Tiskane izdaje
Salvador Dalí je leta 1931 svoje občudovalce razveselil s sliko, ki je imela pomenljiv naslov – Vztrajnost spomina. Četudi so trideseta leta 20. stoletja silovito dušila in slednjič v svetovnem vojaškem spopadu brutalno zadušila humanistično bistvo zahodnega človeka, je genialni zmešanec brezkompromisno sporočal, da bo svet, ki so ga poznale generacije, zaradi vztrajnosti spomina stal in obstal. Umetnik, ki mu je najbolj ustrezalo stanje duha na meji norosti, je imel v naslednjem desetletju težave z dokazovanjem, da je njegova »hitlerjanska vznesenost« povsem apolitična. Ob vdoru Nemcev v Francijo je obžaloval uničenje svojih slik, a je vendarle zapisal: »Očaran sem bil nad Hitlerjevim mehkim, tolstim hrbtom, vedno tako lepo stisnjenim v uniformi. Vsakokrat, ko sem začel risati usnjeno naramnico, ki je tekla od pasu čez hrbet do nasprotnega ramena, me je mehkoba hitlerjanskega mesa, stisnjenega pod vojaško srajco, spravljala v stanje okušalne, mlečnate, hranljive, wagnerjanske ekstaze, ob kateri mi je začelo srce silovito biti.«
Dobri stari časi
Prekrasno obrobje je bil tudi takrat blagi Maribor, mesto v Dravski banovini, kjer so mariborski cestni delavci prav na začetku tridesetih ležerno tlakovali široko ulico, ki je stala nad zasutim mestnim jarkom in se je po kopališču ob Dravi do srede šestdesetih let 20. stoletja imenovala Kopališka ulica. Z zavihanimi rokavi belih srajc, skrbno odloženimi suknjami, širokimi brki, predpasniki in klobuki so gradbeniki še najbolj spominjali na kmete. Velike granitne kocke so zložene na lesenih samokolnicah čakale, da se postavijo v red vzdolž Frančiškanske cerkve. Morda se je tista redka mimoidoča ženska z naprej potisnjeno široko belo ruto, ki so ji možje in kocke ter zanimanje za eno in drugo prekinili enakomeren korak, preživljala kot tekstilna delavka.
Kajti stavkajoče mariborske tekstilne delavke so pet let pozneje na bližnjem Glavnem trgu s prav takšnimi granitnimi kockami obmetavale policiste, zato so ti vanje zapeljali z edinim motociklom, ki ga je takrat premogla mariborska policija. Kazenski proces proti domnevnim organizatorjem velikega tekstilnega štrajka, katerega posledica je bila delavska zasedba mariborskih tekstilnih obratov, je potekal pred mariborskim okrožnim sodiščem leta 1936, a se ni končal z razsodbo, ampak je bil ustavljen. Mladeniči Edo Karner, Stanko Vidovič, Leon Novak, Maks Gašparič in Mata Medžeral so bili kljub utemeljenemu sumu, da delujejo pod okriljem prepovedane komunistične partije, izpuščeni na prostost. Življenje se je prej ali slej vrnilo v svoje stare, umirjene tirnice.
Med fanti, ki so se požrtvovalno angažirali v tekstilnem štrajku, je izstopal učitelj glasbe Leon Novak, ki ga je mariborska policija tožilstvu predstavila kot »ekstremnega marksista«. Sam je tako oznako na zaslišanju pred okrožnim sodiščem novembra 1936 zavrnil, hkrati pa ni pomišljal z razkritjem svoje politične opredeljenosti. Trdil je, da pripada politični misli pokojnega Stjepana Radića, ki je poleti 1928 podlegel ranam, dobljenim med streljanjem v jugoslovanskem parlamentu v Beogradu. Prav tako je potrdil svoje sodelovanje v mariborskem tekstilnem štrajku, a ne kot organizator, ampak kot zbiralec prispevkov za člane družin stavkajočih: »To sem storil samo iz človekoljubnih nagibov, ker sem vedel, da je v času stavke bilo toliko in toliko tisočev brez sredstev za življenje.« Ker je policija v poročilu državnemu tožilstvu povezala organizatorje stavke z ljudskofrontnim gibanjem in bojaznijo o organiziranju ljudi za boljševistično revolucijo, je bil tudi Novak podvržen očitkom o tovrstnem političnem delovanju. Da je bil pojem ljudske fronte, ki se je na začetku leta 1936 utrdila v Franciji, takrat v Leonovem mestu še izmuzljiva kategorija, daje slutiti njegov prostodušni zagovor na mariborskem zaslišanju: »Pojem ljudske fronte je nedoločen. Ta beseda je prišla sama po sebi potom nekaterih časopisov med ljudstvo.«
Ne glede na to bi bilo napak misliti, da je bila oblast v prvi jugoslovanski državi slabo poučena o razvoju vse prodornejšega komunističnega gibanja. Nasprotno, slovenski politični lider in katoliški duhovnik Anton Korošec je kot minister za notranje zadeve v letih 1935–1938 odločno napenjal sile za boj z vsemi sredstvi proti komunizmu. »Komunizem je največji in najhujši tiran vsake svobode in demokracije,« je sporočil januarja 1937 v novoletni poslanici državljanom prek kratkih valov beograjskega radia. Koroščeva organska antipatija do komunizma se je v drugi polovici tridesetih let 20. stoletja na Slovenskem izrazila tudi aplikativno. Njegova Slovenska ljudska stranka, ki je takrat delovala v vsedržavni Jugoslovanski radikalni zajednici, si je podredila slovensko gasilstvo ter ga kot vladajoča stranka poleg notranjepolitičnih pretresov zaradi rojevanja banovine Hrvaške in očitnega približevanja svetovnega spopada uporabila kot komunikacijski kanal za okrepitev slovenskega in jugoslovanskega čutenja državljanov ter za demonstracijo moči katolištva (v javni in zasebni sferi) proti komunističnemu gibanju.
Značaj mesta
Zaradi nenavadne lastnosti mariborskih meščanov, da v svoji ležerni brezbrižnosti v določenih časovnih intervalih hipno politično oživijo v kolektivnem izbruhu besa, ima pohorski granit svojo politično zgodovino. Medtem ko je oprostitev mladih vstajnikov, ki nas je dosegla v teh dneh z mariborskega višjega sodišča, pomemben prispevek k dekriminalizaciji političnega dogajanja ob koncu leta 2012 v Mariboru, je volilna kampanja za letošnje županske volitve razlog za dodatek novega poglavja ekspertizam o mariborskih vstajah. Ne samo skoraj popolna odsotnost problematiziranja Kanglerjeve županske kandidature na vseh ravneh javnega govora, temveč tudi flegmatično sprejemanje drugih županskih kandidatov, ki so jim bila dokazana različna kazniva dejanja, so prava podoba tega ubogega, ljubega mesta, ki je bilo v zadnjih sto letih tolikokrat na kolenih. Ponižujoče do volivcev je, da tako oporečne osebe v javnih soočenjih odgovarjajo na parcialna vprašanja, denimo, o obnovi zahodne tribune Ljudskega vrta ali reševanju Športnega centra Pohorje, prav ničesar pa jim ni treba povedati o najpomembnejšem vprašanju: kako s svojim skrajno spornim osebnostnim zgledom lahko delujejo mestotvorno. Vsaj omeniti je treba, da zaman iščemo politična načela in pokončno osebno držo tudi pri drugih županskih kandidatih, saj od prvega do zadnjega brez muke sodelujejo v tej zlagani medijski farsi.
Hkrati pa poslednja politična gesta Franca Kanglerja, tega oblastiželjnega človeka brez časti, končno omogoča, da se lahko ozremo na december 2012 in nekatera vprašanja, ki so jih novinarji vse od takrat vztrajno postavljali intelektualcem: zakaj Maribor, od kod velika energija množice, kam je nenadoma izpuhtela želja po spremembah ipd. Vprašanjem, ki so skladno z miselnostjo potrošniške družbe zahtevala takojšnje odgovore, lahko šele zdaj začnemo pripenjati relevantne odgovore. Danes, ko Kanglerjevi najeti študentje široko nasmejani in brez tveganja, da bi bili opljuvani, delijo sončnice po mariborskih ulicah, sem tako sama nekdanjemu županu hvaležna, da se je kljub hudim psihičnim težavam, ki jih je nedolgo tega izkazoval na mariborskem sodišču, odločil kandidirati, saj je Mariborčanom s tem nastavil strašljivo, a edino iskreno zrcalo, v katerem bo moral svoj obraz poiskati prav vsak od prihodnjih političnih akterjev v mestu.
––––––
Dr. Mateja Ratej, zgodovinarka
