Tiskane izdaje
Pro bono
Sam izraz pro bono v osnovi pomeni dati/izvesti nekaj brez plačila, npr. dati pravni nasvet, ponuditi zdravniško storitev brezplačno za ljudi, ki nimajo zdravstvenega zavarovanja ipd. Pro bono pa bo postal, tako je videti, tudi slogan visokega šolstva. Vrsta »storitev«, ki so sestavni del avtonomnega in strokovnega delovanja namreč (p)ostaja pro bono, kar vpliva na vsaj dvoje:
• Deprofesonalizacijo dela visokošolskih učiteljev in sodelavcev:
Navadno so strokovne storitve plačane in so le izjemoma, znotraj definiranega polja, zasnovane kot pro bono, ki je v tem primeru povezano s humanitarnostjo oziroma odseva skrb družbe za najbolj nezaščitene in ranljive skupine, kot so brezdomci, brezposelni ipd. Pro bono je namreč definirana dejavnost, je organizirana dejavnost in tudi nadzorovana dejavnost.
Visoko šolstvo pa ni niti humanitarna dejavnost niti prostovoljstvo, temveč strokovno delo z družbenim poslanstvom in za korist posameznika. Razvrednotenje dela in pričakovanje, da je vse lahko opravljeno »pro bono«, vodi v deprofesionalizacijo, saj je visokošolski učitelj ali raziskovalec poklic z vsebino, standardi in tako dalje.
Še bolj problematično je, ko pro bono velja le za javni sektor, ki v tem išče izhod iz nastale finančne situacije in visoko strokovne zaposlene potiska v zasebni sektor kot prekarne delavce, ki tam »nadomestijo«, kar so v javnem sektorju »izgubili«, zasebniki pa pridobijo »poceni delovno silo« – zaposleno na podlagi avtorskih in podjemnih pogodb, ki jih je v javnih visokošolskih zavodih mogoče sklepati le po dolgotrajnih procedurah.
• Polje za klientelizem:
Polje za povezane posle in osebe, delanje uslug, skratka, za dejavnosti, ki jih lahko označimo za vsaj etično sporne, če ne že nezakonite. Znan je rek: Ni takšne stvari, kot je brezplačno kosilo. Z drugimi besedami, delanje uslug tam, kjer mora obstajati neodvisna strokovna ocena, mnenje ipd., je eno najboljših gojišč za koruptivna dejanja.
Iznajdljivost
Morda bi iznajdljivost lahko povezali z ustvarjalnostjo, inovativnostjo, ji dali pozitiven predznak in rekli, da preživetje zahteva iznajdljivost, pa še marsikaj pozitivnega bi lahko zapisali o iznajdljivosti. Najbrž pa iznajdljivosti ne moremo povezati z vodenjem in upravljanjem javne institucije, kjer sta vsaj dve temeljni zahtevi:
• transparentnost poslovanja in
• spoštovanje zakonitosti (da o kakovosti storitev ne govorimo).
Znajti se vsebuje prizvok »sivine« v polju zakonitosti, odpira neskončne možnosti interpretacije zakonskih določil, potiskanje na mejo zakonitega. Visokošolski zavodi se bomo morali »znajti«, kajti sredstev bo manj. Sredstva bodo meter izvedbe, vse drugo bo treba »iznajdljivo« prilagoditi.
To pomeni sorodne predmete združiti, to pomeni tudi zmanjševanje števila kontaktnih ur, to pomeni ... morda v prihodnjih letih tudi šolnine. Ob tej iznajdljivosti visokošolskih javnih zavodov v smislu racionalizacije in optimizacije pedagoškega procesa pa nastajajo zametki novih univerz. Res iznajdljivo.
Zgodba iznajdljivosti torej ni zgodba o kakovosti, ampak zgodba o količini in interesnih skupinah, ki uveljavljajo svoj – zasebni – interes v škodo javnega. Ta iznajdljivost morda pomeni, da je dobro danes začeti varčevati, da bodo naši otroci in vnuki sploh lahko razmišljali o univerzitetnem študiju, saj rešitev nastale situacije dolgotrajno ne vodi drugam kot v šolnine.
Kaj šolnine pomenijo, je vredno pogledati v »tuje prakse», kjer šolnine imajo: če nisi srečnež s štipendijo, ni druge iznajdljivosti kot vzeti kredit in študij končati z dolgom.
Sposobnost
Situacijo seveda razumemo in prav zato, ker jo razumemo, nas skrbi krčenje javnega visokega šolstva v obliki finančnih sredstev za izvedbo programov, krčenje kontaktnih ur in še marsikaj, kar se obeta.
Kakšno vizijo ima naša država in kakšno vlogo, pomen še ima visoko šolstvo in raziskovanje? Izčrpavanje brez sredstev oziroma s pomanjkljivimi sredstvi je umiranje tega segmenta na obroke. Potem ukinimo javno visoko šolstvo zdaj. A bolj elegantna pot je seveda izčrpati ga in dokazati, kako »slabo« je, ter pustiti, da se ukine samo. Hkrati pa z istim javnim denarjem ustanavljati in podpirati koncesionarje na področjih, kjer je ponudbe javnih institucij veliko. Res razumemo položaj in res se sprašujemo, kam in kako.
Nekoč je neki kanadski profesor vprašal študente, kaj je narobe, če ni pravičnosti, javnega in enakih možnosti. Odgovor je bil preprost – nič ni narobe, dokler ne prizadene posameznika. Potem postane narobe vse.
Tako je tudi z našim javnim visokim šolstvom. Nič ni narobe, ko je sredstev manj, nič ni narobe, da nekateri programi ne bodo izvedeni, nič ni narobe, da bomo iskali iznajdljive rešitve za ohranjanje dejavnosti. Nič ni narobe – dokler v predavalnici ne bo sedel moj otrok, moj vnuk ali vnukinja, nekdo »moj«. Takrat šele spoznamo, kako in kaj smo izgubili.
Zato se je za javno šolstvo vredno boriti, ga ohranjati, razvijati, kajti je »naše«, ne samo moje ali tvoje. Naša pa je tudi skupnost, družba, okolje. In posledično – visoko šolstvo in znanost.
