojne formule niti resnične družbene alternative. V resnici tudi opozicija, večinoma v tradiciji slovenskega tipa tranzicijskega levičarstva, ne deli drugačne usode. Dokaz za to je Borut Pahor.

Pravo vprašanje je torej enako kakor vprašanje Evrope po krizi Evrope, ki nujno potrebuje svoj politični, gospodarski in posledično civilizacijski prerod. Evropa formulo za svoj prerod lahko počrpa iz skladov in zakladnice svoje socialno-politične zgodovine. Slovenija takšnega privilegija nima. Ima pa tega, da prerod Evrope lahko pomeni tudi njen lastni prerod. Za inovativne mlade (in stare) politike se bo sicer za ceno diskvalifikacij konkurence (in njenih medijev) pokazala priložnost, kakršne že dolgo ni bilo. Ni pa dvoma, da ima ta opraviti z evropsko politično kulturo, ki bi na vsak način morala postati tudi slovenska.

***


Prispevek je mnenje avtorja 
in ne izraža nujno stališča uredništva.