Tiskane izdaje
Ko takole ob koncu koledarskega leta opazujem, se mi dozdeva, da blišč prazničnih luči in cimetov vonj le prekrivata izpraznjeno dušo in pomanjkanje energije ter idej, predvsem pa resno akcijo v našem življenju in poslu.
Pogumni in uspešni podjetniki se počutimo precej osamljene in popolnoma necenjene. Se sploh zavedamo, kaj pomeni, da nekdo ustanovi podjetje? Da tvega, vloži denar, se angažira in zaposli ljudi? Kaj se zgodi, če mu ne uspe skleniti pogodbe in izpeljati posla? Uspešnega posla? In kje je tu šele dobiček?
Želela bi si podpornega okolja, tega spirita, ki bi že enkrat vsakega Slovenca, tudi tistega v javni upravi, naučil, kaj pomeni zaslužiti en evro. Da, ker ravno za to gre. Ampak do tja je še dolga pot.
Šla bi lahko, denimo, takole:
Da me vsaj enkrat na teden nagovori minister za gospodarstvo in pove, da je ponosen na vsa podjetja v Sloveniji, ki uspešno delajo in ustvarjajo dobiček ter zaposlujejo ljudi. Da on in vsa državna uprava vedo, kako je to pomembno, in da so samo podjetja edini vir proračunskih prihodkov, da ta država sploh lahko dela. Da ima pred seboj deset konkretnih ukrepov, ki jih bo uresničil do polovice prihodnjega leta in z njimi dosegel desetodstotno povečanje dobička v gospodarstvu in petodstotno rast zaposlenih. Če tega ne bo dosegel do tega datuma, bo odstopil.
Da me vsaj enkrat na teden nagovori ministrica za delo in pove, da se zaveda, da si vsak želi dela in biti dobro plačan, a da hkrati ve, da to lahko zagotovijo samo podjetja, ki pa morajo pred tem pridobiti posle. Posli so lahko za določen čas, za posamezni projekt, skratka niso večni. Zato bo ministrica obljubila, da bo v pol leta zagotovila enostavno sprejemanje in odpuščanje delavcev. Zato, ker se zaveda, da bo s tem pomagala podjetjem, da spet najdejo posle in ponovno zaposlijo delavce. In zato, ker se zaveda, da nobeno dobro podjetje ne bi brez razloga odpustilo zaposlenih. Obljubila bo tudi, da bosta skupaj z ministrom za finance povedala, da se obdavčitev plač in velikostni dohodninski razredi spremenijo, in da bosta podpirala visoko strokovni kader in uvedla socialno kapico. Kdor bo hotel kar koli delati, od upokojencev in študentov do pogodbenikov, bo to lahko storil popolnoma preprosto, z enim obrazcem, in plačal enotno dajatev okoli 25 odstotkov.
Da me vsaj enkrat na teden nagovori minister za finance in pove, da je ponosen na gospodarsko rast, ki jo ustvarjamo podjetja, da se seveda zaveda, da to pomeni tudi več prihodkov v proračun. A še preden izreče ta stavek do konca, pove tudi, da se zaveda, kako pomembno je šele trošenje proračuna. Da ima deset ukrepov, ki sledijo podjetniški logiki, torej racionalnosti poslovanja, in da bo v enem letu vse stroške znižal za deset odstotkov. Prvi ukrep je, da mora biti število zaposlenih v javnem sektorju obvezno v razmerju do gospodarstva. Povedano preprosto: če gre podjetje s 100 zaposlenimi v stečaj, potem mora po nekem ključu (predlagam 20 odstotkov) javna uprava odpustiti 20 svojih zaposlenih.
Da mi pove, da je moj partner iz tujine dobrodošel v Sloveniji, naj le investira, zelo preprosto bo to naredil, v prvih dveh letih bo brez davka od dobička, vse postopke mu bodo uradniki uredili v nekaj dneh. Pa da se taka zakonodaja, kot je zdaj, zagotovo ne bo spremenila dolgo časa in naj on kar mirno spi ter naj ga ne bo strah, kam je vložil svoj denar. Še več, Slovenija je vendar prijazna (in pametna) država in vsakemu tujemu vlagatelju bo za vsakega slovenskega državljana, ki ga bo zaposlil, dodala še dodatno petodstotno olajšavo.
Da me vsaj enkrat na teden nagovori minister za javno upravo in nadaljuje ukrep ministra za finance ter pove, da bo organizacijo in rezultate v javnem sektorju dosegel tako, da bodo merljivi. Če rezultati in predvsem racionalizacija procesov dela ne bodo doseženi, bo odstavil vodilne, ki so odgovorni za to. Pove naj tudi, da mora biti vodilni kader v javnem sektorju odličen, in če hočemo imeti odličen kader, mora biti tudi dobro plačan. Kako lahko ima vendar minister samo tam okoli 2000 evrov plače, predsednik vlade pa, kaj vem, morda 3000 evrov?! Kdo bo nadzoroval javno upravo? Bi rekla, da kar podjetniki oziroma predstavniki menedžerjev velikih družb. Da jo posredno nadzorujejo samo volivci, ki jo »kontrolirajo« samo enkrat na štiri leta, ko izbirajo stranke, je odločno premalo.
Da me vsaj enkrat na teden nagovori minister za pravosodje in pove, naj me ne skrbi, da bodo moji enostavnejši gospodarski spori rešeni v mesecu dni in da procesni padci v postopkih ne bodo več nad tistimi, ki prinašajo vsebinske odločitve.
Po vsem tem se bomo mi, podjetniki, veselili svojih uspehov, si natočili zasluženo penino in si rekli: odlično, ustvarili smo večje prihodke, imamo odlično ekipo, ki jo lahko dobro in pošteno plačamo, potrebovali bomo še nove sodelavce, dobiček nam raste, porabili ga bomo za nadaljnji razvoj podjetja, plačali smo vse davke državi. Zelo smo ponosni, da živimo v tej državi Sloveniji, ki nam daje vse možnosti za delo, v katerem zares uživamo, radi pa imamo tudi njene lepote. Vse to in predvsem naša lastna notranja energija nam zagotavljajo uspeh. Za osebno srečo pa se potrudimo še s čim.
––––––
Prispevek je mnenje avtorice
Gostujoče pero
Zlata Tavčar
direktorica podjetja Tax-Fin-Lex
