Tiskane izdaje
Veliko noč je težje tržiti kot božič. Res je, da pri nas trgovci zaslužijo s prodajo šunk in jajc, ki jih po običaju jedo tako tisti, ki se jim ljubi zgodaj zjutraj v cerkev, kakor oni, ki raje kar takoj sedejo k mizi. V Angliji so že od januarja na policah »hot cross buns« (majhne velikonočne pogače s križem), medtem ko se zadnje tedne ponudba čokoladnih jajc in zajčkov vztrajno povečuje. Sicer se zdi tistim Angležem, ki niso kristjani, velika noč nekaj povsem tujega in drugotnega; veliko bolj kot z Jezusom jo povezujejo s čokolado. V Sloveniji iluzijo širše družbene domačnosti s praznikom vzpostavlja strogo zapovedan jedilnik, ki je vsaj nekoliko bolj pester in izdaten kot na Otoku. Toda v obeh primerih se velikonočni profiti ne morejo meriti z rezultati predbožične nakupovalne mrzlice. Jasno, za veliko noč ni obveznega obdarovanja. Toda nekaj bo tudi na tem, da je dete, položeno v jasli, lažje zapakirati v prodajno blago kot križanega Jezusa.
Čeprav božična pripoved nikakor ni izpraznjena bede in trpljenja, lahko njeno osrednjo ikonografijo brez težav motrimo v prijetnem in pastoralnem, torej idealiziranem kontekstu. Pasijon se takšnim načinom nevtralizacije izmika. Neznosnega kolektivnega nasilja nad človekom, ki žene zgodbo naprej, pač ni mogoče kar zaobiti ali odmisliti, ne da bi se odrekli pripovedi v celoti. Na britanskih univerzah se pri poučevanju književnosti v zadnjih letih vse pogosteje uporabljajo »trigger warnings«, opozorila, ki študente na različne načine svarijo pred mučnimi in neprijetnimi vsebinami, s katerimi se bodo srečali v obravnavanih besedilih. Evangeljska zgodba o trpljenju in smrti Jezusa si danes nedvomno zasluži takšno opozorilo.
Toda čeprav krščanska perspektiva vselej stremi naprej, k vstajenju, muke in telesnost pasijona ostajajo predmet njene duhovne kontemplacije. Brez trpljenja in smrti pač ni vstajenja. Med angleškimi metafizičnimi pesniki, ki so ustvarjali v prvi polovici 17. stoletja, je tematika velike noči pogosta. Najprej mi na misel prideta Easter Wings (Krila velike noči) Georgea Herberta in pesem Johna Donna Good Friday, 1613, Riding Westward (Veliki petek, 1613. na ježi proti zahodu).
Donnova pozicija je posebej zanimiva, ker ubeseduje izkušnjo nekoga, ki na veliki petek nima časa za molitev in premišljevanje, saj je primoran jezditi po posvetnih opravkih stran od Golgote. Toda njegov opis križanja je kljub temu izjemno nadroben, optičen in otipljiv, kajti čeprav so dogodki velikega petka odmaknjeni od njegovih oči, so vendarle živo prisotni v njegovi domišljiji in spominu. Še več, prav spomin je tisti, ki zdaj, ko lirski subjekt jaha v nasprotno smer, strmi na vzhod, kjer lahko neovirano motri krvavečega Kristusa, njegova raztrgana oblačila in objokano Marijo pod križem.
Kristusovo trpeče telo je pogost motiv baročne poezije, ki se nam s svojimi čutno nazornimi opisi ran in nenavadnimi metaforičnimi obrati danes včasih zdi na meji dobrega okusa. V zgodnjem novem veku pa je bilo tovrstno vključevanje čutov, mentalnih podob in domišljije pri kontemplaciji dogodkov iz Jezusovega življenja nekaj povsem normalnega. Tovrstne tehnike so na primer ključne pri izvajanju duhovnih vaj Ignacija Lojolskega. Pri Johnu Donnu je nedvomno zaznati vpliv teh jezuitskih prijemov, še več pa pri Richardu Crashawu.
Crashaw se na primer v pesmih On the wounds of our crucified Lord (O ranah našega križanega Gospoda) in On our crucified Lord naked, and blody (O našem križanem Gospodu, golem in krvavem) povsem umakne v kontemplativno objektivacijo Kristusovega telesa. Secira ga in iztiska iz njega skriti pomen. Odprte rane postajajo ustnice in rdeče oči, ki točijo krvave solze. Ker so njegovi rablji odprli »škrlatno garderobo« njegove strani, Kristus ni več gol na križu, ampak ogrnjen v prerazkošno oblačilo svoje lastne krvi. Te podobe so na meji gnusnega, a hkrati presunljivo lepe v svoji obrtniški izbrušenosti. A. D. Nuttall je takšno poetiko upravičeno imenoval »odtujitev v lepoto«. Aristotel bi rekel, da poezija in umetnost nasploh lahko tudi najbolj priskutne in neprijetne reči predstavita kot lepe in vredne občudovanja.
Danes so širši javnosti tovrstne poetične prakse tuje. Kljub temu se zdi, da s svojo navezanostjo na izkustveno, snovno in otipljivo dimenzijo odrešenja baročni patos izpoveduje nekaj temeljnega o velikonočni skrivnosti. Za vernike pasijon, križ in prazen grob pač niso nekaj abstraktnega. Ni naključje, da gledališki zgodovinarji enega od temeljev srednjeveškega gledališča vidijo prav v liturgičnem dramatičnem momentu visitatio sepulchri (obisk groba), ki je bil v desetem stoletju vnesen v velikonočno bogoslužje. Uprizoritev dialoga med angelom in ženami, ki odkrijejo prazen grob, seveda izhaja iz notranjega dramatičnega naboja evangeljske pripovedi, a hkrati tudi iz nujnosti udejanjanja in potrjevanja njene resnice pred farani. Mimetične prakse pač učinkoviteje predočajo materialno gotovost vstajenja in vabijo k neposrednemu motrenju praznega groba.
***
Gašper Jakovac je literarni zgodovinar in doktorski študent v Durhamu.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
