Tiskane izdaje
Tel Aviv nima podzemne železnice. O gradnji razpravljajo že desetletja. Obljubljalo jo je že več županov, vendar brez uspeha.
Ko je izraelska vojska stopila na območje Gaze in tam odkrila neverjeten sistem podzemnih rovov, je bilo slišati idejo: zakaj ne bi vprašali Hamas, ali bi bil pripravljen zgraditi podzemno železnico v Tel Avivu? Na voljo ima znanje, tehnologijo, načrtovalce in delovno silo.
Toda ta vojna ni šala, ampak grozljiva tragedija.
Po 32 dneh bojevanja (doslej) se lahko vprašamo: kdo je zmagal?
Seveda je še prezgodaj za dokončne ugotovitve. Premirje ni bilo uspešno. Več mesecev in let si bomo ogledovali vse posledice. Toda med prebivalci Izraela je že slišati njihovo lastno ugotovitev: bilo je neodločeno.
Že sama ugotovitev je pravi čudež. Ves mesec so izraelske državljane bombardirali z močno propagando, vsak dan in vsako uro so jim nenehno prali možgane.
Politični in vojaški voditelji so jim naslikali podobo zmage. Tanki in vojaška tovorna vozila, ki so se vračala iz Gaze, so morala razgrniti velikanske zastave. Na vseh fotografijah vojske, ki zapušča Gazo, je bilo videti nasmejane vojake (prav predstavljam si lahko vojake, ki trenirajo za odhod, medtem ko višji vodnik kriči: »Vojak Cohen, popravi svoj nasmeh!«).
Uradna resnica trdi, da je naša slavna vojska uresničila vse svoje cilje. Misija je izpolnjena, Hamas je premagan. Eden od ubogljivih »vojaških dopisnikov« je poročal: »Hamas se plazi po vseh štirih in si želi premirja!«
Zato je bilo presenetljivo slišati, da je med prvo raziskavo javnega mnenja po prvi fazi bojevanja 51 odstotkov izraelske judovske javnosti odgovorilo, da se je vojna končala neodločeno. Samo 36 odstotkov jih meni, da smo zmagali, šest odstotkov pa, da se je bojevanje končalo z zmago Hamasa.
Če se gverilska organizacija z največ 10.000 borci enakovredno kosa z eno najmočnejših svetovnih vojsk, ki uporablja ultrasodobno orožje, je to že samo po sebi nekakšna zmaga.
Hamas med vojskovanjem ni pokazal samo tega, da je zelo pogumen, ampak tudi izjemno spreten načrtovalec vojaške kampanje. Še vedno namreč stoji trdno in pokončno.
Po drugi strani pa je izraelska vojska pokazala zelo malo domiselnosti. Ni bila namreč pripravljena na labirint podzemnih rovov. Izjemno uspešen sistem protiraketne obrambe »Železna kupola« so razvili civilisti, pred osmimi leti pa ga je namestil civilni obrambni minister v nasprotju z izrecnimi željami vojske. Brez takšne obrambe bi bila vojna videti precej drugače.
Eden od komentatorjev si je drznil zapisati, da je vojska postala težak, okoren, konservativen stroj. Delovala je v skladu s predpisanim načinom dela in ni uporabila posebnih enot. Njena doktrina je bila udarjati po civilnih prebivalcih, dokler se ji ne podredijo, pri tem pa je ubijala in uničevala, kolikor je bilo mogoče, da bi čim učinkoviteje in čim dlje preprečevala »upor«. Grozljive podobe smrti in uničevanja v Izraelu niso vzbudile sočutja. Prav nasprotno, ljudje so bili ponosni na te dogodke.
Nazadnje sta obe strani izčrpali druga drugo. Kljub temu se Hamas na pogajanjih o premirju v Kairu ni predal.
Za izraelsko vodstvo je bila edina alternativa umiku osvojitev celotnega območja Gaze. Tako bi fizično uničili Hamas in porušili njegovo infrastrukturo. Toda vojska se je temu odločno upirala in nazadnje prepričala tudi politične voditelje. Po ocenah bi umrlo približno tisoč izraelskih vojakov, območje pa bi bilo popolnoma porušeno.
Pred 32 leti sta se Begin in Šaron morala spoprijeti s podobnim izzivom. Za osvojitev Zahodnega Bejruta bi moralo umreti predvidoma 800 izraelskih vojakov. Tako kakor Netanjahu in Jalon sta se odločila, da tega ne bosta dopustila.
Izraelska družba se ne bi sprijaznila s tako velikimi žrtvami. Tudi mednarodni pritisk zaradi morije v Gazi bi bil premočan.
Netanjahu je torej zdaj naredil nekaj, o čemer je prisegel, da ne bo nikoli storil: pogajal se je s »prezira vredno teroristično organizacijo« − Hamasom.
Poznamo bolezen, ki se imenuje paranoia vera. Njen najpomembnejši simptom je, da bolnik sprejme noro domnevo (Zemlja je ravna, Kennedyja so ubili Nezemljani, Judje vladajo svetu) in na njej zgradi ves logični sistem. Čim bolj logičen je sistem, tem bolj bolan je bolnik.
Trenutna Izraelova paranoja je povezana s Hamasom. Domneva se glasi, da je Hamas zlobna džihadistična teroristična organizacija, ki si prizadeva uničiti Izrael. Eden od novinarjev jo je ta teden označil za »tolpo psihopatov«.
Vsa Izraelova politika temelji na tej domnevi. To je veljalo tudi za vojno. S Hamasom se ni mogoče pogovarjati. Z njim se ne da skleniti miru. Kratko malo ga je treba uničiti. Ta demonska podoba nima nikakršne povezave z resničnim svetom.
Hamasa ne maram. Ne maram verskih strank na splošno − ne v Izraelu, ne v arabskem svetu, ne kjer koli drugje. Nikoli ne bi glasoval za eno izmed njih.
Toda Hamas je sestavni del palestinske družbe. Na najnovejših mednarodno nadzorovanih palestinskih volitvah je prejel večino glasov. Res je, da je prišel na oblast na območju Gaze s silo, toda šele po tem, ko je pridobil jasno večino volivcev.
Hamas ni džihadistična organizacija, kakor bi lahko trdili za Al Kaido ali Isis. Ne bojuje se za svetovni kalifat. Je palestinska stranka, popolnoma predana palestinski ideji. Samo sebe imenuje »uporniška« in ni ljudem nikoli vsiljevala religioznih zakonov (šeriata).
Kaj pa Hamasova ustanovna listina, ki zahteva uničenje izraelske države in vsebuje ostre protisemitske izjave?
Podobna vprašanja smo že večkrat slišali. PLO je imel svojo listino, v kateri je prav tako zahteval uničenje Izraela.
Izraelska propaganda jo je neštetokrat omenjala. Ugledni profesor in nekdanji vodja vojaške obveščevalne službe Jehošafat Harkabi je več let govoril samo o njej. Šele po podpisu sporazuma med Izraelom in PLO v Oslu so formalno prečrtali omenjene člene tega dokumenta v navzočnosti predsednika Billa Clintona.
Zaradi religioznih omejitev Hamas ne more podpisati mirovnega sporazuma. Toda tako kakor religiozni ljudje drugod po svetu (zlasti judje in kristjani) je tudi sam ugotovil, kako obiti božje zapovedi. Ustanovitelj Hamasa, ohromljeni šejk Ahmad Jasin (ki je napisal listino in ga je Izrael usmrtil), je predlagal 30-letno hudno. Hudna je premirje, ki ga dopušča Alah in ga je mogoče obnavljati do sodnega dne.
Guš šalom, izraelska mirovna organizacija, ki ji pripadam tudi sam, je pred osmimi leti zahtevala od vlade, naj se začne pogajati s Hamasom. Več naših članov se je večkrat prijateljsko pogovarjalo z več Hamasovimi voditelji. Hamas trenutno uradno podpira pogajanja Mahmuda Abasa z izraelsko državo, in če bi Abasu uspelo skleniti mirovni sporazum z Izraelom, bi ga Hamas sprejel, če bo potrjen tudi na referendumu.
Žal ni zelo verjetno, da bo Izrael kmalu ozdravljen svoje paranoje.
Če domnevamo, da bo vojne kmalu konec, kaj nam bo ostalo po njej?
Vojna histerija, v katero je zapadel Izrael med vojno, je s seboj prinesla oster val fašizma. Drhal je napadala Arabce v Jeruzalemu; novinarji, kakršen je Gideon Levi, potrebujejo osebne stražarje; univerzitetne profesorje, ki so si drznili zagovarjati mir, so cenzurirali (ter upravičili akademski bojkot po vsem svetu); umetnike, ki so izražali drugačno mnenje od večinskega, so kritizirali.
Nekateri menijo, da smo na razpotju, ko se odločamo o propadu ali preživetju izraelske demokracije. Še vedno upam, da se bo val zlobe umiril. Toda nekaj bo gotovo ostalo. Fašizmu smo dopustili, da je postal del prevladujočega diskurza.
Eden od simptomov fašizma je legenda o »nožu v hrbtu«. Adolf Hitler jo je nenehno uporabljal. Naša slavna vojska je bila na pragu zmage, ko so spletkarski (judovski) politiki zasadili nož v njen hrbet. Nekaj podobnega že lahko slišimo v Izraelu. Pogumni vojaki bi lahko osvojili celotno območje Gaze, če Netanjahu in njegova pomočnika − obrambni minister in načelnik štaba − ne bi ukazali sramotnega umika.
Netanjahu je trenutno bolj priljubljen kot kdaj prej. Kar 77 odstotkov vseh judovskih državljanov, ki so jih spraševali pred kratkim med raziskavo javnega mnenja, se strinja z njegovimi odločitvami med vojno. Toda to se lahko kmalu spremeni. Tihe kritike njegovih odločitev, ki jih je slišati celo v njegovi vladi, lahko hitro postanejo zelo glasne.
Nazadnje se lahko zgodi, da bodo Netanjahuja požrli superdomoljubni plameni ognja, ki ga je sam zakuril.
Grozljive podobe opustošenja in smrti v Gazi so močno vplivale na ljudi po vsem svetu. Ne bo jih mogoče kar tako izbrisati. Protiizraelsko razpoloženje bo ostalo, nekaj ga bo obarvanega z odkritim protisemitizmom. Zaradi Izraelovega (napačnega) vztrajanja pri tem, da je »Izrael nacionalna država Judov«, in ker se judovska diaspora skoraj popolnoma identificira z Izraelom, bodo nekateri gotovo krivili vse Jude za izraelske prestopke.
Posledice za Arabce so še dosti hujše. Za vsakega umrlega otroka in za vsako uničeno hišo bodo gotovo zrasli novi »teroristi«.
Morda lahko govorimo tudi o pozitivnih posledicah. Vojna je začasno ustvarila presenetljivo koalicijo med Izraelom, Egiptom, Saudsko Arabijo in palestinsko oblastjo.
Pred dvema mesecema je bil Abas za Netanjahuja samo boksarska vreča. Zdaj je ljubljenček Netanjahuja in izraelskega javnega mnenja. Paradoksalno sta se zbližala tudi Abas in Hamas.
To bi bila lahko edinstvena priložnost za začetek resnega mirovnega procesa po rešitvi težav na območju Gaze.
Če ...
